Jedro

Neaktivnost upravnega organa v obdobju od 20.10.1993 do 7.12.1993 (zaključka roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo), ko bi tožnica še lahko sanirala svojo napako iz nepravilno vložene zahteve za denacionalizacijo, ni tako dolgotrajna, da bi toženi stranki (državi) lahko naprtili krivdo za zatrjevano škodo (izgubljena možnost dedovanja premoženja); zlasti ob dejstvu, da je bil zaradi nepopolnosti zahteve za denacionalizacijo onemogočen njen predhodni preizkus in sta bila neupravičenost vlagateljice za vložitev zahteve za denacionalizacijo in stvarna pristojnost upravnega organa ugotovljiva šele v postopku obravnavanja zahteve. Za obravnavanje zahteve ZDen predpisuje šestmesečni oz. enoletni rok.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 9,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti stroške tega postopka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo." Tožnica je v 15. dneh dolžna toženi stranki povrniti 1.360,59 € pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudni obrestmi iz izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

V odškodninski zadevi je sodišče pred odločanjem o višini škode odločilo o temelju zahtevka. V izreku izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala v upravnem denacionalizacijskem postopku; v obrazložitvi ugotavlja protipravno ravnanje oz. opustitev (civilni delikt), odgovornost povzročitelja škode in obstoj vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo, ki je nastala.

Iz vseh treh z ZPP predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je bilo premoženje podržavljeno tožničinima starima staršema, zato sta onadva upravičenca do denacionalizacije. Tožnica je zahtevo vložila v svojem imenu in torej z vidika zastopanja ni nepopolna. Za napačen označuje zaključek sodišča, da bi upravni organ moral tožnico pozivati k popravi vloge. Ker sta upravičenca umrla pred sprejemom ZDen, je bil upravičeni vlagatelj njun sin (tožničin oče F. J.) in tožnica z zahtevkom zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije v nobenem primeru ne more biti uspešna; tudi če bi se upravni organ pred zaključkom roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo izrekel za nepristojnega, ne. Navaja, da je obravnavala 786 zahtevkov za denacionalizacijo in da je bila sporna pristojnost v zadevah, ko je bilo premoženje nacionalizirano na osnovi odločbe in hkrati sklenjena pogodba o prenosu premoženja. Sproženih je bilo veliko sporov o nepristojnosti. Opozarja na enoletni rok, ki ga je za odločitev o zahtevah za denacionalizacijo določil ZDen, ki je v odnosu do ZUP specialnejši predpis. Opozarja tudi, da je bila tožničina zahteva za denacionalizacijo vložena 20.10.1993, rok za vložitev zahtev pa se je iztekel 7.12.1993. Trdi, da kršitev instrukcijskih rokov v upravnem postopku ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. S strani državnega organa mora biti podana hujša oblika krivde, t. i. namen ali huda malomarnost. Meni, da bi šlo za protipravno ravnanje le v primeru, če bi organ ali njegov delavec namerno izigral z zakonom določene pravice in očitno ravnal v nasprotju z materialnimi in procesnimi pravili. Gre za odločanje upravnega organa, zato odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ne pride v poštev.

Pritožba je utemeljena.

V tožbi je tožeča stranka odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala s protipravnim ravnanjem dveh organov. Upravnega organa, glede katerega meni, da bi moral takoj zahtevati dopolnitev vloge za denacionalizacijo ali pooblastilo tožničinega očeta, pa tega ni storil (s tem je kršil 60. in 68. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP) in sodišča, ki naj bi nepravilno uporabilo 59. čl. ZUP (Ur. l. SFRJ, št. 47/86), ki je določal, da se upravna vloga lahko vloži po pooblaščencu brez pooblastila. Upravni organ naj bi nastopal tudi v nasprotju s 7. in 14. čl. ZUP, ki v upravnem postopku uveljavljata načelo varstva pravic strank in načelo pomoči neuki stranki. Po mnenju tožeče stranke je upravnemu organu oz. njeni uradni osebi mogoče očitati hudo malomarnost - protipravno ravnanje, zaradi katerega tožnica ne more nadaljevati denacionalizacijskega postopka. Na glavni obravnavi in v vlogi z dne 5.5.2006 je od odgovornosti sodišča odstopila, vztrajala pa pri odgovornosti upravnega organa, in sicer tudi zato, ker po pozivu sodišča očetovega pooblastila zaradi očetove smrti ni mogla več predložiti.

