Jedro

Tožnik je zavestno, kljub predhodnim opominom, kršil varnostne zahteve, da je potrebno v proizvodnji, skladišču in delavnicah ves čas nositi zaščitna očala. Tožnikovo opustitev uporabe predpisane varnostne opreme je možno opredeliti kot resno kršitev njegovih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je takšne narave, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2013 nezakonita in se razveljavi ter da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 27. 3. 2013. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, ga razporedi na delovno mesto skladiščnika v regalnem skladišču in mu za obdobje od 27. 3. 2013 dalje obračuna plačo v višini 1.439,51 EUR mesečno z vsemi dodatki, kot če bi tožnik delal, od obračunanih bruto zneskov plačati davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca, tožniku pa izplača neto zneske plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je A.A. (prej B.) imela pooblastilo, da v času odsotnosti kadrovske direktorice C.C. v njenem imenu samostojno podpiše opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je v pooblastilu z dne 1. 1. 2011 navedeno, da pooblaščenka podpisuje skupaj s še enim direktorjem družbe, kadar je obvezno dvojno podpisovanje. Tudi C.C. ni imela pooblastila, da samostojno odloča in podpisuje akte v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je toženo stranko zastopala skupaj z glavnim direktorjem ali z še enim direktorjem družbe. Izjavi z dne 31. 12. 2013, ki sta ju podala D.D. in C.C. sta bili očitno dani zgolj za potrebe postopka pred sodiščem in ne gre za akt poslovodstva družbe. Te izjave tudi ni možno šteti kot pisno izjavo priče v smislu določb ZPP. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pisni izjavi z dne 31. 12. 2013 neupravičeno štelo za dokaz. Tudi pooblastilo odvetniku E.E. za vodenje postopka zagovora delavca bi ob C.C. moral podpisati še en direktor. Tožena stranka je ravnala nezakonito, ker redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vročila tožnikovemu pooblaščencu. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je povsem nekritično sledilo izpovedbam obremenilnih prič. Glede dogodka dne 12. 6. 2012 tožnik vztraja pri svoji izpovedbi, da je takrat zgolj dvignil očala, ker zaradi bleščanja ni mogel prebrati kode na kaseti. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpovedbo priče F.F., ki je bil tožniku izrazito nenaklonjen, kar je razvidno iz dopisa z dne 2. 9. 2010. V njem je F.F. od tožnika neupravičeno zahteval podatke v zvezi z njegovo odsotnostjo z dela. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca oftalmologa. S tem je bilo tožniku onemogočeno, da z izvedencem dokaže, da je dejansko imel težave z očmi, ki so rezultirale v potrebi po odmikanju očal z oči. Tožnik je očala odmaknil z oči zgolj zaradi bleščanja, da je sploh lahko normalno opravil svoje delo. Tožniku tudi niso dokazane kršitve, ki naj bi jih storil 31. 1. 2013 in 5. 2. 2013, ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z njimi pa temeljijo na neresničnih izpovedbah prič. Tožnik si je 31. 1. 2013 ob prihodu v službo nadel očala in se odpravil v proizvodni obrat. Še preden pa je prišle na svoje delovno mesto se je ustavil, si snel očala in jih začel brisati, ravno takrat pa je k njemu pristopil G.G. in ga vprašal, kje ima očala. Drugačnega poteka dogodkov ni mogla podati nobena od zaslišanih prič, G.G. se celo ni spomnil, ali je takrat sploh bil prisoten. Tudi glede dogodka dne 5. 2. 2013 tožnik vztraja pri svoji izpovedbi, da so ga zapekle oči, zaradi česar je očala dvignil in si oči obrisal, nakar si je očala spet nadel na oči. Takšno tožnikovo izpovedbo je potrdil kot priča zaslišani H.H., pri katerem se je tožnik takrat spotoma ustavil. