Jedro

Na neizpolnitev oziroma delno neizpolnitev se praviloma lahko sklicuje le stranka, ki del ni prevzela oziroma jih ni prevzela v celoti, neizpolnjeni del pa predstavlja bistven oziroma vsaj pomemben del pogodbenega predmeta.

Ker pogodbe zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti ni mogoče razdreti (110. člen OZ), se manjša neizpolnitev obravnava kot stvarna napaka.

Vsa odločilna dejstva, ki omogočajo preizkus pravočasnosti grajanja in uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, je treba vključiti v trditveno podlago.

Ugovor znižanja plačila je povsem samostojen zahtevek, ki ga mora stranka konkretizirati in utemeljiti in ga ne definira zahtevek tožeče stranke po plačilu preostanka del.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 181598/2013 z dne 27. 11. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 1.777,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet tožbenega zahtevka je preostanek plačila opravljenih keramičarskih del in del na kamnu na objektu tožene stranke po računu št. 3/2013 v znesku 24.038,24 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka se je plačilu upirala zaradi napak opravljenega dela. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi nosilnega zaključka, da tožena stranka ni podala zadostnih trditev glede rokov in obsega grajanja napak in da pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti s predlaganimi dokazi, ki jih sodišče iz tega razloga ni izvedlo. Pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj dokazov ni izvedlo, zato ne drži. 5. Pritožba prvostopnemu sodišču očita tudi, da je prezrlo, da je tožena stranka poleg uveljavljanja stvarnih napak trdila tudi, da dela niso bila dokončana. Drži, da gre pri nepravilni izpolnitvi, t.j. izpolnitvi z napakami in neizpolnitvi za dva različna pravna instituta, ki se razlikujeta tako po vsebini kot po možnih pravnih posledicah. Vendar pa je zlasti pri zatrjevani hkratni delni neizpolnitvi in izpolnitvi z napakami treba oceniti, ali dejanske okoliščine primera upravičujejo oz. sploh omogočajo dvotirno obravnavanje istega historičnega dogodka. Ker je edina sankcija zaradi neizpolnitve odstop od pogodbe (103. OZ), se takoj postavi vprašanje smiselnosti hkratnega uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov. Na neizpolnitev oziroma delno neizpolnitev se praviloma lahko sklicuje le stranka, ki del ni prevzela oziroma jih ni prevzela v celoti, neizpolnjeni del pa predstavlja bistven oziroma vsaj pomemben del pogodbenega predmeta. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru ni šlo. Ker pogodbe zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti ni mogoče razdreti (110. člen OZ), se manjša neizpolnitev obravnava kot stvarna napaka. Tudi nima prav pritožba, da zakon za primer neizpolnitve ne predpisuje nobenih rokov, in da teoretično dopušča, da bi lahko upniki svoje zahtevke iz naslova neizpolnitve oziroma delne neizpolnitve uveljavljali do izteka zastaralnih rokov. Drugi odstavek 105. člena OZ upniku nalaga, da mora dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev. Primeren dodatni rok za izpolnitev pa ni samo upnikova dolžnost, pač pa tudi njegova pravica. Samo v tem primernem dodatnem roku sme upnik terjati od dolžnika, da izpolni. Če upnik primernega dodatnega roka ne postavi, velja, da je izpolnitev sprejel in lahko njene pomanjkljivosti uveljavlja samo še po pravilih jamčevanja za napake. V obravnavanem primeru je šlo po oceni trditev tožene stranke za nebistven del neizpolnjenih obveznosti tožeče stranke, ki niso ovirale prevzema opravljenega dela niti njegove nadaljnje uporabe, zato se tožena stranka na pravila o neizpolnitvi ne more uspešno sklicevati.

