Jedro

Revident je lastninsko pravico na svojih nepremičninah prenesel na hčerinsko družbo, v katero jih je vložil kot stvarni vložek, zato bi moral v skladu s SRS 1993 1.13 presežek vrednosti vloženega premoženja, kot je izkazana v poslovnih knjigah novoustanovljene družbe, nad vrednostjo, kot jo je izkazoval v svojih poslovnih knjigah, knjižiti med izredne prihodke.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 5. 2005, s katero je tožena stranka v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, delno ugodila revidentovi pritožbi zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 25. 8. 2003, v preostalem delu pa je revidentovo pritožbo zavrnila. Z izpodbijano prvostopno odločbo je bilo revidentu naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju: DDPO) za leto 1998 v znesku 4.725.000,00 SIT, DDPO za leto 1999 v znesku 5.463.000,00 SIT, DDPO za leto 2000 v znesku 7.722.872,00 SIT, DDPO za leto 2001 v znesku 103.400.871,00 SIT, ter razlike davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za davčna obdobja oktober 1999 v znesku 7.124.067,00 SIT, oktober 2000 v znesku 7.365.127,00 SIT in januar 2002 v znesku 8.394.479,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitev odločb davčnih organov. Revident je z vložitvijo nepremičnin in avtomobilov v hčerinsko družbo te nepremičnine in premičnine odsvojil. Dolgoročna naložba v odvisno podjetje se vrednoti po nabavni vrednosti, to pa je poštena vrednost sredstev, ki so služila za pridobitev finančne naložbe. V delu, ki se nanaša na DDV, prvostopno sodišče ne dvomi, da je šlo za obdavčljiv promet storitev.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, v kateri zatrjuje revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedenih v tožbi. Vknjižba v zemljiški knjigi na ime novoustanovljene družbe še ne predstavlja razpolaganja z nepremičnino. V kazenskem postopku je sodišče zavrnilo zahtevo za uvedbo preiskave zoper obdolženega A.A., saj je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je davčni organ nepravilno odločil o obravnavanih davčnih obveznostih.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev iz razlogov, razvidnih iz obrazložitev izpodbijanih odločb in prvostopne sodbe. Poudarja, da z vložitvijo nepremičnin in avtomobilov v hčerinsko družbo ni šlo zgolj za računovodsko operacijo preknjiženja iz osnovnih sredstev v finančne naložbe, temveč bi moral biti ob izločitvi knjižen izredni prihodek. Dejstvo, da je bil nekdanji direktor A.A. v kazenskem postopku oproščen, ne dokazuje, da bi bilo materialno pravo v davčnem postopku napačno uporabljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki jo revizijsko sodišče upošteva za presojo izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, znaša 121.311.743,00 SIT oziroma 506.224,93 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča so revidentove navedbe, da vknjižba lastninske pravice na nepremičninah v zemljiško knjigo na ime novoustanovljene družbe ne izkazuje odsvojitve teh nepremičnin, neutemeljene. V skladu z 20. členom Zakona o zemljiški knjigi - ZZK je vknjižba vpis, s katerim se doseže ali izkaže pridobitev, prenehanje ali omejitev pravice. Po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki se je uporabljal v relevantnem času, se je lastninska pravica na nepremičnini pridobila z vpisom v javno knjigo (glej tudi sodbo X Ips 1163/2006 z dne 4. 3. 2010). Glede na navedeno je pravno stališče davčnih organov in prvostopnega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre le za preknjiženje iz osnovnih sredstev v finančne naložbe, pravilno. Revident bi moral presežek vrednosti vloženega premoženja, kot je izkazana v poslovnih knjigah novoustanovljene družbe, nad vrednostjo, kot jo je izkazoval v svojih poslovnih knjigah, knjižiti med izredne prihodke. Pri tem je bila pravilno uporabljena določba Slovenskih računovodskih standardov – SRS 1993 1.13, ki določa, da opredmetena osnovna sredstva niso več predmet knjigovodskega evidentiranja, če so odtujena, pri tem nastali dobički pa se evidentirajo med izredne prihodke. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi uporabi SRS 1993 v obravnavani zadevi, saj so SRS 2001 začeli veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu, to je 23. 12. 2001, uporabljati pa so se začeli s 1. 1. 2002, torej po obdobju, na katerega se nanašajo sporne javnopravne obveznosti.

9. Revident se sklicuje na navedbe in dokaze, ki jih je podal že v tožbi. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno sklicevanje ni dopustno in se Vrhovno sodišče do teh navedb in dokazov ne opredeljuje, kajti to je storilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo s posebnim (in omejenim) obsegom izpodbijanja. Ker je predmet njene presoje (predvsem) sodba sodišča prve stopnje, se revident ne more sklicevati na navedbe, argumente in razloge, ki jih je podal v upravnem sporu na prvi stopnji. V reviziji je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več svojih odločbah (npr. X Ips 269/2006 z dne 23. 4. 2009).

10. Revidentovo zatrjevanje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedenih v tožbi, je po presoji Vrhovnega sodišča zgolj pavšalno, saj revident ne navede, o katerih odločilnih dejstvih naj se prvostopno sodišče ne bi izjasnilo, zato njegovo sklicevanje na kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni utemeljeno.

11. Po določbi 87. člena ZUS-1 smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija, zato revidentovo sklicevanje na izvedensko mnenje, izdelano za potrebe kazenskega postopka, ter na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani o zavrnitvi zahteve za uvedbo preiskave, ni dovoljeno in se Vrhovno sodišče o teh revidentovih navedbah in dokazih ne opredeljuje.

12. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja revident, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.