Jedro

Stranka lahko v roku za vložitev pritožbe zoper sodbo odobri pritožbo, ki jo je predhodno v njenem imenu vložila oseba brez pooblastila, hkrati pa ta pritožba do trenutka odobritve še ni bila zavržena. Dejstvo, da je bila pritožba vložena pred (pravilno) vročitvijo sodbe stranki, tega ne spremeni, saj preuranjena pritožba sama po sebi ni nedovoljena.

Tožnik se je ob sklenitvi pogodbe zavezal, da bo do dneva začetka njenega izvajanja izpolnil pogoje za pridobitev statusa odvetnika. Takšna obveznost je mogoča, dopustna in določena (drugi odstavek 34. člena OZ) in zato ni nična.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 10. 5. 2017 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 16. 8. 2017 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da se ugovoru tožene stranke zoper nalog za plačilo sodne takse P 192/2016 z dne 29. 6. 2017 ugodi in se nalog razveljavi.

III. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbah zoper sklepa z dne 10. 5. 2017 in dne 16. 8. 2017

1. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Tožena stranka je ugovor zoper izdani sklep o izvršbi vložila po Odvetniški pisarni A., d. o. o., ki je zanjo opravljala tudi nadaljnja pravdna dejanja (vložila pripravljalno vlogo in jo zastopala na naroku). Sodišče prve stopnje je 23. 12. 2016 izdalo sklep in sodbo, s katerima je postopek delno ustavilo, v preostalem delu pa tožbenemu zahtevku ugodilo in hkrati odločilo o pravdnih stroških.

2. Odločbo je toženi stranki vročilo po Odvetniški pisarni A., d. o. o., ki je 24. 1. 2017 za toženo stranko vložila pravočasno pritožbo. Tožena stranka je na podlagi plačilnega naloga z dne 31. 1. 2017 plačala sodno takso za pritožbo, ta pa je bila vročena tožniku.

3. Dne je 14. 3. 2017 je sodišče izdalo sklep, s katerim je odvetniški pisarni naložilo, da predloži pooblastilo za zastopanje tožene stranke ali izkaže njeno odobritev za opravljena pravdna dejanja in vložitev pritožbe, sicer bo sodišče nadaljevalo postopek, ne da bi upoštevalo dejanja, ki jih bo opravila oseba brez pooblastila, ter pritožbo z dne 24. 1. 2017 zavrglo.

4. Pooblaščenka se v postavljenem roku na poziv sodišča ni odzvala, sodišče pa je 6. 4. 2017 neposredno na toženo stranko naslovilo dopis, s katerim jo je pozvalo, da sporoči, ali odobrava dejanja, ki jih je opravila odvetniška pisarna, in sicer: ugovor, prvo pripravljalno vlogo in navedbe na naroku. Hkrati ji je vročilo odločbo z dne 23. 12. 2016. 5. Tožena stranka je 24. 4. 2017 na sodišče naslovila dopis, v katerem je odobrila tako navedena dejanja kot vložitev pritožbe. Hkrati je predložila pooblastilo za zastopanje Odvetniški pisarni A., d. o. o., ponovno vložila pritožbo z dne 24. 1. 2017 v dveh izvodih ter navedla, da je taksa za pritožbo že plačana.

6. Dne 10. 5. 2017 je sodišče izdalo sklep, s katerim je pritožbo z dne 24. 1. 2017 zavrglo.

7. Sodišče je toženi stranki 29. 6. 2017 poslalo nalog za plačilo sodne takse za pritožbo, vloženo 24. 4. 2017, ki mu je tožena stranka ugovarjala, češ da je takso že plačala po nalogu z dne 31. 1. 2017. 8. Dne 16. 8. 2017 je sodišče izdalo sklep, s katerim je ugovor tožene stranke zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 29. 6. 2017 zavrnilo.

9. Tožena stranka je zoper sklep z dne 10. 5. 2016 o zavrženju pritožbe in sklep z dne 16. 8. 2017 o zavrnitvi ugovora zoper nalog vložila pravočasni pritožbi. V pritožbah uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. V pritožbi zoper sklep z dne 10. 5. 2017 navaja, da je bilo pooblastilo za zastopanje Odvetniški pisarni A., d.o.o. predloženo ob vložitvi prve pripravljalne vloge, kar je sodišče ugotovilo ob predhodnem preizkusu te vloge in na naroku za glavno obravnavo. Očitno se je pooblastilo kasneje založilo, vendar sodišče zaradi tega ni imelo podlage zahtevati predložitev novega pooblastila. Ne glede na to je kasneje iz previdnosti odobrila vsa dejanja, ki so bila opravljena po pooblaščencu.

11. V pritožbi zoper sklep z dne 16. 8. 2017 tožena stranka navaja, da je v postopku vložila eno samo pritožbo, prvič po odvetniku in nato še sama. Gre za isto pritožbo, ki je bila zaradi nejasnosti glede obstoja pooblastilnega razmerja sodišču poslana dvakrat. Njena obveznost plačati sodno takso je bila izpolnjena že s prvim plačilom.

12. Pritožbi sta utemeljeni.

13. V skladu s prvim odstavkom 98. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora pooblaščenec predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi, pri prvem pravdnem dejanju. Sodišče lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasno oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja (drugi odstavek 98. člena ZPP). Če ta rok poteče brez uspeha, sodišče nadaljuje postopek, ne da bi upoštevalo dejanja, ki jih je opravila oseba, tožbo oziroma pravno sredstvo pa zavrže (tretji in četrti odstavek 98. člena ZPP). Po petem odstavku 98. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih je stranka pozneje odobrila.

14. Pritožnica neutemeljeno graja sklep sodišča prve stopnje, s katerim je od (sedanje) pooblaščenke tožene stranke zahtevalo predložitev pooblastila za zastopanje. Ker pooblastila v spisu ni bilo, je imelo sodišče v citiranem drugem odstavku 98. členu ZPP zakonsko podlago za izdajo tega sklepa, pooblaščenka tožene stranke pa dolžnost, da v postavljenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev tožene stranke za opravljena pravdna dejanja.

15. Kljub temu sklep o zavrženju pritožbe ni pravilen. Potem ko se pooblaščenka tožene stranke na poziv ni odzvala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da odločba z dne 23. 12. 2016 toženi stranki ni bila pravilno vročena. Odločbo ji je zato utemeljeno vročilo neposredno, s čimer je toženi stranki začel teči petnajstdnevni pritožbeni rok. V tem roku je tožena stranka odobrila pritožbo, ki jo je v njenem imenu vložila odvetniška pisarna, s to odobritvijo pa je skladno s petim odstavkom 98. člena ZPP odpadla podlaga za njeno zavrženje. Povedano drugače. Stranka lahko v roku za vložitev pritožbe zoper sodbo odobri pritožbo, ki jo je predhodno v njenem imenu vložila oseba brez pooblastila, hkrati pa ta pritožba do trenutka odobritve še ni bila zavržena. Dejstvo, da je bila pritožba vložena pred (pravilno) vročitvijo sodbe stranki, tega ne spremeni, saj preuranjena pritožba sama po sebi ni nedovoljena.1

16. Ker je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 98. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju pritožbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

17. Iz navedenega so že razvidni razlogi za utemeljenost pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper nalog za plačilo sodne takse za pritožbo, vloženo dne 24. 4. 2017. Pritožba z dne 24. 1. 2017 je bila vložena pravočasno, izpolnjene so vse procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, vključno s pravočasnim plačilom sodne takse. Tožena stranka ob odobritvi te pritožbe ni vložila nove pritožbe, temveč je priložila dodatna izvoda že vložene pritožbe. S predložitvijo dodatnih izvodov iste pritožbe ni nastala nova obveznost plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno izdalo nalog za plačilo sodne takse P 192/2016 z dne 29. 6. 2017, tožena stranka pa je zoper njega utemeljeno ugovarjala (prvi odstavek 34.a člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

18. Sodišče prve stopnje je tako ob izdaji naloga za plačilo sodne takse z dne 29. 6. 2017 ter odločanju o ugovoru zoper ta nalog napačno uporabilo 34. in 34.a člen ZST-1, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je ugovoru ugodilo in plačilni nalog razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

19. Z razveljavitvijo sklepa z dne 10. 5. 2017 in spremembo sklepa z dne 16. 8. 2017 so izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavanje pritožbe zoper sodbo.

O pritožbi zoper sodbo

20. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37531/2016 z dne 19. 4. 2016 ostane v veljavi glede plačila zneska glavnice v znesku 8.999,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2016 do plačila ter v celoti glede izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v znesku 523,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

21. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bil dogovor o zunanjem izvajanju pravnih storitev v času sklenitve ničen, saj je nasprotoval določbam Zakona o odvetništvu (ZOdv). Tožnik namreč ni bil odvetnik in zato ni izpolnjeval zakonskih pogojev za izvajanje z dogovorom prevzetih obveznosti. Nična pogodba ne more konvalidirati. Na spornost pogodbe kaže tudi okoliščina, da je tožnik pogodbo sklenil kot fizična oseba, njeno izpolnitev pa zahteva kot odvetnik. Ker sporni dogovor ni gospodarska pogodba, obveznost naročnikov ni solidarna. Tožena stranka je tako dolžna plačati le četrtino dogovorjenega honorarja, takšno svojo obveznost pa je v celoti izpolnila s plačili, opravljenimi med postopkom.

22. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo ter predlagal njeno zavrnitev.

23. Pritožba ni utemeljena.

24. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o ničnosti pogodbe in solidarni odgovornosti.

25. Tožnik kot odvetnik iztožuje plačilo mesečnega pavšala, dogovorjenega v Dogovoru o zunanjem izvajanju pravnih storitev, ki ga je 15. 5. 2015 sklenil s toženo stranko in še tremi naročniki njegovih storitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da Dogovor o zunanjem izvajanju pravnih storitev (v nadaljevanju Dogovor) zgolj zato, ker tožnik ob sklenitvi ni bil vpisan v imenik odvetnikov, ni ničen. Tožnik se je ob sklenitvi Dogovora zavezal, da bo do dneva začetka njegovega izvajanja izpolnil pogoje za pridobitev statusa odvetnika. Takšna obveznost je mogoča, dopustna in določena (drugi odstavek 34. člena OZ) in zato ni nična. Začetek izvrševanja pogodbe in s tem opravljanja odvetniških storitev je bil izrecno odložen do dneva, ko bo tožnik izpolnil predpisane zakonske pogoje. S tem je bila v celoti spoštovana tudi določba drugega odstavka 2. člena ZOdv, po kateri lahko stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon ne določa drugače. Zatrjevani razlogi za ničnost Dogovora zato niso podani, prav tako slednji ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali morali (prvi odstavek 86. člena OZ). Ker je bil Dogovor veljavno sklenjen, so nepomembna tudi pritožbena opozorila, da nična pogodba ne more konvalidirati.

26. Tožnik opravlja poklic odvetnika kot zasebnik in individualno, torej kot fizična oseba (prvi in drugi odstavek 1. člena ZOdv). S pridobitvijo statusa odvetnika se njegova pravna subjektiviteta ni v ničemer spremenila. Ne glede na to, ali je označen kot fizična oseba ali kot odvetnik, gre za isti subjekt, s tem pa je podana identiteta med skleniteljem Dogovora in tožnikom v tem postopku.

27. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da Dogovor o zunanjem izvajanju pravnih storitev ni gospodarska pogodba in zato ne velja domneva solidarnosti po 394. členu OZ. Tožnika je zato pozvalo, da pojasni svoje navedbe o solidarnosti naročnikov, kar je slednji na prvem naroku za glavno obravnavo tudi storil. Zatrdil je, da je bila solidarnost naročnikov dogovorjena v pogajanjih kot eno od sredstev zavarovanja plačila honorarja, v pogodbi pa je bila opredeljena z definicijo naročniki, ki pomensko vsebuje vse stranke pogodbe, ki naročajo storitve pri tožniku. Tožena stranka, ki je bila na naroku prisotna, obstoja dogovora o solidarni obveznosti naročnikov ni prerekala. Sodišče prve stopnje je zato obstoj takšnega dogovora utemeljeno štelo za priznanega (drugi odstavek 214. člena ZPP), pritožbene navedbe, ki solidarnosti naročnikov nasprotujejo, pa so prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

28. Trditve tožene stranke, da se je po odstopu enega od naročnikov od Dogovora obseg tožnikovih storitev močno zmanjšal in da zanjo opravlja le 10 % dogovorjenih storitev, ne predstavljajo zanikanja dogovora o solidarni obveznosti plačila honorarja s strani naročnikov. Gre za zatrjevanje spremenjenih okoliščin, ki bi lahko utemeljevale (oblikovalni) zahtevek za razvezo ali spremembo pogodbe po 112. členu OZ. Slednjega tožena stranka ni postavila, zato jo sklenjeni Dogovor zavezuje, vključno z obveznostjo, da solidarno z ostalimi naročniki plača dogovorjeni honorar. Obseg storitev, ki jih je tožnik opravil zanjo in ostale naročnike, na to obveznost ne vpliva, saj je bil dogovorjen mesečni pavšal, hkrati pa pogodba ne določa, kolikšen del storitev bo v okviru tega pavšala tožnik opravil za posameznega naročnika.

29. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ). Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati celotni še neplačani del dogovorjenega mesečnega pavšala.

30. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

31. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim; Tožena stranka si je z uspehom pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe sicer pridobila možnost vsebinske obravnave pritožbe zoper sodbo, s to pritožbo pa ni uspela, zato stroške obeh pritožb nosi sama, tožnik pa pritožbenih stroškov ni zahteval. 1 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3990/2009 z dne 6. 1. 2010.