6. Pritožbeno sodišče posebej poudarja, da je sodišče prve stopnje sporno razmerje obravnavalo kompleksno, ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin primera, in ne zgolj z vidika posameznega elementa, ki je po pritožbeni kritiki sporen. Sodišče prve stopnje svojih zaključkov ni oprlo le na pomanjkljive trditve tožene stranke v zvezi z grajanjem napak, pač pa je štelo kot pomembno okoliščino tudi, da tožena stranka ni ugovarjala izpisku odprtih postavk, ki ji ga je posredovala tožeča stranka, iz katerega je razvidna višina njene terjatve, zlasti pa še, da je v pogodbi o odstopu terjatve z dne 31. 1. 2013 (B 36) soglašala z ugotovitvijo, da obstoji celotna terjatev tožeče stranke do tožene stranke po vtoževanem računu. V zvezi s trditvenim bremenom je pomembno opozoriti, da tožena stranka o zatrjevanih napakah in grajanju le-teh ni predložila nobenih listinskih dokazov, in da jih je dokazovala samo s posrednimi dokazi (zaslišanje prič). Dokazna ocena je sicer prosta, kar pomeni, da sme stranka zatrjevano dejstvo dokazovati s kakršnimkoli dokazom, ki je primeren za dokazovanje tega dejstva. Dokaz z zaslišanjem prič ali stranke je vsekakor primeren za dokazovanje dejstva, da je tožena stranka napake pravočasno grajala. Vendar pa listinski dokaz (ali kakršenkoli drug materialen neposreden dokaz) po objektivnih merilih vrednotenja daje določeno težo verodostojnosti podatkom, ki jih izkazuje. Dokazi z zaslišanjem prič (strank) so po svoji naravi posredni in že sami po sebi vsebujejo večjo mero negotovosti, saj so fizične osebe podvržene običajnim človeškim lastnostim in slabostim (pozabljanje, nepozornost, izkrivljanje, manipulacija, laganje ipd.). To nikakor ne pomeni, da so dokazi z zaslišanjem prič ali strank brez dokazne vrednosti, nasprotno, lahko so celo ključni. Pomeni pa, da stranka, ki z listinskim oziroma materialnim dokazom ne razpolaga, ne more biti v boljšem procesnem položaju kot stranka, ki takšen materialen dokaz ima. Stranka, ki zatrjuje pravočasno ustno grajanje napak in ne razpolaga z listino ali drugim materialnim dokazom, iz katerega je že na prvi pogled razvidno „kdaj, komu, kaj“, ima tudi bistveno težje trditveno breme. Stranka, ki predloži listino kot dokaz, se lahko v trditvah nanjo le sklicuje. Listina, če je njena vsebina jasna in pregledna, predstavlja izjemo od siceršnje prepovedi informativnih dokazov. Če pa stranka predlaga zaslišanje (priče ali stranke), mora podati bistveno več trditev o tem, o čem bo priča izpovedovala. Tožena stranka bi zato morala v situaciji, ko je bilo pravočasno grajanje napak sporno in je bilo sporno tudi, ali je tožeča stranka sploh na kakršenkoli način sodelovala z odgovornim nadzornikom gradbenih del M. F., navesti, kdaj je tožeča stranka z deli končala, kdaj jih je tožena stranka prevzela, kdaj je M. F. opravil preglede na objektu, kdaj in na kakšen način je obvestil tožečo stranko, koga konkretno, katere napake je uveljavljal, kaj je zahteval od tožeče stranke ipd. Vsa odločilna dejstva, ki omogočajo preizkus pravočasnosti grajanja in uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, je treba vključiti v trditveno podlago. Trditve tožene stranke v navedeni smeri pa so bile tudi po oceni pritožbenega sodišča presplošne in preskope.

7. Ne nazadnje pa je ugovor znižanja plačila, ki ga je tožena stranka smiselno uveljavljala v tem postopku, tudi povsem nesklepčen, in bi ga bilo treba zavrniti tudi iz tega razloga. Ugovor znižanja plačila ni samo obrambno sredstvo, s katerim se tožena stranka kot naročnik brani zoper zahtevek izvajalca po plačilu (drugi odstavek 635. člena OZ), pač pa z njim tudi aktivno uveljavlja svojo oblikovalno pravico, da naj se vrednost del zaradi napak zniža za določen znesek. Tudi, če sta zneska, ki si stojita nasproti v primeru iz drugega odstavka 635. člena OZ, po višini enaka, po vsebini nista identična, še več, med seboj niti nista v kakšni posebej relevantni zvezi. Tožeča stranka zahteva plačilo opravljenih del, tožena stranka pa uveljavlja njihovo manjvrednost zaradi napak. Tako, kot mora tožeča stranka pojasniti višino svoje terjatve (število opravljenih ur/cena ure), mora tudi tožena stranka pojasniti, zakaj šteje, da je vrednost izvršenega dela zaradi napak natanko 24.038,24 EUR nižja v primerjavi z vrednostjo izvršenega dela brez napake, ter na kakšni podlagi in ob upoštevanju katerih opornih točk je prišla do tega zneska. Ugovor znižanja plačila je povsem samostojen zahtevek, ki ga mora stranka konkretizirati in utemeljiti in ga ne definira zahtevek tožeče stranke po plačilu preostanka del. 8. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške. Tožena zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča pa, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi.