Jedro

Tožena stranka se lahko v celoti ali delno oprosti objektivne odškodninske odgovornosti le, če dokaže katerega od ekskulpacijskih razlogov; določenih v 177. členu Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo mora tožena stranka plačati tožniku mld.

B.D. zniža (iz 1.420.000,00 SIT) na 1.000.000,00 SIT, - v 3. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožnikoma nerazdelno plačati (namesto 345.966,00 SIT) 259.556,50 SIT potrebnih pravdnih stroškov.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožnika sta dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 19.635,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni prvemu tožniku (v nadaljevanju tožniku) izplačati 1.420.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema prvostopenjske sodbe do plačila, drugi tožnici pa 15.212,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1998 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče prve stopnje zavrnilo in sklenilo še, da je tožena stranka dolžna tožnikoma v roku 15 dni nerazdelno povrniti njune pravdne stroške, odmerjene na 345.966,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je glede temelja 100 % odgovornost pripisalo zavarovancu tožene stranke. Sodišče je svojo odločitev sprejelo v popolnem nasprotju z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke mag. J.S., ki je mnenje izdelal na podlagi ogleda kraja prometne nesreče, razpoložljivih podatkov v spisu ter rezultatov v stroki veljavnih izračunov. Izvedenec je v zaključnem delu svojega mnenja jasno poudaril, da je kritično prometno situacijo povzročil otrok - kolesar, torej tožnik, ki je nenadzorovano, brez spremstva polnoletne osebe, zapeljal s stranske poti na prednostno cesto in s tem oviral voznika tovornega vozila, torej zavarovanca tožene stranke, ki je pripeljal po prednostni cesti kolesarju z leve strani. V izvedenskem mnenju opisana analiza poteka prometne nesreče je pokazala, da je zavarovanec tožene stranke s čelnim delom odbijača zadel dvokolo, ki je bilo, sodeč po smeri odboja, usmerjeno nekoliko v desno, po mnenju izvedenca verjetno zaradi umikanja. Izvedencu se izmed več variant zdi najbolj verjetna predpostavka, da je tožnik pripeljal po stranski, neimenovani poti in zavijal na desno, na cesto. Tudi časovna potna analiza kaže za to predpostavko.

Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi grobo diskvalificira izvedensko mnenje in kljub temu, da sodni izvedenec obrazloži izhodišča in prijeme stroke, zaključi, da je izvedenec kar spletel ugotovitev, da je kritično prometno nesrečo povzročil otrok. Najmanj, kar bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, je deljena krivda, nikakor pa ne 100 % odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča glede višine odškodnine za tožnikove pretrpljene fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter odškodnine za strah. Odškodnina za ti dve vrste nepremoženjske škode sta odmerjeni previsoko in ne odražata aktualne sodne prakse. Posledično je tudi napačna odločitev o stroških pravdnega postopka. Na podlagi tega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožnikoma, ki odgovora na pritožbo nista podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka utemeljuje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišča druge stopnje ne prepričajo. Tudi po oceni sodišča druge stopnje tožena stranka ni uspela dokazati, da bi se ob nesreči komaj šest let in pol star tožnik (kolesar) v trenutku trka nahajal na cestišču pred zavarovancem tožene stranke (voznikom tovornega vozila). Prvič je to izključeno, ker policisti na cestišču niso našli nobenih sledov zaviranja vozila, ki ga je upravljal voznik tovornega vozila. Če bi bil kolesar na cesti, bi ga za njim vozeči voznik tovornega vozila videl in z zaviranjem (če ne pa z umikom v levo, kar tudi ni bilo ugotovljeno) gotovo skušal preprečiti trk z njim. Drugič zato, ker je po podatkih policije tožnikovo dvokolo obstalo s sprednjo osjo oddaljeno 3,10 m, z zadnjo osjo pa 2,6 m od desnega roba cestišča. Pri zelo nizki zatrjevani hitrosti voznika tovornega vozila (30-40 km/h) je empirično nemogoče, da bi kolesarja iz cestišča odbilo tako daleč na pločnik, višja hitrost voznika tovornega vozila od zatrjevane pa bi povzročila mnogo hujše otrokove poškodbe od ugotovljenih. In slednjič, varianta poteka prometne nesreče, kot jo je ugotovil izvedenec v mnenju z dne 18.11.1999, ni sprejemljiva tudi z vidika najdenih drobcev plastike razbitega desnega smernika tovornega vozila pod tožnikovim dvokolesom. Enako kot velja za dvokolo, je tudi za omenjene drobce nemogoče, da bi po trku tovornega vozila s kolesom (oziroma v kolo) pri tako nizko zatrjevani hitrosti tovornega vozila zleteli tako daleč proč iz cestišča na pločnik.

