Jedro

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na poslovne prostore, opremo in naprave ter o pogojih glede minimalnih storitev v posameznih vrstah gostinskih obratov, pri sobodajalcih in na kmetijah (Uradni list RS, št. 23/96, v nadaljevanju: Pravilnik/96). V času odločanja tožene stranke pa je že veljal Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti (Uradni list RS, št. 88/00, v nadaljevanju: Pravilnik) in tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala ali ima gostinski obrat usklajene minimalne tehnične pogoje kot to določata 1. in 2. alinea 60. člena Pravilnika, prav tako pa tudi ni upoštevala skupnih določb citiranega Pravilnika, ki zajemajo tudi določbo o stranišču za goste v 28. členu Pravilnika, prav tako pa se tudi ni opredelila do določila 6. odstavka 28. člena tega Pravilnika.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarstvo št. ...z dne ...odpravi v 2. točki izreka in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je odločila v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. U ... z dne... . Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko 1. odpravila odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota A, št. ...z dne..., pod točko 2 pa je tožnici kot samostojni podjetnici prepovedala opravljanje gostinske dejavnosti v okrepčevalnici BBB v A, ker gostinski obrat ne izpolnjuje predpisanih minimalnih tehničnih pogojev in sicer, ker nima ženskega stranišča za goste. Hkrati je odločila, da se tožnici odreja, da navedeno nepravilnost odpravi, to je zagotovi žensko stranišče, v roku 30 dni po prejemu odločbe. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na Zakon o gostinstvu in na Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na poslovne prostore, opremo in naprave ter o pogojih glede minimalnih storitev v posameznih vrstah gostinskih obratov, pri sobodajalcih in na kmetijah (Uradni list RS, št. 23/96). Tožena stranka nadalje navaja, da ima tožnica v najemu prostore gostinskega obrata - okrepčevalnica in ima z Občino A sklenjeni dve najemni pogodbi. S pogodbo št. ...z dne .... ima v najemu poslovne prostore, ki zajemajo točilnico in moško stranišče, s pogodbo št. ... z dne .... pa poslovne prostore, ki zajemajo skladišče in pisarno. Kot izhaja iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 8. 12. 1995 tožnica zaseda več prostorov kot bi jih po najemni pogodbi smela in ima gostinski obrat žensko stranišče v prostoru, ki po najemnih pogodbah ni v uporabi tožnice. Tožena stranka navaja, da to pomeni, da ima okrepčevalnica izključno moško stranišče in, ker nima stranišča za ženske, prostori, v katerih se opravlja gostinska dejavnost, ne izpolnjujejo predpisanih minimalnih tehničnih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti. Tožena stranka se pri svoji odločitvi opira na 1. alineo 18. člena Zakona o gostinstvu.

