Jedro

Če pride do poplave vode zaradi izlitja vode v stanovanju, je lastnik stanovanja iz katerega to izvira, odškodninsko odgovoren tistemu, ki mu je nastala škoda.

Izrek

Pritoža se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 2. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo v znesku 51.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2001 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Ob tretjem odločanju je sodišče odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 1,325.546,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.489,40 SIT od 7.2.1997 dalje, od zneska 281.127,00 SIT od 15.5.1999 dalje in od zneska 1,009.930,30 SIT od 2.11.2000 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 974.173,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.2000 dalje. V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženka navaja, da ni povzročila in zakrivila nastanka škode, saj je tožnica vedela, da toženka v spornem stanovanju ne biva več in ga ne uporablja in bi jo bila tožnica dolžna obvestiti pred daljšo odsotnostjo ali pa poskrbeti za zaprtje glavnega vodovodnega ventila. Tožnica svojega stanovanja ni ogrevala na 12 stopinj Celzija, na kar kaže majhna poraba plina, pa tudi toženkino stanovanje se v takem primeru ne bi moglo ohladiti pod nič stopinj. Pričam F. K. in B. in M. toženka odreka verodostojnost iz razlogov, ki jih je navedla v pritožbi z dne 3.1.1998 v izogib ponavljanju. V tej smeri je toženka tudi predlagala izvedbo dokazov z izvedencem gradbenim fizikom in izvedencem stokovnjakom s področja centralnega ogrevanja, poleg tega je vseskozi vztrajala pri zaslišanju tožnice. Sodišče je te dokaze zavrnilo, te svoje odločitve pa ni obrazložilo. Sicer pa je do zmrzali vode prišlo v vodovodni napeljavi, ki je skupna vsem lastnikom stanovanja. Zgolj naklučje je bilo, da je v posledici zmrzali izbilo predmetni ventil na toženkino stran in ne na strani drugega gornjega stanovanja. Glede na to, da tudi to drugo stanovaje ni bilo ogrevano, je podana najmanj sokrivda takratnega lastnika. Napačna je tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Izdelava stropa v jedilnici iz gips plošč je nadstandardna in bistveno dražja in se izvedenec o tem ni izjasnil. Sodišče je tožnici neutemeljeno priznalo postavko čiščenja z obrtniki, premikanje in namestitev pohištva v znesku 50.725,00 SIT, saj tožnica ni izkazala, da je ta strošek imela oziroma da ga je plačala. Tudi ostale postavke v cenitvah so pretirane. Tožnica je sanacije plačala brez računov in bi moralo sodišče ceno opravljenih del znižati najmanj za davek. Sicer pa tožnica ni dokazala, kdaj je sanacijska dela izvedla. Tudi mnenje izvedenca M. N. je sodišče neutemeljeno in nekritično sprejelo. Njegova mnenja so neobrazložena, saj v konkretnem primeru ne gre za starinarsko pohištvo in se pri tem toženka sklicuje na mnenje S. B.. Tudi odločitev o stroških je napačna, saj je tožnica od 28.5.1997 zahtevala 3,007.000,00 SIT vse do razveljavitve sodbe, poleg tega pa temelj sploh ni bil sporen. Tožnica je skrčila zahtevke na 1,340.507,50 SIT šele tik pred koncem obravnave. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke in predlagala, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstoja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode. Ob tem, ko med strankama ni sporno, da je prišlo do izliva vode v tožničino stanovanje, zaradi zamrznitve vodovodne napeljave v toženkinem stanovanju, je toženka odškodninsko odgovorna tožnici za škodo, ki jo je utrpela zaradi izliva vode. Njena odškodninska odgovornost temelji na določilu člena 154 ZOR, saj je toženka zanemarila dolžnost vzdrževanja stanovanja v zimskem času, med katere spada tudi primerno ogrevanje, da ne pride do nastanka škode zaradi zamrznitve vodovoda, kot v konkretnem primeru. Pri tem tudi niso pravno odločilne okoliščine ob tem, ko izvira škoda iz njene sfere, zaradi česar je prišlo