Jedro

Načelo sorazmernosti je bilo pravilno uporabljeno s presojo javnega interesa.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, št. 3710-764/2010-18 z dne 21. 12. 2011, in odločbo župana Mestne občine Ljubljana, št. 3710-764/2010-21 z dne 5. 3. 2012. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku zavrnil revidentkino prošnjo za izdajo 24-urne dovolilnice za prevoz območja za pešce z motornim vozilom - Prešernovega trga v Ljubljani, kjer ima ta stalno prebivališče (in ne le v času, predvidenem za dostavo med 6.00 in 9.30 uro), sklicujoč se na 33. člen Odloka o cestnoprometni ureditvi (v nadaljevanju Odlok). Drugostopenjski organ (župan) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 2. Sodišče druge stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi izpodbijanih odločb. Ugotavlja, da sta oba upravna organa upoštevala določbe Odloka ter navodila sodišča v prvi sodbi. Upoštevano je bilo načelo sorazmernosti.

3. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Gre za pomembno pravno vprašanje, in sicer: ali je Odlok, na katerem temelji izpodbijana odločitev, v nasprotju z Ustavo, ker ne predvideva 24-urnih dovolilnic za stanovalce znotraj območja, ki je namenjeno za pešce, oziroma ali ureditev, ki stanovalcem na območju za pešce sploh ne omogoča pridobitve dovolilnic za časovno neomejen prevoz tega območja, prekomerno posega v pravico do zasebne lastnine. Odločitev ima zelo hude posledice za stranko. Izpodbijana sodba ne vsebuje razumnih razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kršena je pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki zahteva obrazloženost sodne odločbe. Sodišče ni pojasnilo, katera dejstva oziroma okoliščine je pri tehtanju v okviru presoje sorazmernosti upoštevalo, in v čem konkretno naj bi se kazal javni interes ter, zakaj je tako huda omejitev nujna. Odgovor je le pavšalen. „Ugodnosti“, ki naj bi jih imeli omenjeni prebivalci so neučinkovite. Treba bi bilo upoštevati tudi druge okoliščine (prehodni režim, možnost finančnih izravnav ter izjeme). Sodba ne vsebuje niti utemeljitve z vidika načela sorazmernosti. Test sorazmernosti ni bil ustrezno izpeljan. Sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe o protiustavnosti 33., 34., 35. in 36. člena Odloka. Omejitve lastninske pravice so posebej opredeljene v 67. členu Ustave RS in so dopustne samo takrat. Treba je upoštevati težo javnega interesa za takojšnjo uveljavitev sprememb. Prej veljavni Odlok je dovoljeval prevoz tega območja brez omejitev. Sedanji Odlok je vpeljal povsem novo ureditev. Zato je kršeno tudi načelo zaupanja v pravo. Prezrta je cela skupina ljudi, ki bo z ukrepom prizadeta. Zaradi tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. S tem je podana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Tožnica predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi in obe upravni odločbi odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zaznamuje tudi revizijske stroške.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije z obrazložitvijo, da je bilo načelo sorazmernosti pravilno uporabljeno.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki ga navaja revidentka.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo presoji tožene stranke, ki je v ponovljenem postopku presodila, da je javni interes in javna korist, ki jo ima skupnost s tem, da je navedeno območje določeno kot območje za pešce s popolno prepovedjo prometa, nad prizadetostjo pravice (lastninske pravice), ki jo ima revidentka. Pravilno je stališče, da je bil revidentki res omejen (eden izmed načinov) dostopa do stanovanja (dostop z osebnim vozilom), vendar so bili zaradi tega stanovalcem na tem območju ponujene druge možnosti z namenom, da bi to omejitev čimmanj občutili. Ne glede na vse navedeno je taka ureditev sorazmerna in primerna in je revidentki tudi dana možnost, da lahko dostopa do stanovanja na različne načine. Tudi po presoji revizijskega sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da je navedeni prometni režim nujen v smislu varstva javne koristi in kakovosti življenja v ožjem mestnem jedru, kar pa odtehta težave, ki jih imajo posamezni stanovalci. Sodišče prve stopnje utemeljeno navaja, da morajo ljudje, ki živijo v povezani skupnosti, nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti.

9. Izpodbijana sodba torej vsebuje razumne razloge in jo je mogoče preizkusiti. Ni utemeljen pritožbeni odgovor, da je sodišče odgovorilo na tožbo le navidezno. Izpodbijana sodba vsebuje pojasnilo, katera dejstva oziroma okoliščine, je pri tehtanju v okviru presoje sorazmernosti posega v revidentkino pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS upoštevalo sodišče. Pojasnilo je tudi v čem konkretno naj bi se kazal javni interes oziroma javna korist. Sodba ni pavšalna kot to zatrjuje revizija. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo tudi glede - kot to trdi revizija neučinkovitih „ugodnostih“, ki naj bi prebivalcem območja za pešce olajševale dostop z vozili do njihovih domov. Načelo sorazmernosti je bilo pravilno uporabljeno in obrazloženo. Glede na svojo odločitev in razloge se je sodišče tudi opredelilo o 33., 34., 35. in 36. členu Odloka. Tudi 67. člen Ustave RS ni bil kršen. Po presoji revizijskega sodišča tudi ne gre za takšne spremembe, ki bi zaradi takojšnje uveljavitve, bile protiustavne ali nezakonite. Zato zatrjevana kršitev načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) ni podana. V čem pa naj bi bila kršena pravica do zasebnosti (35. člen Ustave RS), revizija niti ne pove. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v zadevi ne gre za takšen poseg, zaradi katerega bi zaradi svoje intenzivnosti bi bila revidenka omejevana pri uživanju svoje lastninske pravice oziroma bi bila bistveno in protiustavno okrnjena njena gospodarska, socialna, ekološka funkcija.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).