Jedro

Pritrditev psa na označbo parcele za kampiranje v avtokampu, izven ograjenega prostora in brez nagobčnika, ne predstavlja ustreznega zavarovanja psa.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati ml. tožnici znesek 791.344,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 750.000.000,00 SIT od 20.5.1999 dalje do plačila in od zneska 41.344,00 SIT od 1.9.1997 dalje plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne. Toženec je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 138.016,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1999 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo." Tožeča stranka se oprosti plačila sodnih taks. V ostalem se pritožbi zavrneta. Toženec je dolžan tožnici povrniti 9.900,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2000 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 487.209,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 450.000,00 SIT od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila in od zneska 37.209,00 SIT od 1.9.1997 dalje do plačila. Tožencu je sodišče prve stopnje še naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 122.986,00 SIT z obrestmi, predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks pa zavrnilo. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del in pa sklep, s katerim je bila zavrnjena njena prošnja za oprostitev plačila sodnih taks, pri tem pa uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožnico pa oprosti plačila sodnih taks oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da znaša soodgovornost mladoletne tožnice za škodni dogodek 10%. V tej zvezi pritožba podrobno analizira dejansko stanje in na koncu napravi zaključek, iz katerega izhaja, da ni tožnica v ničemer soprispevala k nastanku škodnega dogodka. V nadaljevanju pa pritožba izpodbija prvostopno odločitev tudi glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da je glede na ugotovitve v izvedeniškem mnenju, za ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, skaženosti in pa začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnina iz teh naslovov po prvostopnem sodišču prisojena v prenizkem znesku. Neutemeljeno je prvo sodišče tudi znižalo zahtevano odškodnino iz naslova materialne škode in sicer glede stroškov zvezanih z zdravljenjem, saj ne gre le za prevoz zaradi prevezovanja, temveč tudi za prehranjevanje v času obiska zdravnikov. Tudi odškodnina iz naslova stroškov v zvezi z nego in pomočjo v času zdravljenja je sodišče odmerilo v prenizkem znesku. V nadaljevanju pa pritožba izpodbija tudi prvostopno odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Pomembno je premoženjsko stanje tožnice, ta pa je brez dohodkov, pa tudi njena starša imata nizke prejemke, kar je izkazano že z dejstvom, da dobivata otroški dodatek za nedoletno tožnico in njeno starejšo sestro. Toženec pa v svoji pritožbi izpodbija obsodilni del. Uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri svojem ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije. Tožencu ni mogoče očitati, da ni poskrbel za ustrezno zavarovanje psa. Psa je prepustil oskrbi zanesljive osebe, svoje matere. Sicer pa je tudi stopnja sokrivde tožnice, kot jo je določilo sodišče prve stopnje premajhna. Tožnica je bistveno prispevala k nastanku škodnega dogodka s tem, ko je padla pred spečega psa in je mogoče njeno soodgovornost oceniti najmanj z 50%. Po mnenju pritožbe tudi tožnica ni upravičena do nikakršne odškodnine iz naslova skaženosti, strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožba izrecno izpodbija tudi izrek o stroških postopka, saj ni skladen z uspehom v pravdi. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje posebej upoštevalo uspeh po temelju in posebej po višini. Pritožbi sta delno utemeljeni. Na podlagi določbe 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99) v zvezi z datumom izdaje sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče pri odločanju uporabljalo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s potekom škodnega dogodka. Za svoje dejanske ugotovitve je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago v izvedenih dokazih, ki jih je pravilno ocenilo in to svojo dokazno oceno primerno utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe. Zato se pritožbeno sodišče v tej zvezi glede samih dejanskih ugotovitev