Jedro

Zavarovalna pogodba o zavarovanju odgovornosti med prvo toženo in drugo toženo stranko ne krije tožniku nastale škode. Ta namreč ni posledica nenadnega in presenetljivega dogodka, ki bi izviral iz dejavnosti ZPKZ.

Po določilu 1. odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, kar glede na ustaljeno sodno prakso pomeni, da zastaranje začne teči, ko bi oškodovanec glede na vse okoliščine primera mogel ob običajni skrbnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v višini 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Naložilo mu je, da je dolžan toženkama povrniti stroške postopka na prvi stopnji, in sicer prvi toženi stranki v višini 1.067,50 EUR in drugi toženi stranki v višini 52,70 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno presojo sodišču prve stopnje. Meni, da je stališče sodišča glede zastaranja zmotno in temelji na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju. Kot trenutek pričetka teka zastaranja odškodninske terjatve se je sodišče osredotočilo na zaključek kirurškega pooperativnega zdravljenja. Ocenilo je, da tožnik po tem datumu ni imel več zdravstvenih težav, saj te niso razvidne iz njegove medicinske dokumentacije. Sodišče ne razpolaga s potrebnim znanjem, da bi lahko ocenjevalo zdravstvene posledice škodnega dogodka ter njihovo intenziteto in trajanje. Zgolj formalni zaključek zdravljenja ali odsotnost zabeležk v tožnikovem kartonu ne pomenita, da zatrjevane posledice v obliki telesnih in duševnih bolečin ter strahu niso nastale. Gre za specifična vprašanja, o katerih bi moral odgovore podati izvedenec medicinske stroke. Medicinska dokumentacija je nekonkludentna in sodišču ne daje vsebinske podlage za dokazno oceno o zaključku zdravljenja. V kartoteki je kasnejša zabeležka o želodčnih težavah, ki jih tožnik pripisuje komplikacijam, nastalim zaradi neustreznega ravnanja prve tožene stranke. Sodišče tudi ni presojalo tožnikovih trditev glede duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki so lahko nastopile šele po tem, ko so mu bili šivi odstranjeni. Ni tudi ugotovitev, kdaj so duševne bolečine izzvenele. Šele takrat bi tožniku lahko bil poznan obseg škode. Tožba je bila vložena pravočasno, saj še ni potekel triletni zastaralni rok od dneva, ko je bil tožniku v celoti poznan obseg nepremoženjske škode. Iz sodbe ni razvidno, zakaj sodišče ni pritegnilo izvedenca. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev, zakaj sodišče ni izvedlo še drugih dokazov. Priče E. S., B. F. in D. L. bi lahko izpovedale o okoliščinah, ki so dopuščale namestitev v posebni prostor. To se je zgodilo le nekaj dni po operativnem posegu. Tožnik ocenjuje, da je prav to povzročilo njegove zdravstvene težave. Tudi v konkretnem primeru je nekdo izmed medicinskega osebja moral namestitev odobriti in obsojenca medicinsko nadzorovati. Priče bi lahko izpovedale o razlogih za premestitev iz zavodske ambulante in kako se je v tem času poskrbelo za njegovo zdravljenje. Tožnik ni bil deležen ustrezne zdravstvene oskrbe, ki bi mu jo moral nuditi zavod. Soba, kamor je bil premeščen, ni imela niti postelje, sanitarije so se nahajale v istem prostoru in bile primitivne. Tak prostor je za bolnika neprimeren. Za premestitev niso obstajali dejanski, še manj pa medicinski pogoji, kar se je odrazilo v poslabšanem zdravstvenem stanju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je med prestajanjem zaporne kazni 16. oktobra 2008 pogoltnil nož in ročaj vilice, zaradi česar je bil operiran v splošni bolnišnici v ... Po petih dneh hospitalnega zdravljenja je bil odpuščen in prepeljan nazaj v Zavod za prestajanje kazni zapora ... (ZPKZ). S tožbo zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi skaženosti in posega v osebnostne pravice), ki naj bi mu nastala zaradi neustreznega ravnanja osebja zavoda, saj mu ni bila nudena oskrba, primerna njegovemu zdravstvenemu stanju.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija, da zavarovalna pogodba o zavarovanju odgovornosti med prvo toženo in drugo toženo stranko ne krije tovrstne tožniku nastale škode. Ta namreč ni posledica nenadnega in presenetljivega dogodka, ki bi izviral iz dejavnosti ZPKZ. Zato je odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko že iz omenjenega razloga pravilna in pritožba v tem delu neutemeljena.

6. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženko je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da je ta zastaral, pa tudi, da tožnik ni izkazal ne njenega protipravnega ravnanja ne nastale škode. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča iz 10. do 12. točke sodbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

7. Po določilu prvega odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, kar glede na ustaljeno sodno prakso pomeni, da zastaranje začne teči, ko bi oškodovanec glede na vse okoliščine primera mogel ob običajni skrbnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek.

8. Tožniku naj bi škoda po njegovih trditvah nastala, ko je bil v ZPKZ v času pooperativne oskrbe premeščen v neustrezen prostor – izolacijsko sobo, kjer ni imel postelje in je moral ležati na tleh. Po odstranitvi šivov se mu je zato rana ponovno odprla ter neustrezno celila. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je bil tožnik iz SB ... pripeljan 21. 10. 2008, kjer je bil nameščen v ambulantnih prostorih. Zaradi njegove lastne varnosti (grožnje s samomorom in samopoškodbami) je bil 23. 10. 2008 premeščen v posebno sobo za čas od 16.40 z vmesno prekinitvijo do 8.30 ure naslednjega dne, ko so mu odstranili šive skladno z bolnišničnimi navodili. Po tem datumu iz zdravstvenega kartona tožnika ne izhaja, da bi imel v zvezi s to poškodbo kakršnekoli težave. Ker se je namestitev v posebno sobo izvedla pred odstranitvijo šivov, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da omenjeno ravnanje na tožnikovo zdravstveno stanje ni vplivalo, saj bi sicer iz zdravniške dokumentacije izhajalo, da rana še ni zaceljena. Trditve, da se mu je ponovno odprla, saj je po odstranitvi šivov bil neustrezno nameščen, glede na časovni potek dogodkov in predloženo medicinsko dokumentacijo niso izkazane. Ker tožnik ni zanikal, da je bila izolativna namestitev odrejena prav zaradi njegove lastne varnosti, prav tako prič ni predlagal v zvezi s poslabšanjem njegovega zdravstvenega stanja po namestitvi v posebnem prostoru, temveč glede stanja ob sami namestitvi, kar med strankama ni sporno, opustitev zaslišanja prič na ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tožniku nastalo škodo ni vplivala.

9. Če je torej tožnik trpel (dodatne) telesne bolečine zaradi neustrezne oskrbe v času premestitve v posebno sobo, je terjatev za škodo iz omenjenega naslova glede na datum vložitve tožbe 7. 2. 2012 nedvomno zastarala. Enako velja za terjatev iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve pravic osebnosti in strahu, saj se je tega tožnik zavedal že ob sami premestitvi v izolativno sobo, kjer je bilo po njegovih trditvah zanj neustrezno poskrbljeno. Ostale škodne posledice pa kot že rečeno niso bile izkazane ne z zdravniško dokumentacijo niti potrjene z zaslišanjem samega tožnika. Ta o prestanih duševnih bolečinah, ki bi jih trpel zaradi brazgotine, ni izpovedal ničesar, prav tako ni navajal, da bi po odstranitvi šivov trpel bodoče dalj časa trajajoče telesne bolečine. Navedel je sicer, da ima želodčne težave (rano na želodcu), ki pa ne more biti v vzročni zvezi z morebitnim slabim celjenjem pooperativne rane, ter sodišče glede na predloženo medicinsko dokumentacijo in očitno neutemeljene trditve v zvezi s tem izvedenca ni bilo dolžno postaviti. Ne gre namreč za razjasnjevanje dejanskega stanja, za katerega bi bilo potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

10. Bivanje v ZPKZ za zapornike prinaša določene omejitve, saj gre za ukrep kaznovalne narave. Da bi bilo ravnanje zaposlenih pravosodnih policistov v nasprotju s predpisi o ravnanju z zaporniki, tožnik ni zatrjeval, prav tako tega ni ugotovilo sodišče po vpogledu v ZIKS-1 in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora. Tožnik torej ni izkazal niti protipravnosti, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

11. Ker torej tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko ni utemeljen, je višje sodišče pritožbo tožnika v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.