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbam G.G. in I.I., ne da bi pojasnilo, zakaj verjame njuni izpovedbi in ne izpovedbi tožnika in priče H.H.. Nenavadno je, da se je vsakokrat, ko si je tožnik pomel oči, našel nekdo od predpostavljenih, ki naj bi tožnika opozarjal na pravilno uporabo očal. Tožniku se tudi očita, da si je iz ušesa odstranil glušnik, vendar je to tožnik storil, da bi se lahko pogovarjal s sodelavcem H.H., isto pa sta storila tudi G.G. in I.I., ko sta pristopila k tožniku. Tožnik pri tem nikoli ni bil opozorjen v zvezi z uporabo glušnika, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more temeljiti na odstranitvi glušnika. Sodišče prve stopnje neutemeljeno išče nedoslednosti med tožnikovo izjavo, dano v postopku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in njegovo izpovedbo pred sodiščem prve stopnje. Procesno vrednost ima zgolj izpovedba tožnika, ki jo je ta dal, ko je bil zaslišan kot stranka. Zaradi nekoliko drugače opisanih podrobnosti v postopku zagovora pred delodajalcem, sodišče prve stopnje tožniku ne more odrekati verodostojnosti. Tožena stranka je v zvezi s očitano kršitvijo izbrala prestrog ukrep. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 36. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/2007 s sprem.) o tem, da mora biti kršitev za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga resna in takšne narave, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Panožna kolektivna pogodba tako predpisuje strožje pogoje za dopustnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, teh pogojev pa tožena stranka ni navajala in jih sodišče tudi ni ugotovilo oziroma obrazložilo. Vse očitane kršitve se nanašajo na čas, ko tožnik ni opravljal rednega dela, pač pa je bil na poti na delo oziroma z dela. Zaradi tožnikovega ravnanja ni bilo ogroženo zdravje delavcev, prav tako pa tudi ne zdravje tožnika. Tožena stranka se je med postopkom sicer sklicevala na Splošna varnostna navodila delodajalca, vendar jih ni predložila, prav tako tudi ne izjave o varnosti in oceni tveganja, o kateri je izpovedoval J.J. Zaradi navedenega ni možno preizkusiti, ali je tožnik sploh kršil varnostne predpise pri toženi stranki oziroma v kolikšni meri jih je kršil. Nepravilna je tudi ugotovitev, da naj bi bil tožnik neprestano oziroma celo dnevno opozarjan, ker ni nosil zaščitnih očal. Takšnih izjav prič, ki niso podprte z ustreznimi disciplinskimi ukrepi, ni možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pisnim opozorilom po vsebini presojalo zgolj domnevno kršitev z dne 12. 6. 2012, ne pa tudi domnevnih opozoril z dne 12. 4. 2011 in 17. 11. 2011. Zaradi navedenega se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS o tem, da je potrebno upoštevati prejšnja opozorila, čeprav sama kršitev ne bi bila dovolj resna in utemeljena za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Celo če bi se vsi očitki tožene stranke izkazale za resnične, kršitve niso bile storjene v kratkih časovnih zaporedjih, zato ponavljajoče se kršitve ne morejo imeti večje teže, kot pa jo ima vsaka kršitev sama zase. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede pooblastil, ki sta jih imeli A.A. oziroma C.C.. Res je sicer, da je na koncu pooblastila z dne 1. 1. 2011, s katerim je bila A.A. (sedaj B.) pooblaščena, da na ravni služb K.K. v primeru odsotnosti kadrovskega direktorja med drugim zastopa družbo tudi pri odpovedi in sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, zapisano, da tam kjer je obvezno dvojno podpisovanje, podpisuje skupaj z še enim direktorjem družbe. Glede na to, da v tem pooblastilu sploh ni navedeno, kdaj je obvezno dvojno podpisovanje, je potrebno upoštevati tudi pooblastila, ki jih je imela C.C. kot kadrovska direktorica tožene stranke. A.A. (B.) je sporno pisno opozorilo z dne 12. 6. 