Jedro

Določbo 2. odstavka 44. člena KZ lahko razlagamo le tako, da lahko sodišče ob izrekanju omiljene kazni prekorači omejitve iz 43. člena KZ in je torej omejeno le s splošnim spodnjim minimumom za posamezno vrsto kazni. Ker pa je sodišče tudi v takem primeru vezano na izrek kazni, ne more izreči sodnega opomina.

Če so izpolnjeni pogoji za odpustitev kazni iz 45. člena KZ in je kaznivo dejanje storjeno v takšnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahko, lahko sodišče izreče storilcu sodni opomin.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da sta bili z izpodbijanim sklepom kršeni določbi 2. odstavka 44. člena KZ in 1. odstavka 61. člena KZ.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedenim sklepom obsojenemu M.P. izreklo sodni opomin, ker je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Ker so se obe stranki postopka in oškodovanka odpovedali pravici do pritožbe, sklep ni bil obrazložen.

Zoper ta sklep je vrhovni državni tožilec dr. Z.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. in 2. odstavka 61. člena KZ, s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil prekršen kazenski zakon. Opozarja na to, da se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na 1. odstavek 61. člena KZ; v poštev bi prišel kvečjemu 2. odstavek 61. člena KZ. Kot ključno vprašanje v obravnavanem primeru postavlja interpretacijo zakona glede izrekanja sodnega opomina za "določena" kazniva dejanja, za katera je predpisan zapor do treh let. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 325. člena KZ sodni opomin ni izrecno predviden. Če bi zakonodajalec iz kriminalnopolitičnih razlogov ocenil, da bi bilo v teh primerih primerno izrekati sodni opomin, bi ga predvidel in, morebiti, predpisal dodatne pogoje za njegovo uporabo. Poleg tega opozarja na razlike med odpustitvijo kazni in sodnim opominom. Vlagatelj zahteve dopušča tudi drugačno rešitev, saj je gramatikalna razlaga obravnavane norme pripeljala do zelo zožujoče uporabe sodnega opomina za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen do treh let zapora. Teorija je namreč že v preteklosti menila, da je sodni opomin, ob pogojih, določenih v zakonu, mogoče izreči tudi v tistih primerih, ko bi sodišče lahko obdolžencu odpustilo kazen. Takšna možnost širi spekter kazenskih sankcij in njihovih variant z novimi možnostmi, ki se jih praksa doslej praktično ni posluževala.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Prvi odstavek 61. člena KZ določa, da se sme sodni opomin izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka. Po drugem odstavku istega člena se sme za določena kazniva dejanja izreči sodni opomin ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi kadar je zanja predpisan zapor do treh let. Skladno s 45. členom KZ sme sodišče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen. Kadar ima sodišče pravico storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, mu jo sme omiliti brez omejitev, ki so predpisane za omilitev kazni (2. odstavek 44. člena KZ).

Nesprejemljivo bi bilo stališče, da bi bila ob izpolnjenih kriterijih za odpustitev kazni po 45. členu na podlagi 2. odstavka 44. člena KZ sodišču vedno kot alternativa dana tudi možnost izreka sodnega opomina. Določbo 2. odstavka 44. člena KZ lahko razlagamo le tako, da lahko sodišče ob izrekanju omiljene kazni prekorači omejitve iz 1. do 4. točke 43. člena KZ in je torej omejeno le s splošnim spodnjim minimumom za posamezno vrsto kazni. Ker pa se z omilitvijo kazni še vedno lahko izreče le kazen (iz 42. člena KZ izhaja, da pojem omilitve kazni zajema odmerjenje kazni pod zakonsko mejo ali uporabo milejše vrste kazni), je sodišče tudi ob izpolnjenih pogojih po 2. odstavku 44. člena KZ še vedno vezano na to, da izreče kazen in ne more namesto nje izreči sodnega opomina. Sodni opomin namreč je kazenska sankcija (opozorilne narave), ni pa kazen. Poleg tega v uvodu tega odstavka omenjeno stališče ne bi bilo v skladu z vsebino in namenom obeh ukrepov.

Sodni opomin se namreč izreče storilcem z vidika družbe manj nevarnih kaznivih dejanj (objektivni kriterij), ob upoštevanju osebnosti storilca, njegovega prejšnjega življenja, njegovega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju, stopnje kazenske odgovornosti in drugih okoliščin, v katerih je dejanje storil (subjektivni kriteriji), pri čemer predstavlja prevladujoč (bistven) pogoj objektivni kriterij.

Za razliko od pogojev za izrek sodnega opomina 45. člen KZ, ki določa poseben razlog za odpustitev kazni storilcem, ki so kazniva dejanja storili iz malomarnosti, ne omejuje višine zagrožene kazni, do katere bi bilo kazen v skladu s 45. členom KZ mogoče odpustiti, zato vsaj načeloma omogoča odpustitev kazni tudi storilcem družbi nevarnejših kaznivih dejanj. Res je, da je eden od pogojev za uporabo tega instituta tudi, da izrek kazni v tem primeru očitno ne bi bil upravičen, pri čemer je v tem pogoju poleg ocene posledic, ki jih zaradi kaznivega dejanja trpi sam storilec in zaradi tega ni potrebe po specialni prevenciji, obsežen tudi interes države po kaznovanju storilcev kaznivih dejanj in generalni prevenciji. Upravičenost do kaznovanja in generalna prevencija na eni ter vpliv posledic kaznivega dejanja na storilca na drugi strani si konkurirajo, saj zasledujejo nasproten cilj. Če bo večja količina prvih (družbi nevarnejše kaznivo dejanje in s tem večja potreba po kaznovanju storilca in generalni prevenciji), bo morala biti, da bodo izpolnjeni pogoji za odpustitev kazni, večja tudi količina drugega (torej ustrezno hude posledice za storilca kaznivega dejanja in s tem manjša potreba po specialni prevenciji). Zakonodajalec ni omejil višine zagrožene kazni, do katere bi bilo storilcu kaznivega dejanja iz malomarnosti na podlagi 45. člena KZ kazen še mogoče odpustiti, zato si je ob resnično hudi prizadetosti storilca zaradi posledic kaznivega dejanja mogoče predstavljati, da bi bila kazen odpuščena storilcu objektivno precej hudega kaznivega dejanja. Ker je bistven pogoj za izrek sodnega opomina, da gre za lažja kazniva dejanja, obravnavanih institutov ni mogoče enačiti in zato sodnega opomina ni mogoče izreči, če so izpolnjeni le pogoji za odpustitev kazni iz 45. člena KZ.

