Jedro

V konkretnem primeru je tožnik v svoji vlogi uveljavljal (svojo) pravico do (izjemnega) vpisa v višji letnik in pravico o statusu študenta umetnika, torej je uveljavljal pravici do izobraževanja, ki mu pripadata v skladu z ZVis in s Statutom UL. O teh pravicah pa se odloča v upravnem postopku. Zato prvostopenjski organ ni imel podlage za zavrženje tožnikove prošnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, temveč bi moral tožnikovo prošnjo obravnavati po vsebini. Ker ni tako ravnal, gre za bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Odbora za študentska vprašanja in usmerjanje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani št. 14699/2014 z dne 8. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 285,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožnikovo prošnjo za vpis v višji letnik z manjkajočimi kreditnimi točkami (KT) zavrgel. V svoji obrazložitvi navaja, da akreditirana dvodisciplinarna študijska programa Italijanski jezik in književnost in Španski jezik in književnost določata, da 2. letnik obsega 60 KT in da se lahko v višji letnik izjemoma vpišejo študenti, ki imajo opravljene obveznosti v obsegu najmanj 51 KT, če so za to imeli opravičljive razloge, ki so navedeni v Statutu Univerze v Ljubljani (Statut UL). Sklicuje se na 153. člen Statuta UL. Tožnik je v študijskem letu 2012/2013 opravil obveznosti v obsegu 55 KT in se v študijsko leto 2013/2014 vpisal s spregledom manjkajočega izpita pri predmetu Slovensko - italijanska kontrastivna analiza. Teh obveznosti do vpisa v naslednji, višji letnik, ni opravil, torej ni izpolnjen pogoj, določen z akreditiranim študijskim programom. Ker tožnik s prošnjo uveljavlja pravico, ki je po Statutu UL in navedenih akreditiranih dvodisciplinarnih študijskih programih nima, je bilo treba njegovo prošnjo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavreči. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno izdal sklep o zavrženju, saj navedena akreditirana študijska programa določata, da morajo biti manjkajoče obveznosti opravljene do vpisa v naslednji, višji letnik, kar pomeni, da študentu, ki se želi vpisati v 3. letnik, ne sme manjkati obveznost iz 1. letnika.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper uvodoma navedeni dokončen sklep. V tožbi navaja, da je vložil prošnjo za vpis v višji, 3. letnik, z manjkajočimi KT in prošnjo za podaljšanje statusa študenta umetnika. Sklicuje se na 153. člen Statuta UL, ki določa, da se lahko študent izjemoma vpiše v višji letnik tudi, če nima opravljenih vseh s študijskim programom določenih obveznosti za vpis v višji letnik, če ima za to opravičene razloge. V vlogi za vpis je navedel in izkazal, da je imel na dan vložitve vloge opravljenih 13 od 14 izpitov iz 1. letnika in 13 od 15 izpitov iz 2. letnika ter imel tako opravljenih 50 od 55 ECTS za 1. in 52 od 60 ECTS za 2. letnik. Ne glede na to, da Statut UL ne določa nikakršnih omejitev za izjemni vpis, razen opravičenih razlogov, je tožnik izpolnjeval tudi dodatni formalni pogoj iz študijskega programa in dosegel skupaj 107 od 120 ECTS, kar predstavlja 89,2 % obveznosti. Pri tožniku pa so podane tudi izjemne okoliščine, zaradi katerih ima opravičene razloge za vpis v višji letnik. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do vloge za podaljšanje statusa priznanega umetnika, je pa tožnik dne 22. 10. in 29. 11. 2014 prejel elektronsko sporočilo od Filozofske fakultete (FF), da lahko vloži še prošnjo za priznanje statusa študenta priznanega umetnika, o kateri je bilo z odločeno z ugodilnim sklepom Senata FF z dne 18. 12. 2014, s katerim je bil tožniku priznan status priznanega umetnika za študijsko leto 2014/2015. Tožnik je torej ob vložitvi vloge imel opravičen razlog oziroma je izpolnjeval pogoje za izjemni vpis po 153. členu Statuta UL. Tožnikov opravičen razlog za vpis v višji letnik pomeni njegovo aktivno sodelovanje na vrhunskih kulturnih prireditvah, ki jih tudi navaja. To pa pomeni tudi nadaljnji opravičen razlog za vpis študenta. Poleg tega pa še nadaljnji opravičen razlog predstavljajo tožnikove izjemne družinske in socialne okoliščine. Kot Slovenec, rojen v Argentini, se je preselil v Slovenijo, da bi doštudiral. Ker se je rodil zunaj države svojih prednikov, se ni imel možnosti naučiti slovenskega jezika, zato je njegov materin jezik španščina. V Sloveniji je brez staršev in mora za svoje preživetje in študijske stroške v celoti skrbeti sam. Ob študiju zato redno opravlja študentsko delo. Glede na to, da v Sloveniji nima stalnega prebivališča, je bila zavrnjena njegova prošnja za socialno pomoč. Če pa je brez študentskega statusa, ne more več delati in s tem ne zaslužiti za svoje preživetje. 