Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je potrebno dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1415/98-9 z dne 15.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 65/97 - v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.8.1998. S to odločbo je tožena stranka na podlagi upravne revizije odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 16.7.1997, s katero je ta tožnici priznala status žrtve vojnega nasilja - begunca in odločila, da ji ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica v opisu dogodkov sama navedla, da sta njena starša v decembru leta 1942 odšla v partizane. Ker je mati pričakovala rojstvo otroka, so jima omogočili odhod v domači kraj. Tožnica se je rodila 18.8.1943 in šest tednov po njenem rojstvu sta se starša morala vrniti v partizane, tožnico pa so skrivali pri več, partizanom naklonjenih družinah.

Tožničina mati je marca 1944 padla v boju. Glede na določbo 3. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - v nadaljevanju ZZVN) starša tožnice nista bila podvržena nobenemu prisilnemu ukrepu ali dejanju okupatorja v smislu določb ZZVN, saj sta bila ves čas v partizanih. Tudi tožnica sama ni bila neposredno podvržena nobenemu nasilju okupatorja. Zaradi navedenega so bili dokazni predlogi tožnice brezpredmetni.

V svoji pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS in navaja, da sodišče o tožbenem zahtevku ni meritorno odločalo. Odločanje o sami tožbi je dopustno samo v predhodnem preizkusu tožbe. Sodišče je kršilo določbo 2. odstavka 14. člena ZUS, saj ni izvedlo niti enega dokaza, ki ga je tožnica predlagala v tožbi, niti ni zavzelo stališča, katere dokaze bo izvedlo. Prav tako je kršilo 15. člen ZUS, ki od sodišča zahteva, da je strankam dana možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Odgovor na tožbo tožnici ni bil vročen. Nasprotujoči sta navedbi v sodbi, da je bil odgovor na tožbo vložen, ter da zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavil. Sodišče ni upoštevalo 4. odstavka 36. člena ZUS, saj iz sodbe ni razvidno, da bi toženo stranko pozvalo k vročitvi celotnega spisa, čeprav je tak poziv obligatoren. Sodišče ni izvedlo pripravljalnega postopka, saj tožnica ni prejela nikakršne odredbe iz tega postopka. Zaradi navedenega sodišče ni imelo pooblastila za odločanje brez razpisa glavne obravnave. Ne vzdrži domneva, da tožnica ni predlagala razpisa glavne obravnave, saj je v tožbi predlagala izvedbo številnih dokazov, ki se izvajajo na glavni obravnavi. Predlagala je zaslišanje prič in angažiranje strokovnjakov, katerih znanja sodišče nima. Sodišče ni vabilo strank z namenom sklenitve poravnave, k čemur ga obvezuje 44. člen ZUS. Zaradi procesnih kršitev tožnica ni bila obravnavana kot enakopravna stranka v postopku. Izpodbijana sodba nima pravnega temelja v 1. odstavku 59. člena ZUS, ker je uporaba tega člena v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Tožničina starša sta v strahu pred trajno prisotnimi nasilnimi dejanji in prisilnimi ukrepi okupatorja in domačih izdajalcev iskala vse možnosti, da bi otroku rešila življenje. Prisilnim ukrepom sta bila s strani agresorja deležna njena starša, zaradi njih pa je bila še sama podvržena stalnemu begu pred nasiljem, ki ji ga je povzročala vojna. K pritožbi prilaga še dopis krajevne organizacije ZZB S. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot žrtve vojnega nasilja 1. člen ZZVN opredeljuje državljane Republike Slovenije, ki so bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogoju iz 1. člena pa štejejo med žrtve vojnega nasilja po 1. in 2. odstavku 2. člena ZZVN, med drugim, tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo (begunec). Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz prvega in drugega odstavka tega člena (3. odstavek 2. člena ZZVN).

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je potrebno dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi. Glede na dejansko stanje, ki ga tožnica sama navaja in med strankami niti ni sporno, ni izkazano, da bi se tožnica rodila staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja, navedena v 2. členu ZZVN, oziroma da je bila tem izpostavljena sama. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja, niso izpolnjeni v ZZVN določeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Zato je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrnilo. Ker konkretnih prisilnih ukrepov ali nasilnih dejanj okupatorja po 2. členu ZZVN tožnica ni niti zatrjevala, izvedba drugih predlaganih dokazov ni bila potrebna, saj k drugačni odločitvi v tej zadevi ne bi mogla prispevati.

Sodišče presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na predpis, ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa. Tožnica ima še sedaj možnost, vložiti zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi kasneje sprejetih sprememb in dopolnitev ZZVN.

Zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje niso podane. Sodišče v upravnem sporu na podlagi 59. do 61. člena ZUS odloča o tožbi, (o tožbenem zahtevku pa le v primerih iz iz 62. in 63. člena ZUS), zato je sodišče prve stopnje pravilno meritorno odločalo o tožbi na seji senata dne 15.11.1999. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem povzema svoje navedbe iz izpodbijane odločbe, tožeča stranka pa se je o njih izjavila že v sami tožbi, zato določba 15. člena ZUS v postopku ni bila kršena. Zastopnik javnega interesa, to je državni pravobranilec, udeležbe ni priglasil, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka je sodišču prve stopnje, v skladu s 4. odstavkom 36. člena ZUS, na poziv poslala upravne spise, zato tudi ugovor v tej smeri ni utemeljen. Predsednik senata sodišča prve stopnje ni dolžan izvajati vseh opravil, primeroma navedenih v 1. odstavku 44. člena ZUS, če po njegovi oceni ne bi pripomogla k hitrejši rešitvi spora. Ker je sodišče prve stopnje odločalo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo že ugotovljeno v upravnem postopku in ki ga je tožnica sama navajala, odločanje na glavni obravnavi ni bilo potrebno (1. in 2. odstavek 51. člena ZUS), izdaja sodbe brez glavne obravnave pa tudi ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Dopisa ZZB S., ki ga je tožnica priložila šele v pritožbi, pa pritožbeno sodišče, glede na določbo 1. odstavka 71. člena ZUS, ni obravnavalo.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na določbi 1. odstavka 59. člena ZUS, je torej po presoji pritožbenega sodišča, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.