2012 namreč podpisala za C.C.. Iz pooblastila danega C.C. (priloga B16) je razvidno, da je bila ta med drugim pooblaščena za samostojno ali skupno podpisovanje v zadevah, ki so nato naštete v točkah I. in II. tega pooblastila. Terminologija teh zadev sicer ni v celoti usklajena z ZDR, saj je pooblastilo v originalu izdano v angleškem jeziku, vendar ne more biti nobenega dvoma, da je s tem zajeto tudi pooblastilo za izdajo predhodnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti v smislu določbe prvega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Glede na to, da je C.C. imela pooblastilo, da o tem odloča sama, je takšno pooblastilo lahko prinesla tudi na A.A. (B.), saj vsakdo lahko prinese toliko pooblastil, kot jih ima sam.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na to, da je v sodnem registru za vse direktorje tožene stranke, torej tudi za C.C., predvideno, da zastopa skupaj z glavnim direktorjem družbe ali še z enim direktorjem. Pooblastilo tipa „E“ (priloga B16) sta 15. 2. 2011 C.C. dala glavni direktor D.D. in finančni direktor L.L.. Pooblastil, ki so bila s tem podeljena C.C. ni mogoče enačiti z omejitvami zastopanja, kot so opisane v sodnem registru. Ne gre za zastopanje navzven, temveč za pooblastila na področju urejanja kadrovskih zadev, kamor sodijo tudi vsi postopki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter predhodnimi postopki, kakršno je pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR. Le v tistih primerih, kjer je s tem pooblastilom izrecno predvideno dvojno podpisovanje (pogodbe s člani Excoma, pogodbe o dodatnem zdravstvenem zavarovanju, pogodbe o stanovanjskih posojilih ipd.) pa C.C. ni mogla nastopati samostojno in tudi pooblastil ne bi mogla prenesti samo na enega delavca. Pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 12. 6. 2012 ni nezakonito zgolj zaradi tega, ker ga je za C.C. podpisala A.A. (prej B.), saj je za takšno podpisovanje bila pooblaščena.

Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je pooblastilo odvetniku E.E. za izvedbo vseh opravil, potrebnih za ugotovitev dejanskega stanja v postopku redne odpovedi tožniku podpisala le C.C. in ne tudi glavni direktor ali eden od drugih direktorjev tožene stranke. Glede na vsebino pooblastila C.C. z dne 15. 2. 2011 je ta imela pravico, da takšno pooblastilo podpiše bodisi samostojno ali pa skupno, s katerim od drugih direktorjev.

Enako velja tudi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo podpisali A.A. (prej B.) in M.M.. Obe sta bili s pooblastili z dne 21. 3. 2012 (priloga B12 in B13), ki sta ju podpisala glavni direktor D.D. in C.C., pooblaščeni, da skupaj z enim direktorjem ali s še eno osebo, ki so ji bile dodeljene enake pravice zastopata toženo stranko v zvezi s standardnimi dokumenti v zvezi z izrednimi disciplinskimi ukrepi, kar je potrebno tolmačiti kot pravico do zastopanja tudi v drugih primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Res je sicer, da sta bili izjavi glavnega direktorja tožene stranke in C.C. z dne 31. 12. 2011 (prilogi B23 jn B24) podani po vložitvi tožbe, vendar to samo po sebi ne pomeni, da sta neverodostojni. Izjavi sta sicer res dani v zvezi s tem sporom in zaradi njega, zato je njuno verodostojnost potrebno presojati tako, kot vsako drugo izjavo za izid spora zainteresiranih oseb. Vendar pa resničnost obeh izjav potrjujejo tudi druge listine tožene stranke, ki so bile izdane pred nastankom spornega razmerja, še zlasti zgoraj navedena pooblastila tožene stranke z dne 21. 3. 2012 in 15. 2. 2013. Obenem pa je izjava glavnega direktorja tožene stranke pomembna tudi zaradi tega, ker je z njo zakoniti zastopnik tožene stranke izrecno potrdil, da je bila tožena stranka seznanjena z ravnanji A.A. in M.M. v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, da je s temi ravnanji v celoti soglašala in jih tudi naknadno odobrila oziroma potrdila. Slednje sicer niti ni bilo potrebno, saj sta imeli obe delavki potrebna pooblastila za svoje postopke. Vendar pa takšna naknadna potrditev le še dodatno legitimira njuno ravnanje.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje obeh pisnih izjav z dne 31. 12. 