Jedro

Glede na to, da je tožničina sodelavka vedela za tožničin odhod iz stavbe, ni utemeljen zaključek, da so bili tožničini pacienti puščeni sami brez nadzora. Pri tem je pomembno, da je šlo le za kratek čas odsotnosti in da tožnica delovnega mesta ni zapustila iz nekih docela neopravičljivih razlogov, ampak zato, ker je v skrbi za varnost pacientov preverila, ali se kdo nahaja v bližini stavbe.

Sodišče se je tudi zmotno oprlo na določbe ZVZD-1, zlasti na 12. člen tega zakona, po katerem mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Tudi uporaba zakonskih in pogodbenih določil o temeljnih obveznostih delavca, pri čemer se je sodišče oprlo predvsem na obveznost vestnega opravljanja dela, ne privede do zaključka o hujših kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi tako, da se: ‒ sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožnice ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 9. 2019, s katero je toženka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi št. 28030-01 z dne 3. 4. 2013, nezakonita." ‒ v preostalem se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 9. 2019, s katero je toženka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi št. 28030-01 z dne 3. 4. 2013, nezakonita in se v posledici razveljavi (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 28030-01 z dne 3. 4. 2013 s pripadajočimi aneksi za delovno mesto srednja medicinska sestra v psihiatriji - šifra DM E035019 preneha z dnem odločitve sodišča prve stopnje in da ji je toženka dolžna obračunati odškodnino po 118. členu ZDR-1 v višini 22.349,88 EUR bruto ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je podredni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 28030-01 z dne 3. 4. 2013 s pripadajočimi aneksi za delovno mesto srednja medicinska sestra v psihiatriji - šifra DM E035019 ni prenehalo in še vedno obstoji z vsemi pravicami in obveznostmi iz te pogodbe ter da je dolžna toženka tožnico pozvati na delo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženka dolžna tožnici za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 18. 9. 2019 dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, izplačati regres in urediti neprekinjeno delovno dobo pri ZPIZ Slovenije, urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, obračunati nadomestilo plače v mesečnem znesku 1.800,00 EUR bruto ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec (IV. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 106/2021 z dne 22. 6. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna materialnopravna presoja, da so podane kršitve delovnih obveznosti, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4. Tožnica v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da očitana ravnanja ne pomenijo kršitve protokolov niti ne odstopajo od življenjsko razumnega postopanja. Tožnica je skrbela za paciente odprtega oddelka, ki ne potrebujejo stalnega varstva in se lahko prosto gibljejo. To, da se nekdo nahaja v okolici stavbe, čeprav v nočnem času, ni redko, ni pa to varnostni incident. Tožnica je zaradi opozorila sodelavke, da nekdo prijema kljuko od vrat, iz previdnosti naredila kratek obhod stavbe. To je bilo sodelavki znano. S tem je bilo poskrbljeno tudi za varnost spečih pacientov. Ker sum ni bil potrjen, tožnica o dogodku ni posebej poročala. Postopala je ustrezno. Za sporni primer protokoli ne predpisujejo dolžnega ravnanja. Sodišče je širilo odpovedne razloge glede tega, koga bi morala o navedenem obvestiti. Prijemanje kljuke je napačno štelo za varnostni incident. Iz protokola izhaja, da je incident napadalno vedenje pacienta. Pri oceni, ali gre za incident, je bistveno ravnanje osebe, ki incident povzroča – pacienta, ne pa medicinske sestre. S tem, ko je tožnica preverila sum, ta ni postal incident. Protokol ne določa pravil za preverjanje suma incidenta. Sodišče se je le na splošno oprlo na določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.). V zvezi z očitkom glede odklenjenih vrat je ravnalo zmotno pri sprejemanju indičnih zaključkov. Enako verjetno bi bilo, da je vrata v ambulantno z zdravili pozabil zakleniti nekdo drug in ne tožnica. V prostor vstopajo vsi. Nevarna zdravila, kot so opiati, so v posebnem predalu s posebnim ključem. Tudi, če se šteje to dejanje za dokazano, ne more utemeljevati izredne odpovedi. Niso podane okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Pisna opozorila izpred več let niso odločilna. Gre za enostranske akte delodajalca, ki niso bili nikoli presojani.

5. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija nasprotuje presoji sodišča, da očitane kršitve1 iz časa nočne izmene z 18. 7. 2019 na 19. 7. 2019 utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 9. 2019, podano iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Gre za očitke, da je tožnica (srednja medicinska sestra v psihiatriji) 18. 7. 2019 ob 23.00 uri odšla na ogled okoli stavbe, v kateri se nahaja enota za rehabilitacijo, paciente pa pustila same, brez nadzora; da o ogledu in o odstopanjih v opazovanem času ni obvestila varnostne službe, dežurne ekipe oziroma dežurne medicinske sestre ali sodelavke na drugem oddelku; ter da je pustila odklenjena vrata ambulante za hrambo zdravil. 9. Tožnica je bila zadolžena za nego in varstvo pacientov na odprtem oddelku E v tretjem nadstropju. Okoli 23.00 ure je šla v ambulanto za hrambo zdravil v pritličju. Tam je srečala sodelavko A. A. ki je bila zadolžena za paciente na odprtem oddelku E2 v prvem nadstropju. Tej sodelavki se je zazdelo, da je nekdo z zunanje strani stavbe prijemal za kljuko od vrat. Zato je tožnica naredila obhod okoli stavbe - da preveri sum, ki ga je zaznala sodelavka. Ko je ugotovila, da zunaj ni nikogar, se je v roku manj kot pet minut vrnila v objekt. 10. Tožnica o navedenem res ni posebej obvestila varnostne službe ali dežurne ekipe, je pa bilo opisano dogajanje znano navedeni sodelavki. Ta je v izpovedi potrdila, da je vedela, kdaj je tožnica odšla ven in kdaj se je vrnila. Nenazadnje je tožnica preverjala sodelavkin sum incidenta, ne svoj, kršena obveznost obveščanja pa je bila očitana le tožnici. Poleg tega odhod iz stavbe načeloma ni prepovedan niti osebju niti pacientom. Predvsem pa je pomembno, da je šlo zgolj za sum incidenta, ki se ni izkazal za dejanski incident. Sodišče se je namreč pri kvalifikaciji kršene obveznosti obveščanja oprlo predvsem na protokol Upravljanje s tveganji – incidenti, po katerem mora medicinska sestra o incidentu pacienta obvestiti dežurnega zdravnika in dežurno medicinsko sestro. Ker do incidenta ni prišlo, obveznost obveščanja iz protokola ni nastopila. Prav tako ni bilo podlage za postopanje po protokolu Ukrepanje ob nenačrtovanem odhodu pacienta, ki medicinski sestri nalaga obveščanje istih oseb, če je zaznan nenačrtovan odhod pacienta, za kar pa v tem primeru prav tako ni šlo.

11. Glede na to, da je tožničina sodelavka vedela za tožničin odhod iz stavbe, tudi ni ni utemeljen zaključek, da so bili tožničini pacienti puščeni sami brez nadzora. Pri tem je pomembno, da je šlo le za kratek čas odsotnosti in da tožnica delovnega mesta ni zapustila iz nekih docela neopravičljivih razlogov, ampak zato, ker je v skrbi za varnost pacientov preverila, ali se kdo nahaja v bližini stavbe.2

12. Sodišče se je tudi zmotno oprlo na določbe ZVZD-1, zlasti na 12. člen tega zakona, po katerem mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Tudi uporaba zakonskih in pogodbenih določil o temeljnih obveznostih delavca, pri čemer se je sodišče oprlo predvsem na obveznost vestnega opravljanja dela, ne privede do zaključka o hujših kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja. Posledično revizijske navedbe zoper ugotovitve sodišča o tožničini hudi malomarnosti v zvezi z odhodom iz stavbe za presojo odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso več pomembne.

13. Glede preostalega očitka iz odpovedi revizija nasprotuje indičnemu sklepanju sodišča pri oblikovanju dokazne ocene, da je vrata v ambulanto za hrambo zdravil pustila odklenjena ravno tožnica in ne kaka druga oseba. Tožnica s tem po vsebini uveljavlja kršitev 8. člena ZPP oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, glede katere pa revizija ni bila dopuščena. Zato vrhovno sodišče revizijskih navedb v tej smeri ni upoštevalo.