10. člen Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja določa, da Republika Slovenija omogoča in pospešuje vključevanje zamejskih Slovencev v družbeno in politično življenje matičnega naroda in zato izpolnjuje izjemne okoliščine tudi na podlagi tega zakona. Je državljan Republike Slovenije, ki je članica EU in je poskušal jezikovno zagato rešiti s študijsko izmenjavo Erasmus v Španiji, tako da bi na študijski izmenjavi opravil predmet, ki ga ne more opraviti v Sloveniji. Tožena stranka mu je po eni strani to možnost odobrila z izborom za študijsko izmenjavo in podpisom študijskega sporazuma, po drugi strani pa mu je to možnost protislovno odrekla, ker mu ni priznala statusa študenta. Izmenjava je bila potrjena tudi na Univerzi v Barceloni s potrdilom z dne 2. 7. 2014. Program izmenjave se je pričel 15. 9. 2014 in tožnik je dne 9. 10. 2014 pričel obiskovati Univerzo v Barceloni. Na izmenjavo se je pripravljal že nekaj mesecev prej in je zaradi predvidenega odhoda moral odpovedati študentsko službo in najemniško stanovanje v Sloveniji. V Barceloni so mu dovolili obiskovati predavanja in opravljanje študijskih obveznosti še pred razrešitvijo postopka pridobivanja statusa na FF v Sloveniji. Univerza v Ljubljani pa je nato pričela obveščati Univerzo v Barceloni o domnevnem nezakonitem nahajanju tožnika na študentski izmenjavi. Tožena stranka je v upravnem postopku tudi bistveno kršila pravila postopka, saj je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. Tožnik je s svojo vlogo za vpis študenta v 3. letnik in za podaljšanje statusa študenta umetnika nedvomno zatrjeval oziroma uveljavljal svoje pravice, ki mu pripadajo v skladu s Statutom UL; to pomeni, da je izpolnjeval formalne pogoje in zato bi prvostopenjski organ njegovo prošnjo moral obravnavati po vsebini. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, zakaj naj ne bi bilo mogoče obravnavati njegove vloge. Zato niso izpolnjeni pogoji iz 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Poleg tega se zaradi nejasne in nepopolne obrazložitve, izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Odločbi Odbora FF in Senata FF sta poleg tega pomanjkljivi in nepopolni, saj se ne opredelita glede priznanja statusa umetnika. Z nepravilnim in neutemeljenim izpodbijanim sklepom tožniku nastajajo škodljive posledice, saj je tožnik v negotovem pravnem položaju, ko 3 mesece po začetku izmenjave še vedno ne more polnopravno opravljati študijskih obveznosti na izmenjavi na Univerzi v Barceloni. V kolikor v tem času ne bo imel statusa študenta, ne bo upravičen do finančnih sredstev oziroma štipendije iz programa Erasmus, kar znaša približno 400 EUR na mesec. Poleg tega je zaradi predčasnega odhoda v Barcelono utrpel tudi premoženjsko škodo zaradi odpovedi študentske zaposlitve v Sloveniji v višini približno 300 EUR na mesec. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da razsodi tako, da se sklep tožene stranke z dne 8. 10. 2014 spremeni tako, da se njegovi prošnji za vpis v višji letnik z manjkajočimi KT ugodi in se mu omogoči vpis v višji letnik; da mu je tožena stranka dolžna za čas od 1. 10. 2014 do izdaje sodne odločbe, ko ni mogel biti vpisan kot študent, čim prej, najkasneje pa v naslednjem študijskem letu, omogočiti podaljšanje statusa študenta, najmanj za izgubljeni čas opisan v tej točki; da mu je tožena stranka dolžna omogočiti in v skladu s svojimi pristojnostmi pomagati, da se bo lahko čim prej vključil v študijsko izmenjavo Erasmus v Barceloni, ki je zaradi izpodbijanega sklepa ni mogel opravljati; da mu je tožena stranka dolžna za vsak mesec od 1. 10. 2014 dalje do dneva izdaje sodne odločbe plačati pavšalno odškodnino v znesku 700 EUR na mesec za nadomestilo škode zaradi izgubljenega dohodka in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vključno s sodno takso in stroški sodnih prevodov, ki bodo sporočeni naknadno.