Po določbi 1. odstavka 61. člena KZ je mogoče izreči sodni opomin za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če je izpolnjen splošni pogoj za izrek sodnega opomina - da je kaznivo dejanje storjeno v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahko. Drugi odstavek istega člena pa ob pogojih, ki jih določa zakon, predvideva možnost izreka sodnega opomina tudi za določena kazniva dejanja, za katera je predpisan zapor do treh let. Preveč restriktivna bi bila razlaga, po kateri bi bilo pojem določenih kaznivih dejanj iz določbe 2. odstavka 61. člena KZ razlagati, kot da je namenjen zgolj zakonodajalcu, ki lahko možnost izreka sodnega opomina izrecno določi pri posameznem kaznivem dejanju, torej v posebnem delu KZ. Z določbo 45. člena KZ je zakonodajalec pooblastil sodišče, da v primeru, če so izpolnjeni ustrezni pogoji, po lastni presoji odpusti kazen storilcu, ki je kaznivo dejanje storil iz malomarnosti. To pooblastilo je širše od pooblastila za izrek sodnega opomina, kar pokaže njuna primerjava po namenu in učinku - sodni opomin namreč predstavlja kazensko sankcijo, v primeru da je storilcu kazen odpuščena, pa se mu kazenska sankcija sploh ne izreče. Zgolj jezikovna razlaga ne daje popolnega odgovora, kdaj je mogoče uporabiti 2. odstavek 61. člena KZ, šele primerjava vsebine in namena 45. člena KZ ter sistematična razlaga obeh določb pripelje do naslednjega sklepa: sodišče lahko v situaciji, ko kaznivo dejanje ustreza pogojem, ki jih vsebuje 45. člen KZ, obenem pa izpolnjuje tudi splošni pogoj za izrek sodnega opomina, izreče sodni opomin tudi za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen do treh let zapora, čeprav to ni izrecno predvideno (določeno) v posebnem delu KZ. V takšnem primeru je namreč poseben pogoj, katerega obstoj zahteva določba 2. odstavka 61. člena KZ, izpolnjen s pogojem za odpustitev kazni po 45. členu KZ. Možnosti sodišč za izrekanje individualiziranih kazenskih sankcij so s tem širše, saj bi se ob restriktivnejši razlagi 2. odstavka 61. člena KZ v njegov okvir uvrstilo le kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 133. člena KZ. To je namreč edino kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora do treh let in pri katerem je možnost izreka sodnega opomina izrecno predvidena v posebnem delu KZ.

Primerjava institutov odpustitve kazni in izreka sodnega opomina pokaže, da med njima z vidika obdolženca ni bistvenih razlik.

Obdolženec je namreč v obeh primerih predmet negativne vrednostne sodbe, ki se v primeru, ko mu je izrečen sodni opomin, poda z izrekom le-tega, v primeru, ko mu je kazen odpuščena, pa s krivdorekom, ki ga vsebuje takšna sodba. Do dejanskih posledic, ki jih imajo v obsojenčevi sferi kazni, v nobenem od teh primerov ne pride. V obeh primerih je mogoče izreči tudi varnostna ukrepa odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov (3. odstavek 63. člena KZ). Storilec v obeh primerih velja za obsojenega in se mu obsodba iz kazenske evidence izbriše eno leto po pravnomočnosti sodne odločbe (1. točka 4. odstavka 103. člena KZ). Podano stališče zato ne more biti v škodo obdolženca.

Zato lahko sodišče ob tem, da je poleg izpolnjevanja pogojev iz 45. člena KZ kaznivo dejanje storjeno v takšnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahko, namesto tega, da mu kazen odpusti, storilcu kaznivega dejanja izreče sodni opomin. Da bi bil za kazniva dejanja, ki izpolnjujejo pogoje 45. člena mogoč izrek sodnega opomina po 1. in 2. odstavku 61. člena KZ, pa mora biti zanja zagrožena kazen največ do treh let zapora (in seveda več kot eno leto, saj se sicer uporabi le 1. odstavek 61. člena KZ). V opisanem primeru bo sodišče sklep o sodnem opominu oprlo na določbo 1. in 2. odstavka 61. člena v zvezi s 45. členom KZ.

S tem ko se je sodišče v izpodbijanem sklepu oprlo na 2. odstavek 44. člena v zvezi s 45. členom in sodni opomin izreklo na podlagi 1. odstavka 61. člena KZ, pa sta bila glede na zgornje stališče Vrhovnega sodišča na način iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) kršeni določbi 2. odstavka 44. člena in 1. odstavka 61. člena KZ. Ker je bil zakon kršen v korist kaznovanega, je Vrhovno sodišče skladno z 2. odstavkom 426. člena ZKP kršitev zakona le ugotovilo.