Jedro

Količnik iz 35. člena ZPIZ-2 je določen drugače, kot valorizacijski količnik iz 47. člena ZPIZ-1. Po formuli za izračun količnika, določeni v 35. členu ZPIZ-2, je količnik za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Določeni so tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Taka ureditev zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja. Zakaj je potrebno upoštevati valorizacijske količnike, kot so določeni v ZPIZ-2 in tako izračunano pokojninsko osnovo preračunati s faktorjem 0,732, je pojasnilo tudi že Vrhovno sodišče RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 6. 2016 in št. ... z dne 15. 2. 2016 ter da se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede določitve odstotka za odmero starostne pokojnine in glede preračuna s faktorjem 0,732. Tožniku je bilo kot invalidu III. kategorije invalidnosti z odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 1. 2011 odmerjeno nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo v znesku 576,27 EUR od 8. 1. 2011 dalje. Za izračun nadomestila se je upoštevala pokojninska osnova od leta 1983 do leta 1992 v višini 80 %. Znesek nadomestila je bil odmerjen v višjem znesku, kot pa ima sedaj tožnik odmerjeno in priznano starostno pokojnino. Ob odmeri nadomestila pa je imel tožnik štiri leta manj delovne dobe, kot pa leta 2015, ko se je upokojil. Na dan 1. 12. 1993, ko se je odmerjalo nadomestilo, je bila pokojninska osnova višja. Za izračun se je upoštevalo povprečje 10 let, kar bi moralo biti upoštevano tudi pri odmeri starostne pokojnine, ne pa da se mu je upoštevalo 18 let. Tožnik je štiri leta plačeval prostovoljno pokojninsko zavarovanje, kljub temu pa sedaj ugotavlja, da je pokojnina manjša od nadomestila. Bolje bi bilo, da sploh ne bi plačeval za prostovoljno pokojninsko zavarovanje. Tožniku se tudi ni upoštevalo 15 mesecev služenja vojaškega roka, kar bi mu moralo biti upoštevano kot dodana doba. Tožnik zahteva, da se mu vrnejo zneski plačanih prispevkov za 15 mesecev ali da se mu pokojninska doba podaljša za 15 mesecev. Zaradi III. kategorije invalidnosti bi se tožniku moralo upoštevati več let pokojninske dobe. Prikrajšan je tudi zato, ker je pokojninska osnova preračunana s faktorjem 0,732. Tožnik je kot invalid upokojen po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)1, zaradi česar ni pravilno, da se pri njemu pri izračunu pokojninske osnove uporablja enkrat ZPIZ-1 in enkrat Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2. Pri izračunu pokojnine tudi niso bili upoštevani zneski plač, s katerimi je kupil obveznice za notranji odkup A.. S tem v zvezi je predložil dokazila, to je obveznice iz leta 1992, s katerimi je dokazoval, da je sodeloval pri notranjem odkupu. Obveznice je prejel kot del plač, izplačanih v obliki obveznic. Po določbah ZPIZ-2 bi imel tožnik najmanj 7,00 EUR višjo pokojnino, vendar pa mu tožena stranka kljub večkratni zahtevi tega izračuna ni hotela narediti. Tožena stranka bi morala tožnika upokojiti po novem zakonu, če je ta zanj ugodnejši. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje navedbam in predlogom tožnika ter meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita ter jasno obrazložena. V zvezi z višino nadomestila iz invalidskega zavarovanja tožena stranka pojasnjuje, da višina nadomestila ni podlaga oziroma faktor za odmero starostne pokojnine. Zakon ne daje podlage za izračun pokojninske osnove na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja. Glede plačevanja prispevkov (prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje) tožena stranka poudarja, da navedena zavarovalna doba vpliva na sam odmerni odstotek, dodana doba pa ne bi vplivala na odmerni odstotek. Ni podlage za vračilo prispevkov za 15 mesecev prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko zavarovanje. Navedeno tudi ni bilo predmet tega socialnega spora. Navedbe, da bi bilo potrebno upoštevati daljšo pokojninsko dobo, pa so pavšalne in neutemeljene. Glede upoštevanja faktroja 0,732 tožena stranka pripominja, da so navedbe v nasprotju z materialnim pravom in se je tudi sodna praksa že velikokrat izrekla, da je pravilna uporaba navedenega faktorja pri upokojitvah po prehodnih določbah ZPIZ-2 (kot npr. Ips 125/16, Psp 86/16 in drugi primeri). Glede navedb o tem, da bi bila upokojitev po novem zakonu ugodnejša pa tožena stranka pripominja, da gre za pritožbeno novoto, ki ne more biti upoštevna, sicer pa gre tudi za pavšalno navedbo, saj na dan uveljavitve pravice ni bil izpolnjen pogoj po ZPIZ-2, glede na to, da je tožnik dne 15. 5. 2015 dopolnil 58 let starosti, kar pomeni, da pogoj starosti iz 27 člena ZPIZ-2 ni izpolnjen. Prav tako brez upoštevanja dobe z dokupom (glede na opredelitev po ZPIZ-2 - prostovoljno zavarovanje) tožnik tudi ni izpolnil pogoja pokojninske dobe po 27. členu ZPIZ-2. Sama navedena doba, ki ni pokojninska doba brez dokupa, pa po ZPIZ-2 povzroči tudi trajne odbitke v primeru uvljavljanja pravice po 29. členu ZPIZ-2. Na dan uveljavitve pravice pri tožniku niso bili izpolnjeni niti pogoji iz 27. člena, niti iz 29. člena ZPIZ-2. Sodišče je tudi ustrezno obrazložilo ter razčistilo vprašanje, glede upoštevanja dela plač, ki naj ne bi bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodšče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 6. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 2. 2016. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 570,33 EUR na mesec od 15. 5. 2015 dalje.

7. V zadevi je sporna odmera starostne pokojnine.

8. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik 16. 3. 2015 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik je po odločbi št. ... z dne 18. 5. 1994 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do zaposlitve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom od 1. 12. 1993 dalje. Na dan vložitve zahteve je tožnik dopolnil 58 let starosti ter 40 let in 2 dni pokojninske dobe.

9. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je za odločitev v sporni zadevi bistven 4. odstavek 394. člena ZPIZ-2. Po tej določbi zavarovancu, ki mu je na dan 31. 12. 2012 manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, do tri leta starosti in tri leta pokojninske dobe ali manj in ima na ta dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Ker je tožniku na dan uveljavitve ZPIZ-2 manjkal tako pogoj starosti, kot tudi pogoj dopolnjene pokojninske dobe ter ob dejstvu, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti, je bila torej pravna podlaga za priznanje in odmero starostne pokojnine podana v določbah ZPIZ-1 in ZPIZ-2. Pritožbeno sodišče pri tem še poudarja, da je tožnik pri toženi stranki na predpisanem obrazcu vloženem 16. 3. 2015 izrecno uveljavljal, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Glede na navedeno tako ni bilo predmet presoje vprašanje, ali bi bila pokojnina v primeru upokojitve po določbah ZPIZ-2 višja.

10. V predmetni zadevi je tožena stranka pri odmeri starostne pokojnine upoštevala, da ima tožnik skupaj 40 let in 2 dni pokojninske dobe, ter da je dopolnil 58 let starosti. Za izračun pokojninske osnove je odločilen 39. člen ZPIZ-1, kjer je določeno, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Nadalje pa je potrebno uporabiti tudi določbo 8. odstavka 394. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se upravičencem iz navedenega člena, ki so pridobili pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do tega zakona, pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Tožena stranka je navedene določbe pravilno uporabila in tudi pravilno določila odmerni odstotek, kar je podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje. V zvezi s primerjavo odmere nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ki je bilo tožniku priznano za čas od 8. 1. 2011 dalje in z izračunom pokojninske osnove v zvezi s pravico do starostne pokojnine, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da teh dveh dajatev oziroma načina izračuna višine posamezne dajatve ni mogoče primerjati. Nadomestilo je bilo namreč izračunano po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)4 upoštevaje datum nastanka invalidnosti (1. 12. 1993). Glede na navedeno tudi ni nobene pravne podlage, da bi se upoštevalo zgolj 10 letno obdobje zavarovanja, temveč je skladno s prvim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 potrebno upoštevati 18 letno obdobje zavarovanja, ki je za tožnika najugodnejše. 11. V zvezi z uporabo 8. odstavka 394. člena ZPIZ-2 pa je pritožbeno sodišče že v več zadevah5 pojasnilo, da je količnik iz 35. člena ZPIZ-2 določen drugače, kot valorizacijski količnik iz 47. člena ZPIZ-1. Po formuli za izračun količnika, določeni v 35. členu ZPIZ-2, je količnik za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Določeni so tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Taka ureditev zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja6. Zakaj je potrebno upoštevati valorizacijske količnike, kot so določeni v ZPIZ-2 in tako izračunano pokojninsko osnovo preračunati s faktorjem 0,732 pa je pojasnilo tudi že Vrhovno sodišče RS7. 12. Glede upoštevanja 15 mesecev služenja vojaškega roka, ki naj bi se tožniku upoštevalo kot dodana doba, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila tožniku za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine že upoštevana celotna pokojninska doba in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe pravno irelevantne. Glede vrnitve plačanih prispevkov za prostovoljno vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila predmet presoje odločba o priznanju in odmeri pokojnine, ne pa odločanje o morebitnem vračilu plačanih prispevkov.

13. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazil v zvezi z nakupom obveznic iz leta 1992, s katerimi je tožnik sodeloval pri notranjem odkupu podjetja. Tožnik namreč neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za del plač. Sodišče prve stopnje je omenjeno vprašanje razčiščevalo tudi s pridobitvijo mnenja pooblaščenega revizorja (listovna št. 9 sodnega spisa). Iz omenjenega dopisa izhaja, da se tožnik ne nahaja v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij, kar pomeni, da ni sodeloval pri lastninskem preoblikovanju z notranjim odkupom delnic. Po podatkih ... se je podjetje A. lastninilo z notranjim odkupom delnic za denarna sredstva in ne na podlagi uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač, za katera so podjetja lahko v postopkih lastninskega preoblikovanja vsem delavcem, ki so bili kadarkoli zaposleni v obdobju od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993 izdala potrdila za razliko med neto osnovnimi plačami, ugotovljenimi na podlagi določil kolektivne pogodbe dejavnosti v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in izplačanimi neto osnovnimi plačami za obdobje od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993. Na podano poročilo revizorja tožnik ni podal nobenih pripomb, niti ni predlagal drugih dokazov, na podlagi katerih bi lahko dokazoval, da je delnice oziroma obveznice prejel kot del plač.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 5 Psp 86/2016 z dne 1. 6. 2016, Psp 115/2016 z dne 30. 6. 2016, Psp 407/2016 z dne 24. 11. 2016 6 Komentar k Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s področij obveznega in poklicnega zavarovanja, stran 785. 7 Sodba VIII Ips 125/2016 z dne 6. 12. 2016.