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik status študenta priznanega umetnika enači s statusom študenta, pojem izjemnega vpisa pa s podaljšanjem statusa študenta. Napačno je tožnikovo naziranje, da bi njegova prošnja morala biti vsebinsko obravnavana. Sklicuje se na 151. in 153. člen Statuta UL. Navaja, da bi tožnik, ki je že izkoristil možnost izjemnega vpisa, moral imeti do vpisa v naslednji, višji letnik, opravljene obveznosti, ki so mu bile že spregledane. Ker tožnik teh obveznosti ni opravil, to pomeni, da niso bili podani razlogi za odločanje o vsebinskem pogoju. Razen tega status študenta - priznanega umetnika ni nujno povezan s tem, da ima oseba status študenta. Študentom, ki jim fakulteta podeli status priznanega umetnika, so namreč omogočene določene prilagoditve študijskega procesa in ima te prilagoditve lahko študent tudi, če nima statusa študenta in tak je tudi tožnikovo primer. Tožnik je bil opozorjen, da naj prošnjo za uveljavljanje statusa študenta - priznanega umetnika vloži posebej, kar je tudi storil in je bilo njegovi prošnji ugodeno za študijsko leto 2014/2015. Navedeno bi tožniku moralo biti znano, saj je tudi pri drugem vpisu v 2. letnik (za študijsko leto 2013/2014) oddal dve prošnji in dobil dve odločitvi. Z eno se mu je podaljšal status študenta, z drugo pa se mu je priznal status študenta priznanega umetnika. Tožnik sicer ni zaprosil za podaljšanje statusa študenta, ampak za vpis v višji letnik s pregledom manjkajočih obveznosti. Tožnik je bil namreč v 2. letnik v študijskem letu 2013/2014 vpisan že drugič s podaljšanim statusom študenta. Status študenta pa se izjemoma lahko podaljša največ za eno leto. To pa je tožnik že izkoristil. O razlogih, ki jih tožnik v tožbi ponavlja kot opravičljive razloge za izjemni vpis, toženka ne bo odgovarjala, ker za to ni podlage. Vsebinsko presojo opravičljivosti razlogov, ki jih je tožnik navedel za neizpolnjevanje svojih obveznosti, bi opravila šele, če bi tožnik opravil obveznost iz 1. letnika, ki so mu bile spregledane pri izjemnem vpisu v 2. letnik. V zvezi s tožnikovimi navedbami glede študentske izmenjave po programu Erasmus, tožena stranka navaja, da je Univerza v Ljubljani objavila javni razpis za študij študentov Erazmus+ za študijsko leto 2014/2015, na katerem je kandidiral tudi tožnik, dne 13. 1. 2014. Med pogoji za kandidiranje na javni razpis točka 3.1. določa, da se lahko na javni razpis prijavi študent, ki ima v celotnem času študija v tujini aktiven status študenta na matični celici univerze. To je torej pogoj, ki je lahko v času, ko študent dejansko nastopi izmenjavo, izpolnjen ali ne. Tožnik tega pogoja ni izpolnjeval. S sporočili toženke pa je bila Univerza v Barceloni seznanjena zgolj z dejstvom, da tožnik v letu 2014/2015 nima statusa študenta in da zaradi tega ne more izvesti izmenjave v okviru Erasmus+ programa. Neutemeljeni so tudi tožnikovi očitki o kršitvah v upravnem postopku. Izrek izpodbijanega sklepa ni nepravilen in ni v nasprotju z obrazložitvijo. Tožnikova prošnja je bila pravilno zavržena na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali obveznosti. Tožniku je že pri izjemnem vpisu v 2. letnik manjkal izpit iz 1. letnika in te obveznosti ni opravil niti do vpisa v naslednji 3. letnik, v katerega se je želel izjemno vpisati. Toženka je prepričana, da je bila odločitev, da se tožniku ne odobri izjemnega vpisa po 153. členu Statuta UL, pravilna in zato njene odškodninske odgovornosti ne more biti, saj manjka že prva predpostavka, to je nedopustno (protipravno) škodno ravnanje. Razen tega tožnik zgolj pavšalno navaja dejstva, ki naj bi njegov zahtevek utemeljevala, zanj pa ne predloži nobenih dokazov. Ugovarja pa tudi pretirani tožnikovi zahtevi po povrnitvi stroškov in navaja, da se na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) priznajo stroški v višini 285 EUR. Toženec tožniku v upravnem sporu tudi ni dolžan vrniti takse, ki jo je plačal tožnik, saj Pravilnik določa pavšalen znesek, ki v primeru uspeha pripade tožniku in hkrati izključuje uporabo drugih predpisov (5. člen), kar pomeni, da izključuje tudi uporabo Zakona o sodnih taksah. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik in tožena stranka sta si v nadaljevanju izmenjali tudi več pripravljalnih vlog, v katerih dodatno utemeljujeta vsak svoje stališče. 6. Tožba je utemeljena.

7. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik dne 20. 9. 2014 vložil prošnjo za vpis v višji letnik z manjkajočimi kreditnimi točkami (bolonjski študijski program). Iz obrazložitve prošnje pa izhaja, da je zaprosil za izjemen vpis v višji, 3. letnik dvodisciplinarnih študijskih programov Italijanski jezik in književnost in Španski jezik in književnost in da je hkrati zaprosil tudi za status študenta umetnika-podaljšanje v študijskem letu 2014/2015. K svoji prošnji je priložil tudi številne (navedene) priloge.

8. Prvostopenjski organ je tožnikovo prošnjo za vpis v višji (3.) letnik z manjkajočimi KT zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnikovo prošnjo na podlagi citirane zakonske določbe je zavrgel, ker je tožnik uveljavljal pravico, ki je po Statutu UL in navedenih akreditiranih dvodisciplinarnih študijskih programih nima.

9. Po določbi prvega odstavka 43. člena ZUP je stranka v postopku lahko vsaka fizična ali pravna oseba, na katere zahtevo je postopek začet ali zoper katero postopek teče. Po tej določbi je torej stranka v upravnem postopku oseba, na katere zahtevo se je začel upravni postopek za uveljavitev kakšne njene pravice ali zmanjšanje (ali oprostitev) kakšne njene obveznosti. To pomeni, da lahko upravni organ zahtevo stranke zavrže le, če stranka ne uveljavlja kakšne pravice, o kateri bi bilo mogoče odločati v upravnem postopku (ker se npr. o pravici odloča v sodnem postopku) ali če stranka ne uveljavlja kakšne svoje pravice, temveč kakšno tujo pravico.

10. V konkretnem primeru je tožnik v svoji vlogi uveljavljal (svojo) pravico do (izjemnega) vpisa v višji letnik in pravico o statusu študenta umetnika, torej je uveljavljal pravici do izobraževanja, ki mu pripadata v skladu z Zakonom o visokem šolstvu (ZVis) in Statutu UL. O teh pravicah pa se odloča v upravnem postopku. Zato prvostopenjski organ ni imel podlage za zavrženje tožnikove prošnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, temveč bi moral tožnikovo prošnjo obravnavati po vsebini. Ker ni tako ravnal, gre za bistveno kršitev določb postopka.

11. Nadalje tožnik po presoji sodišča v tožbi utemeljeno opozarja na to, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. Iz izreka izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da se tožnikova prošnja zavrže, čeprav je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je prvostopenjski organ ugotavljal, ali je tožnik za vpis v višji letnik opravil vse obveznosti, določene z akreditiranim študijskim programom, torej je tožnikovo prošnjo obravnaval po vsebini. To pomeni, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z določbama prvega odstavka 213. in prvega odstavka 214. člena ZUP.