Tožnica v tožbi navaja, da vlaga tožbo na odpravo 2. točke odločbe tožene stranke zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožnica navaja, da tožena stranka ni sledila napotilom sodišča v sodbi št. U ...z dne... . Tožena stranka ni preverila dejanskega stanja in ugotovila, da vsi wc (moški, ženski in za osebje) lahko služijo le za uporabo poslovnega prostora. Nadalje navaja, da bi se lahko z natančnim ogledom ugotovilo pravilno dejansko stanje, tožena stranka hoče celo preprečiti gospodarsko dejavnost tožnice. Tožena stranka navaja, da zaseda več prostorov kot bi jih po najemni pogodbi smela, tožena stranka je tako samovoljno spremenila dejansko stanje, poleg tega pa lahko nezakonito zasedanje kateregakoli prostora ugotovi le sodišče. Iz izvedeniškega mnenja, ki ga tožnica prilaga k tožbi, je razvidno, da gostinski prostori obsegajo tudi ženske sanitarije. Tožena stranka je tudi nepravilno uporabila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na gostinske lokale in opremo, ker je bil prvi in edini inšpekcijski ogled opravljen 18. 12. 1995, ko citirani pravilnik še ni veljal. Izrek odločbe pa je tudi sam s seboj v nasprotju, ker tožnici prepoveduje opravljanje dejavnosti, istočasno pa ji nalaga odpravo nepravilnosti v 30 dneh po prejemu odločbe, pri tem je bistveno kršen postopek po 14. točki 339. člena ZPP. Izrek odločbe v 2. točki nasprotuje samemu sebi. Tožena stranka šteje, da žensko stranišče ne obstaja zato, ker ni navedeno v najemni pogodbi, pri odpravi nepravilnosti pa ne zahteva sklenitve aneksa k najemni pogodbi, kar bi morala teoretično naložiti najemodajalcu, čeprav za takšno stališče in zahtevo nima podlage. Tudi sedaj veljavni pravilnik zahteva le minimalne pogoje za opravljanje dejavnosti v okrepčevalnicah in pravilnik v nobeni odločbi ne pogojuje, da je dejansko stanje usklajeno s formalnim, to je s pravilno sestavljeno najemno pogodbo, v kateri je očitno prišlo do pisne pomote, da je izpuščen ženski wc, saj tožnica nikoli ne bi mogla opravljati svoje dejavnosti, če ne bi imela ločenih sanitarij. Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih (Uradni list SRS, št. 23/75) je bil še strožji od sedaj veljavnega, saj je poleg ločenih sanitarij natančno določal celo obseg sanitarij in zahteval še dodatne strožje pogoje. Tožena stranka ni navedla pravne podlage za svojo trditev in ugotovitev, da v poslovnem prostoru ni ženskih sanitarij, čeprav sama priznava, da dejansko obstajajo. Tožena stranka je kršila 18. člen Zakona o gostinstvu in 2. odstavek 15. člena Zakona o tržni inšpekciji. Tožena stranka je dejavnost prepovedala, istočasno pa naložila še odpravo nepravilnosti in dela so neizvedljiva v roku 30 dni, saj je splošno znano da še najkrajša gradbena dela trajajo bistveno daljši čas. Tožnica predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi v izpodbijanem delu in s sodbo odloči o stvari.

Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, predložila je le upravne spise.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je Upravno sodišče RS v tej zadevi odločilo že dvakrat in sicer s sodbo opr. št. U ...z dne ...in U ...z dne.... Toženi stranki je bilo s prvo sodbo naloženo, da v ponovljenem postopku ugotovi ali obe najemni pogodbi št. 02812 in 02813 vključujeta tudi uporabo sanitarij oziroma ženskega stranišča, s sodbo opr. št. U ... pa je sodišče ugotovilo, da je izrek izpodbijane odločbe nedoločen, presplošen in zato neizvršljiv, ker zgolj povzema splošne opredelitve iz zakonskega določila.

Že iz sodbe opr. št. U ....izhaja napotilo sodišča, da je potrebno ugotoviti pravo dejansko stanje in tako ugotoviti ali ima tožnica v svojem lokalu žensko stranišče. Tožena stranka v svoji odločbi, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, navaja, da lokal obsega tudi žensko stranišče, vendar za to tožnica nima pogodbe. Pri tem pa se tožena stranka ni opredelila do zapisnika o ugotovitvi vrednosti poslovnega prostora, ki ga je tožnica predložila 24. 11. 1999 k prošnji za ponovni ogled gostinskega obrata, iz spisa pa tudi ne izhaja, da bi bila tožnica v upravnem postopku pozvana, da predloži ustrezno pogodbo oziroma drugo ustrezno listino v zvezi s tem.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na poslovne prostore, opremo in naprave ter o pogojih glede minimalnih storitev v posameznih vrstah gostinskih obratov, pri sobodajalcih in na kmetijah (Uradni list RS, št. 23/96, v nadaljevanju: Pravilnik/96). V času odločanja tožene stranke pa je že veljal Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti (Uradni list RS, št. 88/00, v nadaljevanju: Pravilnik) in tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala ali ima gostinski obrat usklajene minimalne tehnične pogoje kot to določata 1. in 2. alinea 60. člena Pravilnika, prav tako pa tudi ni upoštevala skupnih določb citiranega Pravilnika, ki zajemajo tudi določbo o stranišču za goste v 28. členu Pravilnika, prav tako pa se tudi ni opredelila do določila 6. odstavka 28. člena tega Pravilnika.

V ponovljenem postopku je potrebno ugotoviti ali okrepčevalnica izpolnjuje minimalne tehnične pogoje kot je to določeno v prehodnih in končnih določbah Pravilnika in nato po potrebi ponoviti inšpekcijski pregled in ugotoviti resnično stanje stvari, zato pa je potrebno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) in pri svoji ponovni odločitvi uporabiti določila sedaj veljavnega Pravilnika.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno.