Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnikovemu KMG-ju plačilne pravice niso bile dodeljene (to izhaja že iz pojasnil k zbirni vlogi za leto 2018, kjer je navedeno, da ''kmetija nima plačilnih pravic, saj je nerešena pritožba iz leta 2015''). To hkrati pomeni, da nobena izmed prijavljenih površin (tožnik navaja, da gre za cca 20 ha zemljišč) ni upravičena površina, ki bi ji (lahko) pripadla plačilna pravica. Ker pa tožnik s plačilnimi pravicami ne razpolaga, posledično tudi ni upravičen do plačila za zeleno komponento.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil plačilo plačilnih pravic (1. 1.), plačilo za zeleno komponento (število zavrnjenih ha je 0,00) (1.2.), odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2.) in, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3.). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil vlogo za uveljavljanje neposrednih plačil za leto 2018. Ker skupna ugotovljena upravičena površina kmetijskega gospodarstva znaša manj kot 1 ha, se zahtevek za izplačilo zelena komponenta glede na drugo alinejo prvega odstavka 6. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o shemah neposrednih plačil (v nadaljevanju Uredba1) zavrne.
2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika. V svoji obrazložitvi je citiral določbe 6. in 17. člena Uredbe ter 10. člena Uredbe št. 1307/2013/EU. Kot navedeno v pojasnilih k zbirni vlogi za leto 2018, kmetija tožnika nima plačilnih pravic zaradi nerešene pritožbe iz leta 2015. To torej pomeni, da tožnik ni aktiviral plačilnih pravic, s tem pa vse prijavljene površine (kot navedeno gre za 20 ha površin) niso ''upravičene površine''. Prvostopni organ je zato upravičeno zaključil, da ni izpolnjen pogoj upravičenih površin kmetijskega gospodarstva vsaj 1 ha, ob tem, da upravičene površine predstavljajo zgolj površine, na katerih se uveljavljajo neposredna plačila in ki dejansko izpolnjujejo vse pogoje za plačilo. Ker tožnik ne razpolaga s plačilnimi pravicami, ni upravičen do izplačila za zeleno komponento. Ne glede na sicer zadostni obseg zemljišč, ta niso upravičena do plačila, zato se šteje, da njegov KMG nima upravičenih površin. Po oceni drugostopnega organa ima izpodbijana odločba tudi vse sestavine po 210. členu Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
3. Tožnik je v tožbi navedel, da se prvostopne odločbe ne da preizkusiti. Ni jasno, na podlagi katerih zakonskih določb je prvostopni organ zavrnil odločitev pod točko 1.1.. Če se ne bi pritožil, tožnik sploh ne bi izvedel, da njegova kmetija zaradi nerešene pritožbe iz leta 2015 ne razpolaga s plačilnimi pravicami (pritožba je bila že dvakrat zavrnjena, zadeva je v postopku pred sodiščem pod I U 2288/2018). Pod 1. 2. točko je zavrnjeno plačilo za zeleno komponento zaradi skupno ugotovljene površine pod 1 ha, ker tožnik ne razpolaga s plačilnimi pravicami, toda iz izreka izhaja, da je število zavrnjenih ha 0,00. Tožnik se sprašuje, kjer so ostali hektarji. Meni, da je postopek nezakonit, brez dvoma pa predstavlja grobo kršitev človekovih pravic, konkretno pravic, ki izhajajo iz zasebne lastnine. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, prvostopno odločbo odpravi, tožnikovi zbirni vlogi za leto 2018 ugodi, upoštevajoč tudi zakonske zamudne obresti, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe.
4. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da prereka vse tožbene navedbe, poudarila je, da je tožnik ob vložitvi vloge vedel, da ne razpolaga s plačilnimi pravicami, zaradi česar ne more pridobiti plačila. Tožnik za leti 2016 in 2017 tudi ni vložil zbirne vloge, kar skladno s 15. členom Uredbe o shemah neposrednih plačil predstavlja razlog za odvzem plačilnih pravic (če bi bile plačilne pravice v 2015 dodeljene). Zato morebitni uspeh v upravnem sporu (v I U 2288/2018) ne bi imel hkrati pozitivnega vpliva na izplačila za leto 2018. Predlagala je zavrnitev tožbe.
5. Tožba ni utemeljena.
6. V primeru je sporna odločitev organa o zavrnitvi tožnikove zbirne vloge za leto 2018: - za plačilo plačilnih pravic ter - za plačilo za zeleno komponento na 0,00 ha površin.
7. Zahtevka iz izpodbijane odločbe urejajo Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2018, Uredba1 in Uredba o navzkrižni skladnosti. Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2018 določa (med drugim) postopek ter predpisano ravnanje upravičenca pri vložitvi zbirne vloge za leto 2018, vključno z določitvijo roka za njeno vložitev ter njeno vsebino.