12. Sodišče nadalje ugotavlja, da ima tožnik prav, ko v tožbi zatrjuje, da prvostopenjski organ ni odločil o tožnikovem zahtevku glede statusa študenta umetnika. Tožnik je namreč v svoji prošnji uveljavljal dva zahtevka, saj je uveljavljal tako vpis v višji (3.) letnik z manjkajočimi KT, kakor tudi status študenta umetnika. Prvostopenjski organ je odločil samo o enem tožnikovem zahtevku, saj je odločil le o vpisu v višji (3.) letnik, ni pa odločil o drugem zahtevku, to je o statusu študenta umetnika, kar pomeni, da ni odločil o vseh tožnikovih zahtevkih. To nadalje pomeni, da ni odločil v skladu z določbo prvega odstavka 213. člena ZUP.

13. Nerelevantna je navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tožnik v študijskem letu 2012/2013 oddal dve vlogi in dobil dva odgovora. To namreč ne pomeni, da bi bil moral tožnik tudi v študijskem letu 2013/2014 oddati dve vlogi. Tožnik je podal eno vlogo z dvema zahtevkoma, zato bi o obeh zahtevkih moralo biti odločeno z eno odločbo.

14. Sodišče tudi ugotavlja, da prvostopenjski organ ni ugotavljal dejanskega stanja s presojo dokazov. Tožnik je k svoji vlogi, kot je navedeno že zgoraj, priložil številne priloge, s katerimi je utemeljeval opravičene razloge za izjemni vpis v višji letnik in glede statusa študenta umetnika. Prvostopenjski organ se do teh prilog ni z ničemer opredelil, niti jih ni ocenil kot dokaza, ki bi tožnikove navedbe v prošnji lahko potrdil (ali ovrgel), čeprav se v svoji obrazložitvi sicer sklicuje na 153. člen Statuta UL, ki določa opravičene razloge za izjemni vpis v višji letnik. Izpodbijani akt torej tudi ne vsebuje vseh obveznih sestavin upravne odločbe po 214. členu ZUP, kar pomeni, da se ga ne da preizkusiti.

15. Zgoraj navedenih kršitev določb postopka drugostopenjski organ ni odpravil. 16. Glede na vse navedene kršitve določb postopka, ki so bistvene, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani prvostopenjski sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku o tožnikovi prošnji bo moral prvostopenjski organ upoštevati vse navedeno.

17. Tožnik je s tožbo zahteval spremembo upravnega akta. Predlagal je tudi, da naj sodišče razsodi tako, da mu je tožena stranka za čas od 1. 10. 2014 do izdaje sodne odločbe, ko ni mogel biti vpisan kot študent, v naslednjem študijskem letu dolžna omogočiti podaljšanje statusa študenta najmanj za izgubljeni čas opisan pod to točko, da mu je tožena stranka dolžna omogočiti, da se bo lahko čimprej vključil v študijsko izmenjavo Erasmus v Barceloni, ki je zaradi izpodbijanega sklepa ni mogel opravljati in zahteval tudi plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dohodka v znesku 700 EUR na mesec. V zvezi s temi zahtevki sodišče pojasnjuje, da bi lahko o teh zahtevkih v upravnem sporu odločilo samo v primeru, če bi samo odločilo o stvari (prvi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V konkretnem primeru pa sodišče ni samo odločalo o stvari, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Ker torej niso podane procesne predpostavke za to, da bi sodišče samo odločalo o stvari, v tem upravnem sporu tudi niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o ostalih (navedenih) zahtevkih. Pač pa lahko tožnik navedene zahtevke uveljavlja v pravdi.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je odločilo tudi, da mora tožena stranka tožniku, v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek, upoštevajoč pri tem, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in da je bilo o zadevi odločeno na seji senata.

19. V zvezi z navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo o vračilu sodne takse, sodišče pojasnjuje, da bo o vračilu sodne takse, po uradni dolžnosti, odločalo posebej, v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1), ko bo prejelo podatek o tožnikovem bančnem osebnem transakcijskem računu, na katerega bo plačana sodna taksa povrnjena.