2012 ne bi smelo šteti za dokaz, češ da nimata te kvalitete. Obe pisni izjavi sta listinski dokaz v smislu določb 224. do 228. člena ZPP. V našem pravnem sistemu velja načelo proste presoje dokazov, kar med drugim pomeni tudi to, da so dopustna vsa dokazna sredstva pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka. Izjavi z dne 31. 12. 2011 pa sta celo takšno dokazno sredstvo, kakršno je v zakonu izrecno predvideno. Gre za podpisani zasebni listini (zasebna listina je tista, ki ni javna), ki ju je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na kriterije, ki jih mora izpolnjevati pisna izjava priče. Izjavi C.C. in D.D. nista pisni izjavi prič v smislu določbe 236.a člena ZPP, temveč gre za listini, kakor je to že razloženo zgoraj.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je bila vročena tožniku in ne njegovemu pooblaščencu. Tožena stranka je očitno izhajala iz določbe prvega odstavka 87. člena ZDR o tem, da mora biti odpoved vročena pogodbeni stranki, ki se ji odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa iz določbe tretjega odstavka 87. člena ZDR o tem, da delodajalec redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča po pravilih pravdnega postopka, izhaja, da je odpoved potrebno vročiti pooblaščencu, če ga delavec ima (prvi odstavek 137. člena ZPP). Nepravilna vročitev stranki, namesto pooblaščencu, je lahko le relativna bistvena kršitev določb postopka, kar pomeni, da je ta kršitev upoštevna le, če bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa takšna nepravilna odločitev ni imela nobenih posledic, saj je tožnik kljub temu pravočasno po svojem pooblaščencu vložil tožbo, s katero je izpodbijal zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s kršitvami pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih je bil tožnik pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi oziroma, zaradi katerih mu je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta dejstva pa so predvsem naslednja: -tožena stranka je tožniku 11. 6. 2012 podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik 11. 6. 2012 pri delu ni uporabljal predpisanih zaščitnih očal in zato ni imel nobenega opravičljivega razloga, -zaščitna očala pri toženi stranki spadajo med obvezno varovalno opremo, ki jo za zagotovitev popolne varnosti v proizvodnji, skladiščih in delavnicah morajo uporabljati vsi zaposleni, na kar delavce opozarjajo tudi opozorilne table, -tožnik je 31. 1. 2013 in 5. 2. 2013 ponovno kršil predpise o varnosti pri delu, saj ni nosil zaščitnih očal, 5. 2. 2011 pa tudi ne enega glušnika.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovemu zagovoru, da je 11. 6. 2012 zaščitna očala dvignil le za trenutek, zato da bi lahko prebral kodo izdelka. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo priče F.F. o tem, da je tožnika že pred tem nekaj minut opazoval, ko je vozil viličarja in se je z njim dvignil pod strop, da je tam vzel izdelek, pri tem pa je očala ves čas imel nepravilno na temenu glave. Neprepričljivo je tožnikovo zatrjevanje, da naj bi bil kot priča zaslišani F.F. tožniku nenaklonjen, ker je od tožnika zahteval podatke v zvezi z razlogi za njegovo odsotnost z dela. Tudi če je priča pri tem od tožnika zahtevala več, kot pa je to dopustno glede na varstvo osebnih podatkov, to nikakor ne pomeni, da je neresnična izpovedba priče o tožnikovem ravnanju 11. 6. 2012. Tožnik želi neprepričljivo prikazati, da zaščitnih očal ni uporabljal le v trenutku, ko ga je F.F. na to opozoril, vendar pa je iz izpovedbe priče F.F. očitno, da je tožnik nepravilno ravnal ne le v trenutku, ko je s police izbiral kaseto, temveč že prej med vožnjo z viličarjem. Razen tega je iz izpovedbe priče F.F. razvidno, da je tožnik za branje kod uporabljal čitalec in da mu kod ni bilo potrebno prebirati z očmi.