Jedro

Pogodba o pristopu k dolgu mora vsebovati izrecno, jasno in nedvoumno izjavo pristopnika, da se pogodbeno zavezuje. Pristop k dolgu ne more biti rezerva za oblično spodletelo poroštvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku odločalo le še o pravnem razmerju med tožnikom in drugotoženko, sedaj edino toženko. Zahtevek proti njej je zavrnilo in tožniku naložilo, naj poravna pravdne stroške drugotoženke v višini 1.096,87 EUR.

2. Proti tej odločitvi vlaga pritožbo tožnik. Trdi, da bi mu moralo biti zaradi izvajanja novega dokaza z zaslišanjem toženke v ponovljenem postopku omogočeno, da v zvezi s tem poda svoje stališče in predlaga dokaze. Meni, da je iz tega razloga ravnanje sodišča, ki je vlogo tožnika s 3.7.2013 glede dejanskih navedb štelo kot prepozno, napačno.

3. Nadalje trdi, da je sodišče na naroku 5.7.2013 kršilo preiskovalno načelo (pritožnik ima najbrž v mislih tisto, kar se imenuje razpravno načelo), saj je ob postavljanju vprašanj toženki ugotavljalo dejstva in dokaze, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Nadalje trdi, da je sodišče ugotavljalo dejstva o izročitvi celotnega zneska M. D., čeprav je to v nasprotju z izpiskom iz prometa na toženkinem transakcijskem računu in o čemer bi lahko izpovedal tudi A. F., ki ga je tožnik predlagal kot ključno pričo. Nadalje se opira na izpovedbo toženke, ki ni izrecno zanikala, da se ni zavezala, da bo jamčila za plačilo dolga, temveč je izrazila le dvom, ker ima minimalno plačo. 4. Pritožba nato prehaja predvsem v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pravi, da gre za neskladje med trditvijo M., da je njemu toženka dala svojo številko tekočega računa, toženka pa je izpovedala, da je številko lastnega tekočega računa dala upnici, priči K. sama. Do neskladja v izpovedbah toženke in M. D. se sodišče v obrazložitvi sploh ni opredelilo. Znova poudarja, da je bilo toženki omogočeno, da v sklopu svojega zaslišanja podaja nove navedbe in dokaze, tožeči stranki pa ta možnost ni bila dana.

5. Nadalje pritožnik izpodbija vsebino zapisnika z glavne obravnave. Pooblaščenec tožnika je šele potem, ko je zapisnik podrobno prebral, opazil pomembne pomanjkljivosti. Trdi, da ima stranka v postopku pravico ugovarjati zoper zapisnik in sicer na podlagi 124. člena ZPP. V nadaljevanju potem pritožnik poudarja, kje vse naj bi bile v zapisniku napake oziroma pomanjkljivosti.

6. Nato se pritožnik znova vrača k vprašanju, ali je drugotoženka prvotožencu v resnici izročila ves denar. Kot že rečeno, naj bi nasprotno izhajalo iz izpiska transakcijskega računa. Dejstvo, da je z denarjem razpolagala tudi drugotoženka, je želel tožnik dokazovati z dokazi iz pripravljalne vloge, ki jo je sodišče štelo za prepozno. Drugotoženka naj bi namreč plačevala delavcem prvotoženca. Predlagal je tudi priče v zvezi z zadolženostjo prvotoženca. Šele priče bi lahko izpovedale, za kakšno zadolženost je sploh šlo in kako je D. ravnal z denarjem (da zasluženega denarja ni plačeval delavcem in vračal izposojenega).

7. Pasivnosti toženke v prvem postopku sodišče ni namenilo nikakršne pozornosti. Nato se pritožnik zopet vrača k vprašanju, ali je bil račun M. D. blokiran. Sodišču očita, da izpovedbe tožnika in priče glede dejstva, da račun D. ni bil blokiran, sploh ni komentiralo.

8. Pritožnik dalje analizira izpovedbo priče K. Trdi, da ta ni nikoli izpovedovala, da naj bi dogovori o zavezi toženke potekali kasneje, torej po sklenitvi posojilne pogodbe. Sklicuje se na del izpovedbe, kjer priča K. pojasni, da je prišlo do dogovora o pristopu k dolgu nekoliko pred sklepanjem pisne posojilne pogodbe. Tudi M. D. naj bi potrdil, da so se o tem pogovarjali vsi trije.

9. Nazadnje pa znova utemeljuje še stališče, da bi bila v obravnavani zadevi lahko podana tudi neupravičena obogatitev, saj je toženka z denarjem plačevala delavce.

10. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je bilo v ponovljenem postopku sporno le še vprašanje, ali se je toženka v razmerju do posojilodajalke kakorkoli zavezala. Bodisi kot solidarni porok bodisi kot pristopnica k dolgu (432. člen OZ (1)). Morebiten dolg toženke pa je bil pravno preizkušen še v luči pravila o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ).

13. Glede vprašanja solidarnega poroštva (ki je bil primarna tožbena pravna podlaga) je stvar materialnopravno jasna in s strani sodišča prve stopnje tudi pravilno razrešena. Ker obličnostna zahteva iz 1013. člena OZ nesporno ni izpolnjena, morebitna poroštvena pogodba toženke ne bi pravno zavezovala.

14. Ko se je ta materialnopravna resnica v tem postopku izkazala, se je celoten postopek osredotočil na dejansko vprašanje, ali ni toženka k dolgu morda pristopila (432. člen OZ). Pristop k dolgu je pogodba med upnikom in tretjim, ki vstopa v zavezo poleg dolžnika. Položaj tretjega je v resnici bolj neugoden kot položaj solidarnega poroka, saj izpolnitev obveznosti z njegove strani zanj sama po sebi ne vzpostavlja regresne pravice. Ker z izpolnitvijo ne poravna tujega, marveč svoj dolg, se kasneje ne more poplačati niti po pravilih o subrogaciji (2).

15. Ob pravkar povedanem bi bilo lahko torej celo materialnopravno vprašljivo izhodišče sodišča prve stopnje, da je že ustni pristop k dolgu sploh pravno veljaven. Če je namreč razlog za strožjo obličnost za veljavnost porokove izjave varstvo poroka (3), potem bi moralo takšno varstvo tem bolj (argumentum a fortiori) veljati za pristopnika k dolgu. A ne glede na to materialnopravno vprašljivost, pritožbeno sodišče soglaša tudi z dejansko ugotovitvijo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati niti tega, da bi med posojilodajalko in toženko sploh prišlo do takšnega izjavnovoljnega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče pravno okvalificirati kot pogodbo o pristopu k dolgu (432. člen OZ). Izjavnovoljno ravnanje mora biti namreč tu jasno in izrecno, tako kot je zasnovala trditveno podlago tožeča stranka, pa je institut pogodbe o pristopu k dolgu tu služil v resnici bolj kot rezervna tožbena različica ob spodletelem uveljavljanju poroštvene pravne podlage. Tak pristop pa se ne po pravni in ne po dokazni plati ni mogel iziti.

16. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je takšna, da ne pride le do (z vidika dokaznega bremena premočnega) dvoma o resničnosti tožnikove teze o pravno odločilnem dejstvu (to je, da naj bi se toženka v razmerju do posojilodajalke zavezala stopiti v dolžniško razmerje poleg svojega sina), marveč imamo opraviti s položajem, ko je bolj verjetno, da tožnikova teza ni resnična, marveč je zgolj prilagojena tožnikovemu ekonomskemu cilju v tej pravdi. V takšnem procesnem položaju pa predstavlja pravilo o objektivnem dokaznem bremenu (215. člen ZPP), četudi postavimo letvico dokaznega standarda še tako blagohotno nizko, nepremostljivo oviro.

17. Pritožba je izjemno obširna (11 tipkanih strani) ter drobi v resnici preprosto dejansko vprašanje na atomizirane analitične gradnike. Nanje je v luči pogleda, ki je osredotočen na izrecno in jasno izjavo volje o pristopu k dolgu, nepotrebno podrobneje odgovarjati. Odgovor je potreben le do te mere, da bo jasno razvidno, da pritožbeno sodišče graje dokazne ocene ni spregledalo, marveč je pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja vsebinsko preizkusilo (prebralo je vse izpovedbe o zaslišanih v tem postopku). Po tako opravljenem pritožbenem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpovedbe o življenjskih dogodkih s strani vseh treh akterjev (toženka, M. D. in S. K.) različne, vendar se izpovedbi M. in N. D. glede osrednjega pravno relevantnega dejanskega vprašanja prav v ničemer ne razhajata. To pa ne velja glede notranjih protislovij v izpovedbi S. K., ki je izpovedovala o prvinah pristopa k dolgu na tak način, da so ravnanja, o katerih izpoveduje, časovno neusklajena oziroma se nakazane prvine pristopa k dolgu enkrat pojavljajo pred in drugič po sklenitvi posojilne pogodbe. V nobenem primeru pa v njeni izpovedbi ni mogoče razbrati konkretnega izjavnovoljnega ravnanja, ki bi ustrezal abstraktnemu dejanskemu stanu iz 432. člena OZ. To je bistvo celotne zadeve. Tega pritožnikov pristop, ki se osredotoča na analitične gradnike stranskih in kontrolnih dejstev, ne more spremeniti. Gre za vprašanja, na kakšen način naj bi bil posojilojemalec zadolžen ali katere bančne račune naj bi imel blokirane, kdo je po prejemu posojila fizično izplačeval dolgove posojilojemalčevim delavcem in podobno. Nobeno od teh stranskih dejstev, namreč (po prebranih izpovedbah priče K.) ne more skonstruirati konkretnega dejanskega stanu, ki bi ustrezal abstraktnemu dejanskemu stanu iz 432. člena OZ.