v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na prvostopne razloge. Pritožbeno sodišče tudi sprejema stališče sodišča prve stopnje, po katerem je upoštevajoč določbo pravnega pravila paragrafa 1320 ODZ podana pasivna legitimacija toženca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kot so navedene v razlogih izpodbijane sodbe jasno izhaja, kje in na kako dolgi vrvici je bil privezan pes toženca. Iz ugotovitev nadalje izhaja, da pes ni imel nagobčnika. Tudi kraj škodnega dogodka je znan. Gre za avtokamp Adria v Ankaranu, splošno znano pa je, kako poteka življenje in dogajanje v avtokampih. Splošno znano je, da je življenje v kampih sproščeno, da meje prostorov za kampiranje, tudi če so označeni, ne predstavljajo stroge ločnice, ki bi preprečevala oziroma omejevala gibanje vseh gostov v kampu. Tako pritrditev toženčevega psa na samo označbo parcele za kampiranje, pri čemer ni bil zavarovan z nagobčnikom in izven ograjenega prostora, ne predstavlja ustreznega zavarovanja psa. Tako je bilo zanemarjeno ustrezno zavarovanje psa, ki nedvomno v določenih okoliščinah lahko postane popadljiv, s čimer pritožbeno sodišče niti posebej ne opozarja na pasmo konkretnega toženčevega psa. Takšno ustrezno zavarovanje je sicer opustila toženčeva mati, vendar pa je odgovoren glede na določbo paragrafa 1320 ODZ tudi toženec kot lastnik psa, saj ni poskrbel za njegovo ustrezno nadzorstvo, s tem ko ga je prepustil materi, ki ga je neustrezno zavarovala. Niti ni dokazal, niti ne zatrjuje, da bi mater ustrezno poučil o pravilnem zavarovanju psa. Njegova odgovornost je tako nedvomno podana. Spredaj navedene okoliščine že deloma nakazujejo na nadaljnje zaključke sodišča druge stopnje o tem, da tožnici ni mogoče očitati sokrivde pri škodnem dogodku. Sproščeno življenje v avtokampu, čemur je tudi namenjen, nedvomno dopušča in predpostavlja tudi razne igre otrok, v konkretnem primeru tudi igre, kot se jih je z ostalimi otroci v avtokampu igrala tožnica. Če se je pri tem spotaknila in po nesreči padla v bližino toženčevega psa, ji le zaradi tega ni mogoče očitati soodgovornosti pri nastanku obravnavanega škodnega dogodka. Pri tem niti ni bistveno ali jo je toženčev pes ugrinil pri padcu na sami asfaltni poti, ali pa v določeni oddaljenosti od nje, kamor je padla. Toženkina igra in nesrečni padec, ne prestavlja nobenega nedopustnega ravnanja, prav tako pa za razliko od prvostopnega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče ne šteje, da bi tožničina starša v danem primeru zanemarila dolžno skrb nad otrokom, kot smiselno izhaja iz razlogov provstopne sodbe, Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče na podlagi 3. in 4. točke 373. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo glede temelja spremenilo tako, da je toženec v celoti odgovoren za škodni dogodek, pri čemer je hkrati zavrnilo pritožbo toženca v delu, s katerim le-ta izpodbija svojo pasivno legitimacijo, ko tudi uveljavlja višjo sokrivdo tožnice. Obe pravdni stranki s pritožbo izpodbijata tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka, bodisi, da je sodišče prisodilo prenizko odškodnino oziroma, da je prisodilo odškodnino previsoko ali neupravičeno. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da v celoti sprejema tudi glede višine tožbenega zathevka dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju sklicuje v tej smeri na prvostopne razloge. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, je po presoji pritožbenega sodišča pritožba tožnice utemeljena. Upoštevajoč obseg, intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter vse nevšečnosti, ki so v zvezi z utrpelo poškodbo nastale tožnici, (pri tem šteje v okvir nevšečnosti tekom zdravljenja, pritožbeno sodišče tudi vse tiste nevšečnosti, ki jih sodišče prve stopnje ugotavlja v okviru zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je po presoji pritožbenega sodišča primerno denarno zadoščenje izraženo z zneskom 500.000,00 SIT in je zvišalo odškodnino iz tega naslova na ta znesek. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje priznalo tožnici odškodnino za strah v znesku 100.000,00 SIT, pri tem pa upoštevalo določen strah v zvezi s poškodbo samo, v zvezi s tem, da ni bilo mogoče ugotoviti, ali je pes cepljen ali ne, kot tudi trajni tožničin strah pred psi kot posledico škodnega dogodka. Po presoji pritožbenega sodišča tožnica tudi utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede višine odškodnine za skaženost. Brazgotina, kot jo ima v posledici ugriza tožnica je dobro vidna, kar nenazadnje izhaja iz fotografij, ki jih je prvo sodišče vpogledalo. Ne glede na to, da se ta brazgotina vidi le v primeru nošnje spodnjega perila ali kopalk, nedvomno tožnico obremenjuje glede na njen spol in leta, ter je utemeljeno sklepati, da zaradi nje trpi in bo v fazi razvoja po razumnem predvidevanju tudi trpela duševne bolečine v takšni intenziteti, da bi bila zadnje primerna odškodnina izražena z zneskom 150.000,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova zvišalo za 100.000,00 SIT. Prav pa ima tudi pritožba toženca, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opisane in po prvostopnem sodišču ugotovljene težave in nevšečnosti, ki jih je v času zdravljeja trpela tožnica v posledici poškodbe, niti po intenziteti, niti po samem trajanju ne omogočajo prisoje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč jih je mogoče upoštevati le kot nevšečnosti, torej obravnavati v okviru zahtevka za telesne bolečine, kar je pritožbeno sodišče tudi upoštevalo pri odmeri odškodnine iz tega naslova. Zato pritožbeno sodišče ni tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo nikakršne odškodnine, saj zahtevek iz tega naslova ni utemeljen. Po višini je torej pritožbeno sodišče, deloma ob ugoditvi pritožbi tožnice in deloma tožene stranke določilo odškodnino za telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT, za strah enako kot sodišče prve stopnje v znsku 100.000,00 SIT, za skaženost v znesku 150.000,00 SIT, skupaj torej 750.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo. V celoti pa sprejema pritožbeno sodišče odločitev in razloge sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč v tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 223. člena ZPP/77 in svojo odločitev o tem (to se nanaša na zahtevek v zvezi s povrnitvijo stroškov zdravljenja), primerno utemeljilo v razlogih sodbe. Tudi glede zahtevka za nego in pomoč je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča uporabilo ustrezen kriterij in se zato v tej zvezi pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na prvostopne razloge. Pritožba tožnice v zvezi z premoženjsko škodo torej ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo tožnice proti sklepu, s katerim je sodišče zavrnilo njeno prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks. Dejstvo je, da tožnica, ki je še otrok, nima lastnih dohodkov ali te vsaj niso izkazani, dohodka njenih staršev pa nista takšna, da bi opravičevala prvostopno odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča bi glede na premoženjsko stanje družine vendarle bilo ogroženo preživljanje družine in posebej tudi mladoletne tožnice in je zato sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da se tožnica oprosti plačila sodnih taks. Spremenjena odločitev o glavni stvari narekuje tudi spremembo izreka o stroških postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z načelnim pristopom sodišča prve stopnje k ugotavljanju uspeha posamezne stranke v pravdi. Spor je namreč tekel tako glede temelja, kot glede višine zahtevka. Tako ugotavljanje utemeljenosti zahtevka po temelju, kot po višini, je povzročalo določene stroške. Tožnica je glede na spremenjeno odločitev v celoti uspela s svojim zahtevkom po temelju, po višini pa do 40%. Njen celotni uspeh je tako oceniti z 70%, uspeh toženca pa s 30%. Stroški tožnice po prvostopni odmeri znašajo 307.054,00 SIT, glede na njeno taksno oprostitev pa le 266.219,00 SIT, 70% tega zneska pa 186.353,00 SIT. Stroški toženca znašajo po prvostopni odmeri 161.124,00 SIT, 30% teh stroškov pa 48.337,00 SIT. Po pobotanju je tako toženec dolžan tožnici povrniti 138.016,00 SIT pravdnih stroškov. Ker je tožnica s pritožbo deloma uspela, ji je upoštevajoč uspeh dolžan toženec povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Tožnica je priglasila pritožbene stroške od v pritožbi sporne vrednosti 1.497.291,00 SIT. Njen uspeh s pritožbo je 20%, ter je tako dolžan toženec povrniti, upoštevajoč odmerjene pritožbene stroške v skladu z Odvetniško tarifo ter njen pritožbeni uspeh 9.900,00 SIT pritožbenih stroškov. Odmera je razvidna na samem stroškovniku.