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem oftalmologom, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da v nobenem od primerov, ko tožnik ni nosil zaščitnih očal, ni šlo le za trenutno odmikanje očal zaradi razdraženih oči, kakor to sedaj skuša prikazati tožnik, temveč se je tožnik dejansko gibal oziroma pogovarjal z očali dvignjenimi na teme. Tožnik je z izvedencem želel dokazovati, da je v tistem času imel vzdražene oči, kar naj bi pri njem povzročalo potrebo po brisanju oči in s tem dvigovanju zaščitnih očal. Ob dejanskih ugotovitvah o tem, kako je tožnik v spornih primerih nosil zaščitna očala je očitno, da izvedba dokaza z izvedencem oftalmologom ne bi mogla pripeljati do drugačnega rezultata niti v primeru, če bi izvedenec dopustil možnost, da je tožnik v spornem obdobju v resnici imel težave zaradi vnetih oči. Tožnik je namreč zaščitna očala nosil na temenu in ni šlo le za trenutno odmikanje očal zaradi brisanja oči. Tožnik je bil pri oftalmologu 17. 4. 2012, kar je dva meseca pred ravnanjem, zaradi katerega je dobil pisno opozorilo in devet oziroma deset mesecev pred kršitvami, zaradi katerih je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sicer pa je celo tožnik na zaslišanju v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpovedal, da 31. 1. 2013 zaščitnih očal, potem ko jih je od zunaj očistil, ni dal na oči, temveč jih je nosil na čelu. Tudi glede dogodka dne 5. 2. 2012 sta kot priči zaslišana I.I. in G.G. prepričljivo izpovedala, da sta že z razdalje okoli 20 m videla, da tožnik nosi zaščitna očala visoko na čelu in da jih pri tem ni brisal, ter da je tako bilo ves čas, ko sta se mu približevala. Da ni šlo za to, da bi tožnik očala snel le zato, da bi jih obrisal ali da bi si pomel oči, dokazuje tudi skladna izpovedba obeh prič, da se je tožnik izgovarjal, da mu očal ni potrebno nositi, ker odhaja domov. Takšno tožnikovo reagiranje na opozorilo je bilo razlog, da je I.I. povzdignil glas, o čemer je izpovedoval tudi tožnik. Navedeno pomeni, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje nikakor ne izhaja, da bi tožnik zaradi težav z očmi v spornih primerih le občasno dvigal zaščitna očala, da bi si pomel oči oziroma da bi očala očistil, temveč je po proizvodnji hodil z očali, dvignjenimi visoko na čelo. Tožnik je s tem očitno zavestno, kljub predhodnim opominom, kršil varnostne zahteve, da je potrebno v proizvodnji, skladišču in delavnicah ves čas nositi zaščitna očala.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj verjame pričama G.G. in I.I. in zakaj ne verjame tožniku. Sodišče je to prepričljivo in tudi dokaj obsežno storilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče I.I. in G.G. ter izpovedbe tožnika in priče H.H. o dogodkih dne 31. 1. 2013 in 5. 2. 2013 sprejema kot prepričljive in logične. Tožnik se s takšno dokazno oceno očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da ima dokazna ocena sodišča prve stopnje zatrjevane pomanjkljivosti. Tožnikovo opustitev uporabe predpisane varnostne opreme je prav gotovo možno opredeliti kot resno kršitev njegovih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je takšne narave, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno.

Izpovedbi tožnika in priče H.H. glede tega, da je tožnik tik pred prihodom G.G. in I.I. dvignil očala, da bi si pomencal oči sta neprepričljivi. Postavlja se vprašanje, zakaj bi bila priča H.H. na to okoliščino sploh pozoren, medtem ko sta priči I.I. in G.G. prepričljivo izpovedala, da sta tožnika z večje razdalje opazovala in da je ves ta čas imel očala dvignjena na teme. Tudi ni bistveno, da se priča G.G. na zaslišanju pred sodiščem ni več spominjal ali je bil očividec dogodka 31. 1. 2013, saj je bilo to zaslišanje skoraj leto dni po dogodku. Bistveno je, da je o tem dogodku prepričljivo izpovedal v postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. Sicer pa tudi tožnik ne zanika dogodka 31. 1. 2013, celo več, na zagovoru pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je vedel, da očal (potem ko jih je očistil) ni dal na oči, temveč jih je nosil na čelu.

