Jedro

Delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti delovno razmerje sicer ne more prenehati, pri čemer pa ni zakonskih določb, ki bi onemogočale, da delovnemu invalidu delovno razmerje ne bi prenehalo iz kakšnega drugega razloga. ZZT položaja delovnih invalidov ni uredil nič drugače, kot je urejen položaj ostalih delavcev, zato njegove določbe veljajo tudi za delovne invalide. To pa pomeni, da tudi delovnemu invalidu preneha delovno razmerje pri delodajalcu z dnem prenehanja delovnega dovoljenja (16. člen ZZT), kot sta to že pravilno odločili nižji sodišči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 22.9.1994 in 15.11.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in da se posledično ugotovi, da mu delovno razmerje ni prenehalo, ampak z vsemi pravicami in obveznostmi še traja, kar mora tožena stranka priznati in za njega zahtevati delovno dovoljenje za določen čas, mu omogočiti delo in mu izplačati vse denarne obveznosti iz dela in po delu.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče, ker ni upoštevalo, da je tožnik postal zaradi poškodbe pri delu invalid III. kategorije invalidnosti. Kot tak uživa zaščito, saj bi ga tožena stranka glede na določbo 139. člena ZPIZ in glede na izdano odločbo ZPIZ morala obdržati na drugem ustreznem delu in mu izplačevati ustrezno nadomestilo. Uživanja take pravice mu tudi zakon o zaposlovanju tujcev ne more preprečiti. Kot delovnemu invalidu mu delovno razmerje tudi ni moglo prenehati glede na določbe konvencij 158 in 159 MOD. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ker revizija bistvene kršitve določb pravdnega postopka sploh ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri dodatno ni preizkušalo.

Iz določbe prvega odstavka 139. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), prav tako pa iz prvega odstavka 48. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) sicer res izhaja pravica delavca in dolžnost organizacije, da delovnega invalida obdrži na delu in ga, če mu je taka pravica priznana, razporediti na drugo ustrezno delo. Vendar pa zakon o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92, 13/93 in 43/98), določa pogoje, pod katerimi tujec lahko dela v Republiki Sloveniji. V prvem odstavku 2. člena ZZT je tako določeno, da tujec delo lahko opravlja samo na podlagi delovnega dovoljenja, v 16. členu pa še, da tujcu preneha delovni razmerje, če preneha delovno razmerje.

Delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti delovno razmerje sicer ne more prenehati, pri čemer pa ni zakonskih določb, ki bi onemogočale, da delovnemu invalidu delovno razmerje ne bi prenehalo iz kakšnega drugega razloga. ZZT položaja delovnih invalidov ni uredil nič drugače, kot je urejen položaj ostalih delavcev, zato njegove določbe veljajo tudi za delovne invalide. To pa pomeni, da tudi delovnemu invalidu preneha delovno razmerje pri delodajalcu z dnem prenehanja delovnega dovoljenja (16. člen ZZT), kot sta to že pravilno odločili nižji sodišči. Revident se v reviziji sklicuje tudi na določbe konvencij 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca in 159 MOD o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (obe Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), vendar je treba ugotoviti, da konvencija 158 MOD nima nobene posebne določbe glede invalidov, konvencija 159 MOD pa določa, da je namen poklicne rehabilitacije, da se delovnim invalidom zagotovi ali omogoči zadržati ustrezno zaposlitev, vendar to obvezo veže samo na invalidnost, ne pa tudi na druge razloge (1. člen). Zato ti dve konvenciji za odločanje, ali je delodajalec imel pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja delovnega invalida po poteku delovnega dovoljenja ali ne, nista uporabni.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava zaradi navedenih razlogov ni utemeljeno, zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).