14. Sodišči nižje stopnje sta ugotovili, da je v sporni prostor v nočnem času lahko vstopila le tožnica. Vstop v ta prostor namreč v nočnem času ni dovoljen, poleg tega pa je praviloma omejen le na en vstop na dan. Tožnica ni zanikala, da po toženkinih navodilih (34. člen ZDR-1) obstaja obveznost zaklepanja vrat ambulante za hrambo zdravil. Tam je šla okoli 23.00 po zdravilo za svoj zobobol. Odklenjena vrata sta naslednjega jutra ob 7.00 našli delavki, ki sta z delom pričeli zjutraj. Presojo hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja sta sodišči nižje stopnje vezali na okoliščino, da se v ambulanti nahajajo učinkovine, ki jih pacienti lahko zlorabijo, hudo malomarnost pa sta utemeljili s pomembnim odstopom od dolžne skrbnosti, ki se pričakuje od medicinske sestre.

15. Kljub pravilnosti takšne presoje o obstoju odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišči druge in prve stopnje sta izpolnjevanje tega pogoja vezali na kumulacijo vseh treh kršitev iz odpovedi, ki v revizijskem postopku niso bile potrjene (razen ene kršitve). Poleg tega sta sodišči upoštevali še tožničino 20-letno zaposlitev, predhodna pisna opozorila ter toženkino ničelno toleranco do kršitev temeljnih delovnih obveznosti.

16. S tem, ko je v revizijskem postopku ostala relevantna le še ena hujša kršitev delovne obveznosti kot edini predmet odpovednega razloga, omenjena kumulacija kršitev ni več podana. V zvezi z ugotovljeno hujšo kršitvijo pa je relevantno še, da odklenjena vrata niso ostala odprta, da je šlo za čas nočnega počitka, ko je možnost nedovoljenega vstopa v odklenjeni prostor manjša, ter da so bila posebej nevarna zdravila (opijati) zaklenjena v posebnem predalu.

17. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločitvi o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja upoštevali tudi pisna opozorila tožnici o kršitvah delovnih obveznosti, sodišče prve stopnje pa je poudarilo tudi pomen opozorila tožnici, ki je prepustila varovanje pacientov pripravnici. Sklicevanje sodišč nižje stopnje na ta opozorila je povsem splošno, čeprav je sodišče opozorila v sodnem postopku tudi vpogledalo. Gre za opozorila, na katera se je toženka sklicevala že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, vendar so vsa opozorila časovno odmaknjena, saj je bilo prvo opozorilo dne 17. 12. 2009, drugo dne 6. 11. 2014 in tretje dne 17. 12. 2014. Teh opozoril zaradi časovne odmaknjenosti ne bi bilo mogoče upoštevati niti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). Zaradi časovne odmaknjenosti opozorila tudi sicer ne morejo predstavljati pomembne okoliščine za presojo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja; na drugi strani kažejo obratno – da tožnica od 2014 ni bila opozorjena na kršitev pogodbenih obveznosti. Očitek sodišča prve stopnje v zvezi z opozorilom, da naj bi tožnica prepustila varovanje pacientov pripravnici, je v opozorilu iz leta 2009, torej deset let pred sedaj očitanimi kršitvami. Tudi sicer se sodišče ne more le pavšalno sklicevati na očitane starejše kršitve, ki v sodnem postopku sploh niso bile preizkušene.

18. Zato je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem pa je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da v ponovljenem postopku odloči še o tožničinem zahtevku za sodno razvezo in denarno odškodnino (primarni zahtevek) oziroma za reintegracijo (podredni zahtevek) ter reparacijo, kar vse je bilo v prvotnem postopku zavrnjeno že zgolj v posledici napačne odločitve o zakoniti odpovedi.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

20. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Predmet izredne odpovedi je bilo šest kršitev, sodišči prve in druge stopnje sta utemeljenost odpovednega razloga oprli na tri kršitve. 2 Za razliko npr. od situacije v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 200/2018 z dne 22. 3. 2018, ko je medicinska sestra v domu za ostarele za več kot eno uro zapustila nepokretne oskrbovance.