Sodišče prve stopnje je ravnanje upravnega organa ocenilo za protipravno, ker je z odstopom zahteve za denacionalizacijo čakal leta dolgo (zahteva za denacionalizacijo je bila vložena 20.10.1993, v reševanje sodišču pa odstopljena 17.5.2000). Po mnenju sodišča prve stopnje bi upravni organ moral vlogo za denacionalizacijo zaradi nepristojnosti zavreči. Ker ni bil spoštovan kratek enomesečni instrukcijski rok za odločitev upravnega organa, tožena stranka pa se krivde ni razbremenila s trditvami in dokazi, ki bi opravičevali dolgotrajnost postopka pred upravnim organom, je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka odgovorna za tožničino prikrajšanost pri dedovanju - nastalo škodo. Vzročna zveza med nastalo škodo in kršitvami procesnih pravil - prekoračitvijo instrukcijskih rokov je po mnenju prvostopenjskega sodišča podana, ker bi bila v primeru spoštovanja procesnih rokov tožnica pravočasno opozorjena kdo je lahko upravičenec, ali pozvana na predložitev pooblastila, in bi v času, ko je bil oče še živ, lahko zahtevek vložil oče sam ali bi ona predložila očetovo pooblastilo.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim, da bi upravni organ zaradi nepristojnosti moral zahtevo za denacionalizacijo zavreči. Zahtevo za denacionalizacijo je bila Občina Ž. dolžna sprejeti. Vlagateljica kupne pogodbe z dne 9.1.1961 ni navedla kot pravnega temelja podržavljenja, niti je ni predložila. Po dopolnitvi zahteve in ugotovitvi pravnega temelja podržavljenja je upravni organ ravnal skladno s 4. odstavkom 66. čl. ZUP in 2. odstavkom 10. čl. Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (v nadaljevanju navodilo - Ur. list RS, št. 32/91), ko je zahtevo odstopil v reševanje okrajnemu sodišču. Postavlja pa se vprašanje, ali je bil odstop zadeve sodišu izvršen v za to predpisanih rokih oz. ali kršitev teh rokov opravičuje opredelitev ravnanja upravnega organa kot protipravnega. Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim, da v denacionalizacijskem postopku upravni organ veže kratek enomesečni oz. dvomesečni rok za izdajo odločbe, soglaša pa s tem, da je bil upravni organ takoj po prejemu vloge le-to dolžan pregledati in preveriti stvarno in krajevno pristojnost, skladno z določili ZUP, navodilom in Pravilnikom o pisarniškem poslovanju (Ur. list SRS, št. 44/88 in 1/89). Denacionalizacijski postopek po zahtevnosti odstopa od drugih upravnih postopkov, zato je ZDen za izdajo prvostopenjske odločbe o denacionalizaciji predpisal enoletni rok, v skrajšanem postopku pa šestmesečni rok (1. odstavek 58. čl. ZDen), ki začneta teči po vložitvi pravilno sestavljene zahteve. Na te roke je torej zakonodajalec vezal določene pravne posledice npr. pritožbo v primeru molka organa (218. čl. ZUP), neposredno varstvo po Zakonu o upravnih sporih ... Iz spisa N 29/2000 je razvidno, da je bilo prvo dejanje upravnega organa storjeno šele 11.8.1997 (tožnici je bil poslan poziv za dopolnitev vloge), spis pa stvarno pristojnemu sodišču posredovan šele 19.5.2000 (list. št. 53 spisa N 29/2000). Zahteva za denacionalizacijo ob vložitvi ni bila popolna (62. čl. ZDen), zaradi česar upravičeni vlagatelj in stvarno pristojen organ za odločanje iz nje nista bila ugotovljiva. Ni vsebovala podatkov o smrti upravičencev, pravnih naslednikih, ni ji bila priložena kupna pogodba z dne 9.1.1961, zaradi česar je bilo stvarno pristojnost in upravičenega vlagatelja mogoče preveriti šele v postopku obravnavanja zahteve in ne ob sprejemu zahteve s formalnim preizkusom, katerega bi upravna enota morala narediti takoj po prejemu zadeve. Vendar so kljub temu skoraj 4 leta, ki so pretekla pred prvim upravnim dejanjem, tako dolgo obdobje, tako očitno kršenje instrukcijskega roka iz 58. čl. ZDen, da pritožbeno sodišče zaključuje, enako kot prvostopenjsko, da je bila kršena tožničina (vlagateljičina) državljanska pravica, da o njeni pravici upravni organ odloči v razumnem roku, brez zavlačevanja. Tako grobo preseženi instrukcijski rok pomeni absoluten preseg okvirov svobode ravnanja, ki bi bilo še sprejemljivo. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni navedla dejstev in ponudila dokazov o tem, da ni kriva za neprimerno trajanje postopka - ni podala trditev glede zapletenosti zadeve, števila zadev v obravnavanju in ostalih okoliščinah, ki bi opravičevale dolgotrajnost postopka. Nekatere od njih navaja v pritožbi, kar pa je prepozno (337. čl. ZPP). Ravnanje upravnega organa je torej bilo protipravno in nedopustno, kar je ena od predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Ne obstaja pa vzročna zveza med zgoraj opisanim nedopustnim ravnanjem upravnega organa in zatrjevano škodo.

Iz zahteve za denacionalizacijo je nedvoumno razvidno, da je vlagateljica zahteve tožnica. Očetovega pooblastila za tako zahtevo in nadaljevanje začetega postopka denacionalizacije ni potrebovala. Kot se je izkazalo, je bila ta zahteva obsojena na neuspeh, ker jo je vložila vlagateljica, ki je po ZDen ni bila upravičena vložiti (61. čl. ZDen). Postavlja se vprašanje, ali bi tožnica v teku postopka denacionalizacije svojo napako pri vlaganju zahteve (izpovedala je, da ji je vložitev zahteve naročil oče) lahko sanirala s spremembo osebe vlagatelja. Niti ZDen, niti ZUP, niti Zakon o nepravdnem postopku, niti v nepravdnem postopku subsidiarno uporaben Zakon o pravdnem postopku ne predvidevajo subjektivne spremembe na strani stranke, na zahtevo katere je postopek uveden, vlagatelja oz. predlagatelja (razen v primeru smrti). Sanacija tožničine napake pri vlaganju zahteve za denacionalizacijo s subjektivno spremembo na aktivni strani - na ta način, da se spremeni vlagatelj (namesto tožnice vstopi v postopek njen oče F. J. ml.) - torej s procesnimi pravili ni predvidena. Tožnica v obstoječem postopku torej nepravilnosti svoje vloge ni mogla odpraviti. To kaže, da vzročne zveze med ugotovljeno kršitvijo in zatrjevano škodo ni.

Lahko pa bi tožnica poskrbela za vložitev nove zahteve oz. dosegla, da bi to storil upravičeni vlagatelj F. J. ml., ki je po njeni izpovedbi zahtevo želel vložiti. Novo vlogo bi oče F. J. ml. (ali tožnica po njegovem pooblastilu) lahko vložil do 7.12.1993, kajti tega dne se je iztekel za vlaganje zahtev za denacionalizacijo predvideni prekluzivni rok, predpisan s 64. čl. ZDen in spremenjen z Zakonom o spremembah ZDen (Ur. list RS, št. 31/93). Postavlja se torej dodatno vprašanje, ali je neaktivnost upravnega organa v času od vložitve zahteve 20.10.1993 do izteka roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo 7.12.1993 nezakonita, protipravna in vzrok za to, da tožnica svoje napake pri vlaganju zahteve ni sanirala z vložitvijo nove zahteve za denacionalizacijo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne. Upravni organ je bil, upoštevajoč 7. čl. navodila, dolžan preveriti, ali je stvarno pristojen za reševanje zadeve in na osnovi 10. čl. navodila oz. 66. čl. ZUP dolžan vlagateljico napotiti k pristojnemu organu. Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je bila zahteva sestavljena v nasprotju z 62. čl. ZDen, tako pomanjkljiva, da upravni organ s formalnim preizkusom, katerega je bil dolžan narediti takoj po prejemu vloge v reševanje, nepravilnosti pri označbi vlagatelja in za odločanje pristojnega organa ni mogel ugotoviti. Ni vsebovala podatkov o smrti upravičencev, pravnih naslednikih, ni ji bila priložena kupna pogodba z dne 9.1.1961. Zaradi teh napak je bilo stvarno pristojnost in upravičenega vlagatelja mogoče ugotoviti oz. preveriti šele v postopku obravnavanja zahteve. Denacionalizacijski postopek po zahtevnosti odstopa od drugih upravnih postopkov, zato je ZDen za obravnavanje predpisal daljše roke kot v ostalih upravnih postopkih. V 58. čl. ZDen je za izdajo prvostopenjske odločbe predpisan enoletni rok, za izdajo prvostopenjske odločbe v skrajšanem postopku pa šestmesečni rok, pri čemer rok začne teči šele po vložitvi pravilno sestavljene zahteve. Kršitev rokov je zato tožeči stranki mogoče očitati šele po izteku šestmesečnega roka, ki ga za obravnavanje predpisuje 58. čl. ZDen. Obdobje od vložitve zahteve 20.10.1993 do zaključka roka za vlaganje zahtev 7.12.1993, v katerem bi tožnica še lahko sanirala svojo napako iz nepravilno vložene zahteve, je tako kratko obdobje, da - upoštevajoč pomanjkljivosti tožničine zahteve za denacionalizacijo in šestmesečni oz. enoletni rok rok za odločitev o zahtevi - upravnemu organu ni mogoče očitati, da do dne 7.12.1993 tožnice ni pozval k dopolnitvi zahteve, ali zahteve odstopil stvarno prisojnemu sodišču. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da ravnanje upravnega organa v času od 20.10.1993 do 7.12.1993, ko bi tožnica še lahko sanirala svojo napako iz nepravilno vložene zahteve za denacionalizacijo, še ni bilo protipravno, zato toženi stranki ni mogoče naprtili krivde za zatrjevano škodo (izgubljena možnost dedovanja premoženja).

Odškodninska odgovornost na podlagi 26. čl. Ustave je podana le v primeru obstoja vseh predpostavk, ki jih za odškodninsko odgovornost predpisuje obligacijska zakonodaja. Upoštevajoč obligacijsko pravna določila o škodi in predpostavkah za njeno določitev, morajo biti vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki jih citira tudi prvostopno sodišče (nedopustno oz. protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost ter krivda povzročitelja), podani kumulativno. Že če manjka eden od njih, odškodninske obveznosti ni. Pritožbeno sodišče je zato odškodninski zahtevek zavrnilo (358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP - Ur. list RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D - Ur. list RS, št. 45/08).

Zaradi spremembe sodbe je treba odločiti o o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. Zakona o pravdnem postopku). Upoštevajoč uspeh strank v postopku, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške (2. odstavek 154. čl. ZPP). Tožeči stranki so nastali sledeči potrebni pravdni stroški: sestava odgovora na pritožbo 900 točk po Odvetniški tarifi, pristop na glavno obravnavo 900 točk, sestava pritožbe 1125 točk, materialni stroški po 3. odstavku 13. čl. Odvetniške tarife 18.02 €, skupaj 1.360,59 €. Vrednost točke po odvetniški tarifi je 0,459 €.

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenesena iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.