Jedro

Razlaga, da lahko do ponudbe in nove zaposlitve pride, potem ko delavcu delovno razmerje z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, že preneha, ni niti logična niti smiselna, saj mora iti za nadaljevanje zaposlitve brez prekinitve. Odpravnina zapade ob prenehanju delovnega razmerja (šesti odstavek 108. člena ZDR-1), kar pomeni, da z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, in prenehanjem delovnega razmerja obveznost njenega plačila za delodajalca že nastane.

Toženka je kot posredni proračunski uporabnik, v celoti v lasti samoupravne lokalne skupnosti, oproščena plačila sodne takse (za tožbo), kot določa prvi odstavek 10. člena ZST-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v točki III izreka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožnici plačati odpravnino v višini 3.241,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2020 do plačila (točka I izreka) in pravdne stroške v višini 786,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka). Kot zavezanca za plačilo sodne takse je določilo toženko (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da v razmerju do tožnice niso bili podani vsi elementi delovnega razmerja. Toženka tožnice ni izbrala za zaposlitev, ni ji v celoti odrejala dela, saj je vsebina specializacije določena s strani Zdravniške zbornice Slovenije, ni ji odrejala kraja opravljanja dela, sredstva za plačo je zagotovil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Višino plače je določila zbornica. Ker ni bilo podanih elementov delovnega razmerja, toženka ni zavezana za plačilo odpravnine. Ni podana pasivna stvarna legitimacija. Odpravnina bi bila kvečjemu strošek zavoda. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno ni opredelilo do dejstva, da je bila tožnici ustno ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Za ponudbo se ne zahteva pisna oblika. To izhaja tudi iz sodbe VSL II Cp 2643/2016. Odpravnina je določena iz razloga varstva dohodka v primeru prenehanja delovnega razmerja. Tožnici delovno razmerje ne bi prenehalo. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bila tožnici dne 3. 3. 2020 ponujena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako je navedlo tudi v obrazložitvi sodbe, hkrati pa štelo, da tožnici ni bila ponujena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnica sama je odklanjala trajno zaposlitev. ZZdrS določa ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v roku treh mesecev po prenehanju specializacije, ki ga je toženka spoštovala. Sodna praksa je že zavzela stališče, da gre pri delovnem razmerju specializantov za posebno obliko delovnega razmerja, katerega namen je izobraževanje (sklep VS RS II Ips 83/2019). Tožnica, ne le, da ni vračala stroškov specializacije, čeprav se po končani specializaciji ni zaposlila v regiji, sodišče prve stopnje ji je prisodilo še odpravnino. Tako pri toženki kot v regiji je bilo pomanjkanje zdravnikov, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, v zvezi s tem tudi ni bilo nobenih navedb. Tožnica bi morala, da bi bila upravičena do odpravnine, dokazati, da se po prenehanju delovnega razmerja ni mogla zaposliti. V nasprotnem primeru je institut odpravnine zlorabljen. Iz izpovedi direktorice ne izhaja, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, da toženka tožnici ne bi nameravala ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, saj je bila ustna ponudba ves čas na voljo. Delo bi opravljala v Zdravstvenem domu A. kot družinska zdravnica. Tožnica ni prepričljivo pojasnila, ko je bila zaslišana, zakaj je molčala o dogovarjanju za zaposlitev. Ves čas je imela interes, da se zaposli v Zdravstvenemu domu B., kar je tudi storila. Direktorica ni izpovedala, da bi tožnici pisno ponudbo posredovala, potem ko bi zahtevala plačilo odpravnine; tako je ravnala, ker je imela prosto delovno mesto. Nadomeščanje zdravnikov je bilo predmet pogovorov ravno zaradi interesa tožnice, da bi delo opravljala drugje. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pravdni stranki sta bili v delovnem razmerju. Tožnica je upravičena do vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z odpravnino. Tudi iz določb ZZdrS izhaja, da se specializant zaposli pri izvajalcu specializacije, ki ga določi zbornica, torej je pri njem v delovnem razmerju. Zakonodajalec bi lahko razmerje med specializantom in izvajalcem specializacije uredil drugače, vendar ga ni. Sama pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili tožnica in toženka, se sklicuje na določbe ZDR-1. Dejstvo, da je vsebina dela, ki ga opravlja specializant, deloma vnaprej določena, ne pomeni, da delavec ni v delovnem razmerju. Prav tako na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ne vpliva dejstvo, da sredstva za plače delodajalcu, toženki zagotavlja zavod. V zvezi z obstojem ponudbe nove zaposlitve toženka neutemeljeno uveljavlja tako pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava kot zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zgolj to, da je bila pri toženki podana potreba po zaposlitvi družinskega zdravnika, še ne pomeni, da je tožnici novo pogodbo o zaposlitvi ponudila. Izpoved priče C. C. negira tovrstne pritožbene navedbe; toženka je vedela, da se bo tožnica preselila in ji zato nove pogodbe o zaposlitvi ni ponudila. Rok treh mesecev, določen v ZZdrS, ni bistven za odločitev v tem sporu, saj ne gre za rok, v katerem bi delodajalec delavcu ponudil novo zaposlitev, ampak rok, v katerem se mora specializant po opravljeni specializaciji zaposliti, da ne bi vračal stroškov specializacije. Zaposliti se mora v mreži javne zdravstvene službe, kar je tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri toženki storila, in sicer se je zaposlila v Zdravstvenem domu B. Za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi rok ni določen. Toženka jo je, namesto, da bi ji ponudila novo zaposlitev, po prenehanju specializacije odjavila iz socialnih zavarovanj. Kot razlog, zakaj ji ni izplačala odpravnine, je direktorica izpovedala, da za to nima zagotovljenih sredstev, kar pa ni bistveno za odločitev. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, razen glede določitve zavezanca za plačilo sodne takse.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena za določen čas od 1. 2. 2015 do zaključka specializacije oziroma opravljenega specialističnega izpita. Delovno razmerje ji je prenehalo dne 4. 2. 2020 z iztekom časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, kot določa prvi odstavek 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Tretji odstavek 79. člena ZDR-1 določa pravico do odpravnine, razen v primeru, ko delavec in delodajalec v času trajanja ali po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas skleneta pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas oziroma če delavec nadaljuje z delom na podlagi te pogodbe za nedoločen čas ali če delavec ne sklene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delo, ki mu ga je ponudil delodajalec po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas (sedmi odstavek 79. člena ZDR-1).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo navedbe toženke, ki jih ponavlja v pritožbi in se nanašajo na vprašanje dejanskega delodajalca. V novejši sodni praksi so sicer primeri ugotavljanja, kdo je dejanski delodajalec delavca, ki se po dejanski podlagi bistveno razlikujejo od tožničinega spora, saj gre za primere, v katerih je delovno razmerje zlorabljeno, delavci pa so prikrajšani pri pravicah iz delovnega razmerja. Ugotavljanje dejanskega delodajalca tako privede do razširitve delovnopravnega varstva in ne njegove krnitve, za kar si prizadeva toženka. Tudi sicer toženka neutemeljeno poudarja dejstva, da tožnice ni izbrala za zaposlitev, da ji ni v celoti odrejala dela, saj je vsebina specializacije določena s strani Zdravniške zbornice Slovenije, da ji ni odrejala kraja opravljanja dela in da je sredstva za njeno plačo zagotovil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, saj ta ne vodijo do presoje, da med njima niso bili podani elementi delovnega razmerja, določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1. 8. Enako kot varstvo v primeru zlorabe je predpisana obličnost pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 17. člena ZDR-1) namenjena varstvu šibkejše stranke delovnega razmerja, torej delavca. Iz četrtega odstavka 17. člena ZDR-1, po katerem na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi ne vpliva pomanjkanje pisne oblike, ne izhaja, kot zmotno meni toženka, da je ponudba nove pogodbe o zaposlitvi lahko ustna. Nasprotno, ZDR-1 jasno določa, da se ponudba poda pisno (drugi odstavek 17. člena ZDR-1; praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo), to izhaja tudi iz splošnih pravil civilnega prava (27. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki se sicer v delovnem pravu na podlagi prvega odstavka 13. člena ZDR-1 za pogodbo o zaposlitvi uporabljajo smiselno (in subsidiarno).

9. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je toženka prosta svoje obveznosti plačila odpravnine, ker je tožnici (pred prenehanjem delovnega razmerja) ustno ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Ker ustna ponudba ne ustvarja pravnih učinkov in za odločitev ni bistvena, sodišče prve stopnje v zvezi z njo utemeljeno ni navedlo (bolj) podrobnih razlogov.

10. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nasprotje v razlogih sodbe; v točki 4 obrazložitve sodbe je pravilno povzelo med pravdnima strankama nesporna dejstva, med njimi dejstvo, da je toženka tožnici prvič ponudila novo pogodbo o zaposlitvi dne 3. 3. 2020. Navedeno se glede na to, da ustna ponudba ne ustvarja pravnih učinkov, lahko razume le na način, da ji je ponudila pisno pogodbo o zaposlitvi, kar je povsem skladno z ugotovitvijo, ki jo je napravilo na podlagi pravilne ocene izpovedi strank in priče C. C., da tožnici ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas (4. 2. 2020) ni bila ponujena nova zaposlitev.

11. Če bi toženka sama štela, da zadošča ustna ponudba nove zaposlitve, potem ne bi podala še pisne. V zvezi z ustno ponudbo oziroma pogovori, ki bi potekali med pravdnima strankama pred prenehanjem delovnega razmerja, neutemeljeno sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje in izpostavlja določene dele izpovedi strank ter priče. Prav tako neutemeljeno poudarja, da se je tožnica sama želela zaposliti drugje, saj to, tudi če bi bil to razlog, da ji toženka ni (pravočasno) ponudila nove zaposlitve, ne pomeni, da je zaradi tega prosta plačila odpravnine. Enako je nebistveno, ali ji je ponudbo podala, potem ko je tožnica zahtevala plačilo odpravnine, saj je takšna ponudba v vsakem primeru prepozna; v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpoved direktorice toženke, da tožnici niso posredovali pisne ponudbe zgolj na podlagi informacije, da zahteva odpravnino, ki jo je utemeljeno označilo kot neverodostojno, saj je direktorica v izpovedi prihajala sama s seboj v nasprotje.

12. Sedmi odstavek 79. člena ZDR-1 ne daje pravice do odpravnine delavcu, ki odkloni sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer besedne zveze „po poteku pogodbe“ ne gre razumeti na način, kot si prizadeva toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem razlogovalo, da rok za ponudbo po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas sicer ni določen, da pa je bila ponudba toženke prepozna, saj je bila podana (dne 3. 3. 2020), potem ko je tožnici delovno razmerje pri toženki že prenehalo (dne 4. 2. 2020), ko se je prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje in se že zaposlila pri drugem delodajalcu. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje oziroma dodaja, da je treba sporno določbo sedmega odstavka 79. člena ZDR-1 razumeti še bolj ozko; do ponudbe nove zaposlitve mora priti ob prenehanju delovnega razmerja, tako da delavec nadaljuje z delom pri delodajalcu. Drugačna razlaga, da lahko do ponudbe in nove zaposlitve pride, potem ko delavcu delovno razmerje z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, že preneha, ni niti logična niti smiselna, saj mora iti za nadaljevanje zaposlitve brez prekinitve. Ne nazadnje tudi odpravnina zapade ob prenehanju delovnega razmerja (šesti odstavek 108. člena ZDR-1), kar pomeni, da z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, in prenehanjem delovnega razmerja obveznost njenega plačila za delodajalca že nastane.

13. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o zdravniški službi (ZZdrS; Ur. l. RS, št. 98/99 in nadalj.; predvsem šesti odstavek 25. člena ZZdrS; od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi; Ur. l. RS, št. 40/2017, po končani specializaciji niti ni več določena obveznost zaposlitve v okviru regije) in sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani (sodba II Cp 2643/2016 z dne 1. 2. 2017) in Vrhovnega sodišča RS (sodba II Ips 83/2019 z dne 1. 2. 2017; gre za isto zadevo pred višjim in vrhovnim sodiščem), ki se nanašata na vprašanje vračila stroškov specializacije. V tem sporu ne gre za to vprašanje, ampak vprašanje upravičenosti tožnice kot delavke, ki ji je delovno razmerje prenehalo z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, do odpravnine. Da so določbe ZZdrS nebistvene za odločitev (kar posledično pomeni, da ni mogoče o roku za podajo ponudbe nove zaposlitve sklepati iz te ureditve), je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

14. Odločitev o utemeljenosti tožničinega zahtevka (in pravdnih stroških) je materialnopravno pravilna, izpodbijana sodba pa ustrezno obrazložena z jasnimi razlogi, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. O bistvenih dejstvih ni nobenega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini izvedenih dokazov in samo njihovo vsebino. Uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

15. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede določitve zavezanca za plačilo sodne takse. Toženka je kot posredni proračunski uporabnik, v celoti v lasti samoupravne lokalne skupnosti, oproščena plačila sodne takse (za tožbo), kot določa prvi odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.; sodišče prve stopnje je po ugovoru toženke na tej podlagi že razveljavilo izdani plačilni nalog). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, v katerem kot zavezanca za plačilo sodne takse določa toženko, razveljavilo (358. člen ZPP oziroma smiselno 3. točka 365. člena ZPP).

16. Ker sicer niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke delno kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo, razen v neznatnem delu, ni uspela, sama krije svoje stroške, tožnici pa je dolžna po načelu uspeha v pravdi (tretji odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Tožnici je pritožbeno sodišče upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR, ne pa tudi stroškov za konferenco s stranko in pregled pritožbe, ki so že zajeti v priznani postavki.