Zmotno je pritožbeno stališče, da ima dokazno vrednost zgolj izpovedba tožnika ne pa tudi njegov zagovor v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že zgoraj je obrazloženo, da načelo proste prisoje dokazov med drugim pomeni tudi to, da so dopustna vsa dokazna sredstva in da ni dokazni pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje verodostojnost tožnikove izpovedbe lahko preverjalo tudi glede na njegov zagovor v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Protispisna je pritožbena trditev, da tožena stranka ni predložila Splošnih varnostnih navodil, saj se ta v spisu nahajajo kot priloga B3 in jih je sodišče prve stopnje tudi ustrezno dokazno ocenilo. Ni bistveno, da tožena stranka ni predložila izjave „Popolna varnost“, ki vsebuje 7 točk ničelne stopnje tolerance zaradi kršitev predpisov iz varstva pri delu, glede katere je kot priča zaslišani varnostni inženir J.J. izpovedal, da je objavljena na tabli z naslovom „Popolna varnost“, katere fotografija pa je objavljena na listu F priloge B2. Sicer pa je 7 točk ničelne stopnje tolerance zaradi kršitev predpisov povsem jasno zapisanih na koncu Splošnih varnostnih navodil (priloga B3). Tako je v 1. od navedenih 7 točk povsem jasno določeno, da je varovalne čevlje in očala potrebno nositi ves čas, zgoraj pa je v nazornem prikazu osebne varovalne opreme (OVO) glede varovalnih očal (SIST EN 166) jasno prikazano, da so obvezna v vseh proizvodnih prostorih. V 2. točki pa je določeno, da je zaščito pred hrupom obvezno uporabljati ves čas v območju hrupa nad 85 dB. V že omenjenem grafičnem prikazu pa je to ponovljeno in dodano, da je ta zaščita sluha priporočljiva v območju hrupa do 80 dB. Vse te zahteve so razvidne tudi iz fotografije table „Popolna varnost“ (Absolute Safety), ki se v spisu nahaja na strani F priloge B2. Povsem zmotno je tožnikovo stališče, da mu ni možno očitati neupoštevanja navodil delodajalca v zvezi z nošenjem predpisane varovalne opreme, ker v času kršitev ni opravljal rednega dela. Slikovno navodilo na omenjeni tabli „Popolna varnost“ je povsem jasno, nošnja varovalnih čevljev in varovalnih očal je obvezna v proizvodnji, skladiščih in delavnicah in sicer ves čas, nošnja zaščite sluha pa v območju hrupa nad 85 dB. Kot priča zaslišani varnostni inženir pri toženi stranki J.J. je prepričljivo pojasnil, da je v obeh primerih nenošenja osebne varovalne opreme, to je 31. 1. 2013 in 5. 2. 2013 šlo za področje, kjer je obvezna uporaba varovalnih očal in zaščite sluha. Neprepričljivo je tožnikovo zatrjevanje naj ne bi bilo jasno, kje je obvezna uporaba predpisane osebne varovalne opreme. Zavajajoče so bile tožnikove trditve, da je šlo za dogodke na poteh za prihod in odhod dela, na katerih nošenje te opreme ni obvezno. Priča J.J. je prepričljivo pojasnil, da je šlo za pešpot, ki vzdolžno povezuje oddelke in je namenjena varnemu gibanju pešcev ob transportnih poteh, nima pa nobene zveze s potjo za prihod in odhod z dela.