do zamrznitve v toženkinem stanovanju ali odprtih balkonskih vrat ali zaradi neogrevanja, kot še vedno neutemeljeno načenja to vprašanje toženka v pritožbi. Ob tem, ko iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo tožničino stanovanje kljub njeni odsotnosti ogrevano s plinsko centralno kurjavo na 12 stopinj Celjiza, tožnici ni moč očitati, da je kaj prispevala k nastanku škode. Z nasprotnimi trditvami v pritožbi, da stanovanje tožnice ni bilo ogrevano, pa toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero kot že rečeno, pritožbeno sodišče ne dvomi. Zmotno in pravno neupoštevno je stališče toženke, da bi jo morala tožnica obvestiti o nameravani odsotnosti, saj za kaj takega ni podlage, niti da bi morala tožnica zapreti glavni ventil, prav tako se toženka ob tem, ko je prišlo do zmrzali vode v njenem stanovanju, ne more sklicevati na to, da bi moralo biti ogrevano sosednje stanovanje v nadstropju. Po povedanem so ugovori toženke, da ni odškodninsko odgovorna, neutemeljeni. Zahteva toženke po zaslišanju tožnice je neutemeljena, ko pa je izvedba tega dokaza subsidiarna. Zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje (čl. 257 in 262 ZPP) niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi in se jo tudi ne more prisiliti k izpovedbi. Glede na starost tožnice pa v konkretnem primeru obstojajo tudi opravičljivi razlogi za neudeležbo na obravnavah. Toženka se tudi ne more uspešno sklicevati na razloge iz predhodnih pritožb, saj za kaj takega ni podlage v ZPP. Vsa sporna vprašanja v zvezi z ugotavljanjem višine škode glede izvršenih in neizvršenih sanacijskih del ter vrednosti pohištva, ki jih toženka izpodbija v pritožbi, je sodišče prve stopnje razčistilo in pravilno ugotovilo z izvedencem ing. A. S. in ing. M. N. in pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomiskelov v pravilnost ugotovljene višine in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Cenitev sta opravila stalna sodna izvedenca, v katere strokovnost pritožbeno sodišče ne dvomi, tudi po pripombah tožene stranke na podano mnenje. V kolikor se tožena stranka ni strinjala z mnenjem cenilcev, je imela možnost predlagati druge cenilce, česar ni storila. Na mnenje izvedenca Kotnika se tožena stranka ne more sklicevati, ker ga je angažirala sama izven pravde, kot ji je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, glede na to, da je vrednost del ugotovljena s cenilcem. V tem postopku sodišče tudi ni bilo dolžno opravljati poizvedb o cenah posamičnih storitev. Glede na to, da je vrednost opravljenih del ocenjena po cenah maja 1999, tožnici tudi gredo vsaj od takrat zamudne obresti. Toženka se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da bi moralo sodišče od vrednosti opravljenih del odšteti davek, ko pa je vrednost del cenilec upošteval brez davka. Neutemeljena je tudi pritožba toženke zoper odločitev o pravdnih stroških. Toženka je ves čas postopka ugovarjala temelju in višini tako, da je sodišče prve stopnje pri obračunu stroškov upoštevalo uspeh po temelju (tožnica je uspela 100 %) in višini (uspeh tožnice do zadnje glavne obravnave 61,37 %), tako da znaša skupni uspeh do zadnje glavne obravnave 80,68 % in pritožbeno sodišče nima pomislekov v tak način obračuna uspeha v pravdi in v posledici tega odmero pravnih stroškov v takem razmerju. Stroški izvedenca Nastrana in Berčiča so sestavni del vseh pravdnih stroškov in ne morejo biti predmet ločenega obravnavanja, kot zmotno trdi toženka v pritožbi. Ker ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka člena 339 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek čl. 350 ZPP), je bilo pritožbo toženke zavrniti in v obsodilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Toženki je bilo tudi naložiti plačilo stroškov odgovora na pritožbo, saj ga pritoženo sodišče ocenjuje kot potrebnega. Stroški le-tega so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 in 155 ZPP.