8. Uredba1 določa sheme neposrednih plačil, med drugim shemo osnovnega plačila in plačilo za zeleno komponento. Tako so v 6. členu določeni splošni pogoji za upravičenost do shem neposrednih plačil, ki jih prejme vlagatelj, ki: - izvaja kmetijsko dejavnost v skladu z 8. točko 2. člena te uredbe, - znaša ugotovljena upravičena površina njegovega kmetijskega gospodarstva najmanj 1 ha v skladu s točko (b) prvega odstavka 10. člena Uredbe 1307/2013/EU in - izpolnjuje pogoje iz posameznih shem neposrednih plačil. Po 10. členu Uredbe 1307/2013/EU (Minimalne zahteve za prejemanje neposrednih plačil) se države članice odločijo, v katerem od naslednjih primerov ne odobrijo neposrednih plačil kmetu: b) kadar je upravičena površina kmetijskega gospodarstva, za katero se uveljavljajo ali naj bi bila odobrena neposredna plačila, pred uporabo člena 63 Uredbe (EU) št. 1306/2013 manjša od enega hektara. 17. člen Uredbe1 nadalje določa, da mora nosilec kmetijskega gospodarstva, ki je upravičen do plačila na podlagi sheme osnovnega plačila, na vseh svojih upravičenih površinah izvajati kmetijske prakso iz naslova zelene komponente v skladu s pogoji tega poglavja. Plačilo za zeleno komponento pa se nosilcu kmetijskega gospodarstva za tekoče leto izračuna tako, da se skupna vrednost plačilnih pravic, ki jih je za tekoče leto aktiviral, množi z odstotkom, ki se za tekoče leto izračuna tako, da se letna nacionalna zgornja meja za zeleno komponento iz prejšnjega člena deli s skupno vrednostjo vseh aktiviranih plačilnih pravic v Republiki Sloveniji za tekoče leto (19. člen Uredbe1). Predpogoj za uspešno uveljavljanje plačila za zeleno komponento je torej upravičenje do plačila na podlagi sheme osnovnega plačila, to pa je shema, v okviru katere je osnovno plačilo v obliki plačilne pravice, ki je pravica do plačila na hektar upravičene površine (1. točka 2. člena Uredbe1).
9. Med strankama ni sporno, da tožnikovemu KMG-ju plačilne pravice niso bile dodeljene (to izhaja že iz pojasnil k zbirni vlogi za leto 2018, kjer je navedeno, da ''kmetija nima plačilnih pravic, saj je nerešena pritožba iz leta 2015''). To hkrati pomeni, da nobena izmed prijavljenih površin (tožnik navaja, da gre za cca 20 ha zemljišč) ni upravičena površina, ki bi ji (lahko) pripadla plačilna pravica. S tem je tudi odgovorjeno na tožnikov očitek, da ni jasno, zakaj se šteje kot ''število zavrnjenih hektarjev 0,00'' (pod točko 1.2 izreka prvostopne odločbe). Ker pa tožnik s plačilnimi pravicami ne razpolaga, posledično tudi ni upravičen do plačila za zeleno komponento (17. in 19. člen Uredbe1 v zvezi s 6. členom Uredbe1). Odločitvi organa (glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje) tako pritrjuje tudi sodišče. 10. Tožnik se v zvezi z nerešeno ''pritožbo'' glede plačilnih pravic sklicuje na (v času vložitve tožbe še nerešen - op. sod.) upravni spor, I U 2288/2018. Kot izhaja iz vpogleda v vpisnik tega sodišča, je tožnik v tem upravnem sporu izpodbijal odločitev prvostopnega organa, št. 33101-46500/2015/21 z dne 23. 8. 2018, s katero je bila zavrnjena v letu 2015 vložena vloga tožnika za plačilne pravice. Naslovno sodišče je s sodbo, I U 2288/2018 z dne 25. 9. 2019, tožbo tožnika zavrnilo in s tem potrdilo odločitev organa o zavrnitvi tožnikove vloge za plačilne pravice. Sodba je postala pravnomočna 25. 9. 2019. Iz povedanega sledi, da je ugotovitev, da KMG tožnika nima plačilnih pravic, pravnomočno potrjena, zato se tožnik na to, da o tem še ni bilo odločeno, kar naj bi smiselno pomenilo napačno odločitev, ki jo sodišče presoja v tej upravnem sporu, ne more sklicevati.
11. Sodišče se pa sicer (vsaj delno) strinja s tožnikom, da prvostopne odločbe ni moč preizkusiti (tožnik konkretno ugovarja, da ni bilo jasno, na podlagi katerih zakonskih določb je prvostopni organ zavrnil njegovo vlogo za dodelitev plačilnih pravic pod točko 1.1. izreka), vendar pa - in kot je navedel že posredno tudi sam tožnik - je drugostopni organ s svojo obrazložitvijo, ko je presojal pravilnost prvostopne odločitve, v zadostni meri dopolnil obrazložitev prvostopnega organa, vključno s konkretno navedbo določb materialnih predpisov, ki veljajo za ta primer (Uredba, Uredba1, Uredba2, Uredba 1307/2013/EU), tako da jo je možno preizkusiti (214. člen ZUP), da je možen materialnopravni preizkus odločitve organa. Za to je imel tudi podlago v 248. členu ZUP (ta v drugem in tretjem odstavku omogoča zavrnitev pritožbe tudi v primeru ugotovljenih pomanjkljivosti postopka ali napačnih razlogov za sicer pravilno odločitev).
12. Ugovoru tožnika, da je v postopku (ob nezakonitosti postopka) prišlo do grobe kršitve človekovih pravic, predvsem pravice do zasebne lastnine, pa sodišče že glede na podano presojo o pravilnosti odločitve organa ne more pritrditi, hkrati pa je tožbeni očitek v tej smeri povsem pavšalen in tudi zato nezmožen preizkusa.
13. Sodišče je glede na povedano presodilo, da je tožba tožnika neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
14. Sodišče v zadevi ni izvedlo glavne obravnave, temveč je odločilo na nejavni seji. Tožnik je kot dokaz predlagal vpogled v izpodbijano odločbo ter drugostopno odločbo, v kateri je sodišče vpogledalo v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti upravnega akta, predlagal pa je tudi zaslišanje strank, pri čemer pa ni konkretiziral, o čem naj bi stranke postopka (torej tožnik in toženka) izpovedale. Ta dokazni predlog je tako torej ostal nesubstanciran (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
15. Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.