Jedro

: Po določbi 1. odstavka 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPG-97 - Uradni list RS, št. 40/97), se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo presežnih delavcev uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Zato mora delodajalec medsebojno primerjati vse delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, za katere se zahtevajo enaki pogoji. Ker je tožena stranka ugotavljala trajno presežne delavce na nivoju posameznega delovnega mesta, sklicujoč se pri tem na specifiko dela, ob tem pa ima sistemizirana tudi druga delovna mesta, za katera se zahtevajo enaki pogoji, je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je bil postopek ugotavljanja trajno preežnih delavcev zakonito izveden.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov uprave tožene stranke z dne 21.4.19999 in komisije za ugovore tožene stranke z dne 12.8.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja od 19.2.2000 dalje, vrnitev tožnice na delo ter plačilo plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in priznanje vseh drugih pravic iz delovnega razmerja. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da postopek ugotavljanja presežnih delavcev ni bil izveden zakonito. Tožena stranka je presežke ugotavljala na nivoju delovnih mest in ne organizacijskih enot. Delovna mesta, za katera se zahtevajo po sistemizaciji enaki pogoji za zasedbo, se niso povezovala v kategorijo, ampak so se presežki ugotavljali na vsakem delovnem mestu posebej. Pritožba tudi meni, da je osnovni kriterij za ugotavljanje trajno presežnih delavcev, delovna uspešnost, v podjetniški kolektivni pogodbi opredeljen nezakonito. Delovna uspešnost, ki je bila podlaga za ocenjevanje, se določa po merilih, ki so vezana na rezultate drugih delavcev. Zato ocena delovne uspešnosti ni ocena samo tožničine delovne uspešnosti, kar pa bi morala biti, da bi se lahko upoštevala kot kriterij za določanje presežnih delavcev. Če bi bil kriterij delovne uspešnosti opredeljen tako, da bi se ocenjevala delovna uspešnost po merilih, ki bi bila vezana osebno na delavca, ne bi bili isti delavci določeni za presežke. Pritožba je utemeljena. Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), pritožba pa utemeljeno opozarja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato tudi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. V zvezi z očitkom, da je tožena stranka v podjetniški kolektivni pogodbi in pravilniku o kriterijih in merilih za določanje začasno in trajno nepotrebnih delavcev nezakonito opredelila način ugotavljanja delovne uspešnosti, pritožba ni utemeljena. Delodajalec avtonomno določa kriterije doseganja delovnih rezultatov. S tem, ko je tožena stranka v 229. členu podjetniške kolektivne pogodbe vezala uspešnost režijskih delavcev na doseganje plana, ni ravnala nezakonito. Tudi ni izkazano, da bi bila ocena delovne uspešnosti nepravilna, saj je tožena stranka za vse delavce ugotovila enako uspešnost. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da bi morala tožena stranka ugotavljati trajno presežne delavce na nivoju celotne organizacije in izbrati presežne delavce izmed delavcev, ki zasedajo taka delovna mesta, za katere se po sistemizaciji delovnih mest zahtevajo enaki pogoji kot za delovno mesto kontrolor gotovih tkanin, ki ga zaseda tožnica. Po določbi 1. odstavka 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPG-97 - Uradni list RS, št. 40/97), se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo presežnih delavcev uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Zato bi morala tožena stranka medsebojno primerjati vse delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, za katere se zahtevajo enaki pogoji. Tožena stranka je dejansko ugotavljala trajno presežne delavce na nivoju posameznega delovnega mesta, sklicujoč se pri tem na specifiko dela. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo takšno ravnanje tožene stranke edino pravilno. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, v čem se kažejo takšne specifičnosti delovnih mest, zaradi katerih delavcev ne bi bilo mogoče razporejati znotraj enote in med posameznimi enotami, kot to zahteva citirana določba SKPG-97. Tožnica utemeljeno opozarja, da ima tožena stranka sistemizirana tudi druga delovna mesta, za katera se zahtevajo enaki pogoji (iz sistemizacije delovnih mest je razvidno, da se enaki pogoji zahtevajo npr. za kontrolorja v oplemenitilnici). Ker sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je najmanj preuranjena. Ker je pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, katera so tista delovna mesta (s IV. stopnjo strokovne izobrazbe, tekstilna smer, ...), podobna tožničinemu, na katerih je delavce mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom in nato ponovno presoditi, ali je tožena stranka pravilno uporabila citirano določbo 1. odst. 17. člena SKPG-97 pri določitvi tožnice za trajno presežno delavko. V zvezi z izpovedbo zaslišane priče V. B., ki jo je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje, da na nekaterih delovnih mestih, ki so po nazivu zelo podobna tožničinemu, opravljajo delo le moški zaradi težkih fizičnih obremenitev, pritožbeno sodišče opozarja na sodno prakso v podobnih primerih (Sodba VDSS opr. št. Pdp 943/97 z dne 26.8.1999), po kateri se delodajalec ne more sklicevati na dejstvo, da gre za "moška" dela, če s splošnim aktom ni opredelil tistih delovnih mest, ki jih lahko opravljajo samo moški. Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči o tožbenem zahtevku.