Čeprav je bil izvedenec postavljen, da bi razjasnil dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje, je bilo torej zaradi vsega navedenega v obravnavanem primeru pravilno njegovo mnenje ovrženo kot dokaz trditvam tožene stranke. Ker tožena stranka ni predlagala postavitve drugega izvedenca cestnoprometne stroke, se je sodišče prve stopnje pri presoji izvedenskega mnenja mag. J.S. pravilno držalo določila 8. člena ZPP, predvsem zakonov logike in splošnih življenjskih izkušenj, in pravilno zaključilo, da se tožena stranka ni rešila svoje objektivne odškodninske odgovornosti (glej drugi in tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Ker je temu tako - ker je bilo torej ugotovljeno, da otrok v času prometne nesreče zagotovo ni bil na cestišču, pa je brezpredmetno razpravljanje o tem, koliko naj bi tožnik prispeval k nesreči, ker je bil na mestu dogodka brez spremstva polnoletnih oseb.

Drugega tožnikovega nepravilnega ravnanja pa tožena stranka niti ni zatrjevala.

Dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in strah tožena stranka ne oporeka, pač pa meni, da je sodišče s prisojeno odškodnino zmotno uporabilo materialno pravo. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej določitev satisfakcije oškodovancu, pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Telesne bolečine in strah nimajo cene, zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhajajo iz 200. člena ZOR. Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih bolečin in strahu in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin) s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala oziroma oblikuje navedena razmerja.

Dejanske ugotovitve o obsegu škode tožnika njegovo škodo po oceni pritožbenega sodišča uvrščajo med škode srednjega obsega. Tožnik, ob prometni nesreči star mesec manj kot sedem let, je v prometni nesreči leta 1998 utrpel pretres možganov, rano in udarnino na temenu desno, zvin vratne hrbtenice in (naknadno ugotovljeni) udarnini na stegnu oziroma v predelu desnega kolena. Telesne bolečine pri tožniku niso bile niti posebej intenzivne niti posebej dolgotrajne: en dan je trpel hude, nato dva dni srednje hude, kasneje še dva tedna lahke in še tri ali štiri tedne občasne kratkotrajne bolečine. Je pa tožnik trpel mnogokatere nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer naj bosta posebnega poudarka deležni enomesečna ortoza (vratna imobilizacija) in 24-kratno rentgensko slikanje. Druge manjše nevšečnosti je ugotovilo že sodišče prve stopnje in se sodišče druge stopnje zaradi nepotrebnega podvajanja na tem mestu le sklicuje nanje. Na podlagi takega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za telesne bolečine upravičene, saj opisana škoda zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni tako znatna, da bi - v primerjavi z drugimi podobnimi primeri - omogočala višjo odškodnino od zneska 800.000,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova znižalo za

300.000,00 SIT.

Tudi glede odškodnine za strah pritožbeno sodišče sledi pritožbenim navedbam tožene stranke, da jo je sodišče prve stopnje dosodilo v pretirani višini. Tožnik je utrpel (le) sekundarni strah, ki je bil najbolj intenziven, ko je bil tožnik v bolnici na intenzivni negi in na hospitalnem oddelku (skupaj štiri dni), po odpustu domov pa se je ta strah ublažil. Po izpovedi njegove matere je imel tožnik doma še večkrat moraste sanje, ki pa očitno niso bile tako hude, da bi bila zaradi njih potrebna zdravniška pomoč. Na podlagi takih ugotovitev na prvi stopnji prisojena denarna odškodnina v višini 300.000,00 SIT presega merila, ki jih določa zakon in ki so splošno sprejeta glede na premoženjsko stanje in družbene razmere v družbi. Primerna satisfakcija za prestani sekundarni strah po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru znaša 200.000,00 SIT.

Odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo po odločitvi pritožbenega sodišča znaša torej skupno 1.000.000,00 SIT. S tem je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke le delno ugodilo ter v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe le delno spremenilo tako, kot izhaja iz predhodne obrazložitve in kot je razvidno iz izreka sodbe.

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer je pritožbeno sodišče vzelo vrednosti 458.785,00 SIT (to je 100% na prvi stopnji odmerjenih) pravdnih stroškov tožeče stranke in 205.310,00 SIT (to je 100% na prvi stopnji odmerjenih) pravdnih stroškov tožene stranke kot pravilno podlago za nadaljnji izračun.Tožnika, ki sta v pravdi zoper toženo stranko uspela s približno 70 % (100 % po temelju in 42 % po višini), morata slednji povrniti temu sorazmeren del, torej 30 % stroškov postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), ki sicer znašajo 205,310 SIT, torej 61.593,00 SIT.

Tožena stranka pa mora tožnikoma nerazdelno povrniti 70 % njunih stroškov postopka, ki sicer znašajo 458.785,00 SIT, torej 321.149,50 SIT. Po pobotanju teh stroškovnih terjatev mora tožena stranka tožnikoma nerazdelno povrniti še

259.556,50 SIT (in ne 345.966,00 SIT) stroškov pravdnega postopka.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji morata tožnika povrniti 30% priznanih stroškov pritožbenega postopka. Ti sicer znašajo 65.450,00 SIT in predstavljajo strošek za sestavo pritožbe v višini 55.000,00 SIT (priglašenih 625, a v skladu s 1. točko tar.št. 16 OT priznanih le 500 odvetniških točk) ter 19% davek na dodano vrednost v višini 10.450,00 SIT. Tožnika morata toženi stranki torej povrniti 19.635,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.