18. Poleg tega se sodišče prve stopnje pred notranje protislovnim dokaznim gradivom ni sprenevedalo, marveč je ta nasprotja v dokazni oceni obravnavalo in to ne le protislovja v izpovedbi priče K. (26. točka obrazložitve), marveč tudi nasprotja med izpovedbama obeh tožencev (točki 27 in 28 izpodbijane sodbe). Dokazna ocena sodišča prve stopnje se, kot rečeno, izide.

19. Pritožnik sodišču na več mestih očita kršitev preiskovalnega načela. Več kot očitno je, da ima po vsebini v mislih razpravno načelo. Preiskovalno načelo namreč v našem pravdnem postopku ne more biti kršeno, saj sploh ni sestavni del postopka. Slovenski pravdni postopek namreč temelji na načelu kontradiktornosti. A ne glede na to, ta pritožbeni očitek po vsebini ni utemeljen. Pritožnik namreč v izvajanju dokaza z zaslišanjem toženke vidi ravnanje, ki nasprotuje razpravnemu načelu (7. člen ZPP). To pa ne drži. Temeljna pritožnikova zmota je namreč v mešanju procesnih pojmov trditvenega gradiva (navedb) ter dokaznega gradiva (izpovedb). Na drugi strani pa pritožnik meša pravotvorna dejstva v trditvenem gradivu strank na eni ter kontrolna, indična in ostala dejstva življenjskega primera, ki se hočeš nočeš razkrijejo v konkretnem dokaznem postopku. Za kršitev razpravnega načela bi šlo le tedaj, ko bi sodišče v dejanski stan, na katerega bi oprlo odločitev o zahtevku ali odločitev o ugovoru, vključilo kakšno dejstvo, ki ga nobena od strank ni podala v pravočasnem trditvenem gradivu. Ne gre pa seveda za kršitev razpravnega načela, če sodišče v dokazni oceni svojo racionalno argumentacijo opre na kakšno dejstvo, ki se je pokazalo šele v dokaznem postopku.

20. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožnikove očitke o napačni uporabi pravila o prekluziji (286. člen ZPP) ter v celoti soglaša z obrazložitvijo, ki jo je glede tega procesnega vprašanja podalo že sodišče prve stopnje.

21. Sodišče tudi zavrača pritožbeni očitek kršitve 124. člena ZPP. Stranka ima seveda pravico, da ugovarja sestavljanju zapisnika, vendar mora to storiti pravočasno; praviloma to pomeni že na samem naroku. Tožeča stranka je svoje pripombe na zapisnik z naroka 5.7.2013 podala šele v vlogi 20.9.2013. To pa zanesljivo ni pravočasno in zato tudi uveljavljana kršitev 124. člen ZPP ni podana.

22. Ker je sodišče v ponovljenem postopku toženko zaslišalo, je odpadla potreba, da bi ta dokaz ocenjevalo v luči procesnega pravila iz drugega odstavka 262. člena ZPP. Nobena procesna kršitev s takšnim ravnanjem ni bila zagrešena.

23. Tudi pritožbeno prizadevanje, da bi moralo sodišče zahtevku ugoditi vsaj na podlagi pravila o neupravičeni obogatitvi, ni utemeljeno. Pritožnik se opira na listino (list. št. 108), iz katere izhaja, da toženka ni v primeru vseh treh posojilnih obrokov dvignila enakega zneska, kot ga je prejela. Razlika naj bi bila podana pri prvem obroku, ko naj bi toženka dvignila za 200,00 EUR manj, kot je prejela. A s temi argumenti po prepričanju pritožbenega sodišča ne uspe omajati dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je ves denar, ki ga je toženka prejela na svoj račun, izročila svojemu sinu. Bistvo je namreč v lastnosti denarja, ki je vrstna, nadomestna in potrošna stvar. Dejstvo, da je toženka ob prvem obroku dvignila malenkost manj, kot je prejela, zato ni prepričljiv argument zoper dokazno oceno sodišča prve stopnje.

24. Ker pritožba ni utemeljena, ob tem pa niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS št. 83/2001).

(2) prim. Miha Juhart V: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, II. knjiga, stran 623-625. (3) glej Vesna Kranjc V.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, IV. knjiga, stran 1034.