Jedro

Delavec in delodajalec sta se dogovorila, da v kolikor delodajalec ne realizira obročnega plačila odpravnine, ima delavec pravico zahtevati takojšnje plačilo odpravnine v preostalem enkratnem znesku. Zakonite zamudne obresti od neizplačanega dela odpravnine oz. z zamudo že izplačane glavnice tečejo od dneva prenehanja delovnega razmerja, ker SKPgd določa, da morajo odpravnine presežnim delavcem biti izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati preostanek odpravnine v višini 747.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje in to je od 3.1.2003 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 1. izreka sodbe); ugotovilo pa je, da obstoji terjatev tožnice proti toženi stranki iz naslova plačila regresa za leto 2002 v višini 125.805,00 SIT in se poplača pod pogoji sprejete in potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko kot dolžnikom, kot izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru, opr.št. St 107/2002, z dne 29.11.2002 (točka 2. izreka sodbe); obenem pa sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti potrebne stroške tega postopka in sicer stroške nagrade in njene pooblaščenke v skupnem znesku 120.780,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 3. izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožb in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je prepričana, da bi sodišče prve stopnje moralo tožničin zahtevek na plačilo regresa za letni dopust zavreči, saj po 1. odst. 61. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93, 39/97) ima sklep o potrditvi prisilne poravnave za vse upnike, za katere so ugotovljene, moč izvršilnega naslova. Tožnica pa bo lahko zahtevala izvršitev v izvršilnem postopku, v kolikor v rokih in znesku, ugotovljenem v prisilni poravnavi z dne 13.12.2002, regres ne bo izplačan. Poleg tega se tudi pritožuje zaradi plačila obresti in poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti za še neizplačani del odpravnine od zneska 747.560,00 SIT od 3.1.2003 dalje. Tožnici je res pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje 3.1.2003 na podlagi sklepa, izdanega po sprejetju prisilne poravnave nad toženo stranko. Stranki sta dne 18.12.2000 sklenili dogovor o plačilu odpravnine, kjer je določeno, da bo tožena stranka izplačala odpravnino v 6 zaporednih mesečnih obrokih, na dan, ko bo v družbi izplačilo plač. Prvi obrok v višini 149.512,00 SIT je tožena stranka tožnici izplačala in je tako prišla v zamudo šele 28.2.2003 dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP/99, 96/2002 in 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, med strankama ni sporno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 3.1.2003 kot trajno presežni delavki in da ji iz tega naslova pripada odpravnina v višini 897.072,00 SIT. Z dogovorom o izplačilu odpravnine z dne 18.12.2002 pa sta se stranki sporazumeli, da bo tožena stranka tožnici izplačala odpravnino v 6 zaporednih mesečnih obrokih na način, da zapade v plačilo prvi obrok v januarju 2003 in sicer na dan, ko bo v družbi izplačilo plač za mesec december. Vsi nadaljnji obroki bodo izplačani mesečno na dan, ko bodo v družbi izplačane plače. Višina prvega obroka znaša 149.512,00 SIT, vsi nadaljnji obroki se preračunajo v EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije in znašajo 650,27 EUR mesečno in izplačajo v SIT skladno s tem tečajem na dan izplačila plač v družbi (točka III. Dogovora o izplačilu odpravnine (dokaz A/4)). Iz dogovora tudi izhaja, da v kolikor tožena stranka ne realizira obročnega plačila odpravnine v skladu s tem dogovorom, ima delavka - tožnica - pravico zahtevati takojšnje plačilo odpravnine v preostalem enkratnem znesku (točka IV. Dogovora). Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka izplačala tožnici le prvi obrok dne 31.1.2003, medtem ko preostale obroke ni plačala, je tožnica s tožbo utemeljeno uveljavila preostalo neizplačano odpravnino v enkratnem znesku.

Ob upoštevanju, da med strankama ni spora glede temelja in višine odpravnine, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zahtevku tožnice v celoti ugodilo. Pri tem je tudi pravilno presodilo, da tečejo zakonite zamudne obresti za neizplačani del odpravnine oz. za zamudo že izplačane glavnice od dneva prenehanja delovnega razmerja in ne šele od 28.2.2003, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Iz dogovora med strankama o izplačilu odpravnine z dne 18.12.2002 res ne izhaja, kako naj bi v primeru zamude z izplačili mesečnih obrokov odpravnine tekle zakonske zamudne obresti. Vendar je v zvezi s tem potrebno poudariti, da iz razloga, ker se tožena stranka dogovora glede obročnega izplačila odpravnine tožnici ni držala, je v tem primeru potrebno upoštevati delovno-pravno zakonodajo, ki določa, da morajo odpravnine presežnim delavcem biti izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka (17. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97). Ker je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 3.1.2003, to pomeni, da bi najkasneje tega dne tožnica morala dobiti izplačano celotno odpravnino. To pa tudi pomeni, da od tega dne prične teči rok za zamudo. Iz navedenih razlogov je potrebno ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od neplačane glavnice materialnopravno pravilna in zakonita.

Prav tako je tudi zakonita sodba sodišča prve stopnje v zvezi s tožničinim ugoditvenim tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatev za plačilo regresa za letni dopust za leto 2002 in je sodišče prve stopnje v tem pravilno zahtevek v celoti ugodilo. Namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da med strankama v sporu ta višina ni sporna, saj jo je tožena stranka pripoznala, in jo tudi v enaki višini zavedla v seznam obveznosti do terjatev delavcev, kot navadnih upnikov na dan 25.7.2002 (dokaz B/2). Vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja in s tem tudi soglaša pritožbeno sodišče, da navedena terjatev ni bila ugotovljena v samem postopku prisilne poravnave in ni vnešena v seznam terjatev ustreznega razreda upnikov, kot je to razvidno iz sklepa stečajnega senata opr. št. St 107/2002 z dne 29.11.2002. Prav tako iz navedenega sklepa ni razvidno, da bi bil sestavni del tega sklepa seznam obveznosti do delavcev, ki se nahaja v prilogi pod B/2 sodnega spisa, ali v prilogi pod B/3 sodnega spisa.

Ker torej tožničina terjatev iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za 2002 ni bila ugotovljena s sklepom stečajnega senata, je njen tožbeni zahtevek, da se ta terjatev ugotovi, povsem upravičen, saj tožnica potrebuje ustrezni izvršilni naslov za uveljavitev terjatev iz tega naslova. Zato tudi ta del pritožbenih navedb tožene stranke ni utemeljen, ko trdi tožena stranka, da je znesek že vnesen v pravnomočni sklep o potrjeni prisilni poravnavi, ki pomeni izvršilni naslov.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožene stranke utemeljene, zato ugotavlja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.