Nepravilno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo oceniti tudi, ali so bila utemeljena predhodna opozorila zaradi kršitev varstva pri delu dne 12. 4. 2011 in 17. 11. 2011. Ne gre za pisni opozorili, ki bi bili dani na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR, razen tega pa je od obeh dogodkov minilo tudi več kot leto dni. Res pa je, da tudi opozorilo z dne 17. 11. 2011 (priloga B8) kaže na to, da tožnik tudi poprej ni upošteval zahtev tožene stranke glede uporabe varovalnih očal. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno in po zakonitem postopku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Izpolnjen je bil tako pogoj iz prvega odstavka 83. člena ZDR glede predhodnega pisnega opozorila delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, prav tako pa tožniku očitana ravnanja 31. 1. 2013 in 5. 2. 2013 pomenijo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

V skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavca najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Pisno opozorilo dne 12. 6. 2012 je bilo dano takoj naslednjega dne po storjeni kršitvi, tožnik pa je novi kršitvi, zaradi katerih mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi storil prej kot eno leto od prejema pisnega opozorila, kar pomeni da je bil izpolnjen v prvem odstavku 83. člena ZDR predpisani predpogoj za zakonitost kasnejše redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo tožnik izpodbija v tem sporu.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved iz krivdnega razloga. V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR je kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca. Neupoštevanje zahtev tožene stranke za uporabo osebne varovalne opreme pomeni kršitev pogodbene obveznosti iz drugega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi (priloga B1), ki sta jo stranki sklenili 19. 7. 2004. V skladu s to določbo je delavec dolžan spoštovati in izvajati predpise o varnosti pri delu ter pazljivo opraviti delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Tožnik ni spoštoval predpisov tožene stranke o varnosti pri delu in kljub opozorilom ni uporabljal varovalne opreme. Navedena pogodbena določba je dejansko zgolj predpis 33. člena ZDR, ki kot eno od temeljnih obveznosti delavca, opredeljuje spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu.

Tožnik svojo kršitev sicer skuša bagatelizirati, vendar je za varnostne predpise bistveno ravno to, da jih je potrebno dosledno izvajati. Priča J.J. je prepričljivo pojasnil, zakaj so pri toženi stranki uvedli ukrep obveznega nošenja zaščitnih očal ter da so bile poškodbe oči eden od dejavnikov tveganja pri toženi stranki, od leta 2009, ko so uvedli ta ukrep, pa nimajo več evidentiranih poškodb oči. Priča je tudi prepričljivo pojasnila, da ni res, da bi bilo za pogovor potrebno odstraniti glušnik, tožnik pa se je s sodelavcem H.H. pogovarjal brez glušnika na območju, ki je na karti hrupa ob vhodu v proizvodnjo označeno z rdečo barvo, kar označuje območje, kjer je potrebno obvezno nositi zaščito sluha.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da sodišče njegove kršitve v zvezi z glušnikom sploh ne bi smelo upoštevati, ker takšna kršitev ni bila predmet predhodnega opozorila. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni potrebno, da bi bile kršitve, zaradi katerih se odpoved podaja, iste vrste kot pa je bila kršitev, zaradi katere je bilo dano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi.

Povsem zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 36. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Ta ne določa nekega povsem novega kriterija za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot zmotno misli tožnik, temveč gre le za nekoliko prirejen zapis določb 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR in drugega odstavka 88. člena ZDR. V skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDR delodajalec lahko delavcu odpove pogodbe o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka (ta vsebuje tudi določbo o krivdnem razlogu), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. V skladu s 36. členom panožne kolektivne pogodbe pa delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, te kršitve pa morajo biti resne in takšne narave, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Povsem razumljivo je, da se utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (o čemer govori ZDR) v primeru krivdnega razloga lahko nanaša le na kršitve pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja (o kršitvah govori panožna kolektivna pogodba). Zaradi navedenega ni možno šteti, da je s 36. členom panožne kolektivne pogodbe določeno kaj drugega kot pa z 88. členom ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/204 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če delavec do vložitve tožbe ali ravnanja v postopku zlorabil procesne pravice.