Jedro

Sodišče druge stopnje je v nasprotju z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, na seji pritožbenega senata ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje in ugotovilo popolnoma drugačno dejansko stanje.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženega V.K. se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 3.10.2006 obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ (točka I izreka). Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Z isto sodbo je obtoženca iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ (točka II izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil le državni tožilec. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.9.2007 pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja pod točko II, v odločbah o pravni opredelitvi in o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženca (za dejanji opisani pod točkama I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje) spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora; v ostalem pa v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtožencu je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

3. Obtoženčevi zagovorniki so zoper sodbo sodišča druge stopnje dne 19.10.2007 vložili pritožbo, dne 22.10.2007 pa dodatek k pritožbi, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. V pritožbi navajajo, da je sodba sodišča druge stopnje nejasna in nerazumljiva, da se višje sodišče ni opredelilo do navedb obtoženca v pisnem odgovoru na predlog višjega državnega tožilca, katerega vsebino prilagajo sedaj vloženi pritožbi; da opis kaznivega dejanja iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja iz 181. člena KZ, ter da je izrečena kazen neprimerna. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

4. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na pritožbo, podanem dne 21.12.2007 skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Z odgovorom državnega tožilca na pritožbo so bili obtoženec in njegovi zagovorniki seznanjeni dne 7.1.2008 ter so zagovorniki na predlog z vlogo z dne 10.1.2008 odgovorili.

B-1.

6. Glede na navedbe obtoženčevih zagovornikov v pritožbi, Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje: – da je sojenje na tretji stopnji izjema od načela dvostopenjskega sojenja v kazenskih zadevah, ki je dovoljena ob pogojih iz prvega odstavka 398. člena ZKP, to je, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora dvajset let, ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen (točka 1), če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače, kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo odločbo (točka 2) in če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega (točka 3). V primeru iz 2. in 3. točke prvega odstavka 398. člena ZKP je predmet preizkusa pred sodiščem tretje stopnje samo sodba sodišča druge stopnje, ne pa tudi sodba sodišča prve stopnje.

B-2.

7. Kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ stori, kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola z neposrednim napadom na življenje ali telo in jo tako prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje, ki ni obseženo v prejšnjem členu. Kaznivo dejanje spolnega nasilja je nepravo sestavljeno kaznivo dejanje, sestavljeno iz prisiljenja in spolnega dejanja.

8. Višje sodišče v Ljubljani je na pritožbeni seji senata, opravljeni brez navzočnosti strank (četrti odstavek 378. člena ZKP) ugodilo pritožbi državnega tožilca, ki je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z izrekom oprostilne sodbe in se je pritožil tudi zaradi odločbe o kazni v zvezi z obsodilnim delom sodbe sodišča prve stopnje. Izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je, kot to izhaja iz razlogov sodbe višjega sodišča, na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo glede kaznivega dejanja pod točko II, v odločbi o pravni opredelitvi in o kazenski sankciji ter izreklo sodbo, s katero je obtoženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ. Sodišče druge stopnje v razlogih sodbe ugotavlja, da državni tožilec v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da s strani obtoženca ni izkazana uporaba sile napram oškodovanki glede dejanja, za katero ga je obtožbe oprostilo in da zato utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko opozarja, da je tudi pri obtožencu očitanem kaznivem dejanju storjenem po 1.4.2000 na škodo iste oškodovanke, moč prepoznati uporabljeno silo z njegove strani, in sicer s stiskanjem oškodovankinih prsi. Sodišče druge stopnje v razlogih svoje odločitve ugotavlja, da "ko je prvostopno sodišče utemeljevalo izrek oprostilne sodbe, se je sklicevalo ravno na to, da oškodovanka s strani obtoženca uporabljene sile ni zatrjevala, kar je prepoznalo v njenem navajanju o tem, da se ji je približal od zadaj, jo prijel za prsi in držal, dokler se mu ni umaknila in ga odrinila". Po oceni sodišča druge stopnje je tako sklicevanje prvostopnega sodišča na izpovedbo oškodovanke zmotno, ker iz njene izpovedi pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi po oceni pritožbenega senata izhaja, da je v obtoženčevem ravnanju moč prepoznati uporabo fizične sile, čeravno ne v zelo intenzivni obliki. Zato je v takem ravnanju obtoženca moč prepoznati uresničitev zakonskih znakov prisiljenja in narave spolnega dejanja - stiskanja oškodovankinih prsi.

9. Po določbi prvega odstavka 394. člena ZKP sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje, ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo.

10. Višje sodišče je v razlogih svoje sodbe navedlo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna le drugačna presoja "sicer pravilno ugotovljenih dejstev" v sodbi sodišča prve stopnje in je zato na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca tudi glede dejanja pod točko II sodbe sodišča prve stopnje, spoznalo za krivega. Iz teh navedb izhaja, da višje sodišče sprejema dejstva tako, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, le na podlagi njihove presoje ugotavlja drugačno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi neposredno zaslišalo obtoženca, oškodovanko ter priče. V razlogih svoje odločitve je, glede dejanja opisanega pod točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje, ob oceni izvedenih dokazov presodilo, da ni dokazov, da je obtoženec zoper oškodovanko uporabil silo zaradi zadovoljitve svojega spolnega nagona; te sile oškodovanka v svoji izpovedbi ni zatrjevala, pač pa je povedala, da se ji je približal od zadaj, jo prijel za prsi in držal, dokler se mu ni umaknila ali ga odrinila. Sodišče druge stopnje pa, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ni izhajalo iz dejstev, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje. Ne da bi opravilo glavno obravnavo je sodišče druge stopnje, tudi v nasprotju z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti, odločilna dejstva (uporabo sile zoper oškodovanko oziroma prisiljenje oškodovanke, da trpi spolno dejanje), na katere je oprlo svojo odločitev, ugotovilo samo tako, da je dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo (izpoved oškodovanke), na seji pritožbenega senata ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje, s tem pa je ugotovilo popolnoma drugačno dejansko stanje. S tem pa je prišlo do nasprotja med razlogi sodbe sodišča druge stopnje, ki uvodoma navaja, da sprejema dejstva, ugotovljena v sodbi sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v nasprotju s tem ta dejstva samo ugotavlja drugače. C.

11. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki v pritožbi utemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.