Jedro

Sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja. Prekinitev postopka ni v dispoziciji strank, temveč sodišča. To se za prekinitev odloči, če oceni, da je smotrna, ker je mogoče na matičnem področju pričakovati, da bo postopek hitro zaključen z učinkom pravnomočnosti.

Postopek za določitev nujne poti ne predstavlja predhodnega vprašanja v zadevi plačila uporabnine kot odmene za preteklo uporabo te nepremičnine. Odločitev, s katero sodišče ustanovi nujno pot, je konstitutivne narave in velja za naprej. Če bo sodišče nujno pot dopustilo, tožnica do nadaljnje odmene, z izjemo tiste, ki jo bo določilo sodišče v sklopu odločitve o nujni poti, ne bo upravičena, ne bo pa s tem izgubila pravice, da terja plačilo uporabnine za nazaj, v primeru, da bi sodišče ugotovilo obstoj tovrstne pravne podlage (neupravičene obogatitve).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožencev za prekinitev predmetnega postopka do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 949/2016, oziroma do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka, ki se vodi pred istim sodiščem pod opr. št. N 471/2016. 2. Zoper sklep vlagajo pritožbo toženci iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Grajajo ugotovitev sodišča, da se v sporu po negatorni tožbi ne bodo reševala vprašanja, ki so za predmetni postopek v zvezi s plačilom uporabnine prejudiciarnega pomena. Če bo sodišče v pravdnem postopku zavrnilo zahtevek glede opustitve poseganj v lastninsko pravico tožnice, tudi tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine ne bo utemeljen. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožencev, da tožnica zahteva plačilo uporabnine na podlagi 198. člena OZ. Do plačila zato ni upravičena, če je podana njena privolitev. Ena od predpostavk za uspešno uveljavljanje zahtevka na plačilo uporabnine je, da je upravičenec aktivno poskušal preprečiti svoje prikrajšanje. Tožnica je zahtevek prvič postavila šele z vloženo tožbo, zato je njeno zatrjevanje, da pravnorelevantno obdobje za odločanje o zahtevku predstavlja obdobje od septembra 2011 do avgusta 2016, v celoti zmotno, posledično pa je neutemeljena tudi 1. točka tožbenega zahtevka. Pravnorelevantno obdobje bi lahko bilo zgolj od vložene tožbe dalje, pri čemer je odločitev odvisna od predhodnega vprašanja, ali toženci neupravičeno uporabljajo tožničino nepremičnino, in če jo, v kakšnem obsegu. O tem med pravdnima strankama že tečeta dva postopka, zato ponovno predlagajo prekinitev v obravnavani pravdni zadevi. Ker se sodišče do vseh navedb tožencev ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožniki očitajo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pravna podlaga za uporabo nepremičnine ni samo lastninska pravica, temveč tudi služnost. 3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja. Prekinitev postopka ni v dispoziciji strank, temveč sodišča. To se za prekinitev odloči, če oceni, da je smotrna, ker je mogoče na matičnem področju pričakovati, da bo postopek hitro zaključen z učinkom pravnomočnosti.

6. Med pravdnima strankama potekajo najmanj trije sodni postopki. V obravnavani zadevi tožnica zahteva plačilo uporabnine za souporabo njene nepremičnine parc. št. 3, k. o. X, s strani tožencev. Hkrati zoper njih vodi ločeno pravdo, v kateri zahteva vsakršno opustitev vznemirjanja njene lastninske pravice na omenjeni parceli (zadeva II P 949/2016). Druga tožnica in tretji tožnik pa v nepravdnem postopku predlagata, da sodišče na parceli tožnice določi nujno pot za uporabo njune nepremičnine parc. št. 1, k. o. X (zadeva N 471/2016 Okrajnega sodišča v Ljubljani).

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postopek za določitev nujne poti po parc. št. 3, k. o. X, ne predstavlja predhodnega vprašanja v zadevi plačila uporabnine kot odmene za preteklo uporabo te nepremičnine. Odločitev, s katero sodišče ustanovi nujno pot, je konstitutivne narave in velja za naprej, če so za to podani pogoji 88. člena SPZ. Če bo sodišče nujno pot dopustilo, tožnica do nadaljnje odmene, z izjemo tiste, ki jo bo določilo sodišče v sklopu odločitve o nujni poti, ne bo upravičena, ne bo pa s tem izgubila pravice, da terja plačilo uporabnine za nazaj, v primeru, da bi sodišče ugotovilo obstoj tovrstne pravne podlage (neupravičene obogatitve).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da odločitev o zahtevku na plačilo uporabnine ni odvisna od odločitve, ali so toženci dolžni opustiti posege v tožničino lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Tudi če bi sodišče tožničin tožbeni zahtevek v zadevi II P 949/2016 zavrnilo, s tem ne bi bilo odločeno o obstoju predpostavk za v tej pravdi vtoževani obligacijski zahtevek. Toženci ne zatrjujejo, da bi v negatorni pravdi vložili nasprotno tožbo glede ugotovitve služnostne pravice, s katero bi izkazovali upravičenje za brezplačno uporabo tožničine parcele, zato tudi pravnomočna zavrnilna sodba (učinek pravnomočnosti ima zgolj izrek ne pa obrazložitev) rešitve ključnega vprašanja pravnega temelja za uporabo nepremičnine ne bi prinesla. Kot pravilno opozarjajo pritožniki, je odločitev o plačilu uporabnine odvisna od več sklopov relevantnih vprašanj in ne zgolj uporabe nepremičnine brez pravnega temelja, zato prekinitev postopka tudi iz razloga smotrnosti ne bi bila na mestu.

9. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsostnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Ob se je opredelilo le do vprašanj, ki so bistvena v zvezi z odločitvijo o prekinitvi postopka, o ostalih pogojih za uspeh s tožbenim zahtevkom pa bo v nadaljevanju z izpeljavo ustreznega dokaznega postopka odločalo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 360. člena ZPP).