Jedro

Kakšne so zahteve za to, da se neko vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revident s splošnim vprašanjem in z vprašanjem, ki ne odpira novih ustavnopravnih vprašanj, na katere niti Ustavno sodišče že ne bi odgovorilo, teh zahtev ni izpolnil. Zgolj z navedbami, da višje rudarske koncesnine ne bo zmogel pa revident ni izkazal hudih posledic izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 0141-27/2005-DE/46 z dne 2. 6. 2014. Z navedeno odločbo je bilo tožniku kot zavezancu za plačilo rudarske koncesnine, na podlagi 52. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) in določb Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uradni list RS, št. 91/2011 in 57/2013 - v nadaljevanju Uredba 91/11), odmerjeno in naloženo plačilo rudarske koncesnine za leto 2013 za izkoriščanje mineralne surovine kremenov pesek na pridobivalnem prostoru ....

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 (zmotna uporaba materialnega prava). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014). Med drugim mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident v reviziji kot pomembno pravno vprašanje navaja vprašanje retroaktivnega poseganja v že pridobljene pravice in pravna pričakovanja koncesionarjev in se sklicuje na prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave. Navaja, da gre za koncesionarje, ki so (tako kot revident) sklenili koncesijske pogodbe pred uveljavitvijo Uredbe 91/11, s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili za povišanje vrednosti točke sorazmerno z rastjo cen življenjskih stroškov na območju Republike Slovenije, določitev vrednosti točke 0,009 EUR pa naj bi vrednost točke povečala preko okvirov rasti inflacije. Revident torej meni, da je kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave, ker je vrednost točke, določena s predpisom, višja, kot bi bila ob upoštevanju pogodbeno dogovorjenega določanja vrednosti točke.

7. Vprašanja, ki izpostavljajo ustavnopravne vidike neke ureditve so, tako kot vsa druga pravna vprašanja, pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če je odločitev o teh vprašanjih pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Če se je o nekem ustavnopravnem vprašanju v svoji praksi že izreklo Ustavno sodišče, potem po presoji Vrhovnega sodišča ponovna obravnava vprašanja brez pomembnih novih pravnih argumentov ne more doprinesti k prej navedenim ciljem.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Da bi Vrhovno sodišče lahko revizijo dovolilo, bi moralo pritrditi stališču revidenta, da gre za vprašanje kršitve prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni praksi pa predpis učinkuje povratno tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo. S tem predpis poseže v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bila zaključena v času veljavnosti prejšnje pravne norme (npr. odločba U-I-112/95 z dne 8. 5. 1997). Okoliščina, da je bila pred uveljavitvijo Uredbe 91/11 sklenjena pogodba, s katero sta pogodbeni stranki opredelili način določanja vrednosti točke za odmero koncesnine, pa sama po sebi ne pomeni, da kasneje sprejet predpis, ki določa vrednost te točke, učinkuje za nazaj. Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-301/05 z dne 9. 3. 2006 pojasnilo, da pogodbena volja ne vpliva na zakonsko ureditev. Zato je z navedenim sklepom kot neutemeljen zavrnilo očitek pobudnice, da izpodbijana ureditev pomeni oblikovanje njene volje za nazaj. Že iz tega sklepa torej smiselno izhaja, da očitka o učinku izpodbijane ureditve za nazaj ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na drugačno voljo pogodbenih strank, čeprav je bila ta izražena pred spremembo predpisa. Hkrati pa to pomeni, da vsako pričakovanje še ni pravno varovana pričakovana pravica. Glede na revizijske navedbe Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da vprašanje morebitnih kršitev pogodbenih obveznosti po naravi stvari ni pomembno pravno vprašanje, ki bi ga bilo treba presojati glede na vsebino obravnavane zadeve, tj. upravnega spora, v katerem se presoja zakonitost upravnega akta.

9. Revident pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnil niti z vidika posega v njegov pravno varovani položaj za vnaprej. Ustavno sodišče je tudi z vidika spoštovanja načela pravne varnosti (ki je eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave) že pojasnilo, da se posameznik ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni predpis, ki mu ob izpolnjevanju predpisanih pogojev omogoča uveljavljanje določene pravice, ne bo spremenil (npr. odločba U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998). Zato v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi revident, zgolj izražanje nestrinjanja z odločitvijo, ki temelji na s predpisom določeni vrednosti točke, ne zadošča za opredelitev pomembnega pravnega vprašanja, na katerega naj Vrhovno sodišče odgovori. Te pomanjkljivosti tudi navedba revizijskih razlogov ne sanira. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča. Vrhovno sodišče zato le pripominja, da je ugovore glede varstva pravnega položaja z vidika predpisovanja višine koncesnine že obravnavalo in jih s sodbo X Ips 115/2015 z dne 20. 1. 2016 zavrnilo kot neutemeljene.

10. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revident pa zgolj z navedbami, da ima odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, zanj zelo hude posledice, ker naj bi bila rudarska koncesnina za 46 % višja od koncesnine, dogovorjene s koncesijsko pogodbo (revident je kot vrednost spornega dela v reviziji navedel 18.396,58 EUR), teh višjih stroškov pa naj zaradi tržnih razmer ne bi zmogel, izpolnjevanja tega pogoja v obravnavani zadevi ni izkazal. 11. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).