Jedro

Temeljna nacionalna predpisa, ki v slovenskem pravnem redu urejata izdajo dovoljenja za odvzem iz narave zavarovanih živalskih vrst, tako tudi medveda, sta Zakon o ohranjanju narave in Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Pogoji za izdajo izpodbijanega dovoljenja, določeni v teh predpisih, so bili izpolnjeni. Odvzem medveda iz narave pa se izvede na način, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo lov, torej upoštevaje ZDLov-1. Strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, ki jo je sprejela Vlada 24. 1. 2002, predstavlja obsoleten dokument, neskladen s pozitivno pravnimi predpisi, neskladen z novimi spoznanji stroke, poleg tega je strateški dokument, ki tudi ni neposreden pravni vir, ob sklicevanju na katerega bi bilo mogoče uveljavljati varstvo pravic oziroma pravnih interesov.

Razloga za izdajo dovoljenja za odvzem medveda iz narave po prvem odstavku 7. člena Uredbe, pomembna za obravnavano zadevo, preprečitev resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi, sta v Uredbi opredeljena kot nedoločna pravna pojma. Dejstva, pomembna za presojo obstoja teh razlogov, pa je po ustaljenem mogoče ugotoviti z znanstvenimi/strokovnimi ugotovitvami o gostoti medveda, lokalni gostoti in območjih razširjenosti ter tipih in intenziteti konfliktov ter vplivu gostote na konflikte, ki se odražajo v prognozi grozeče premoženjske škode ter škode za zdravje in varnost ljudi. Tako je ministrstvo izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja tudi obrazložilo, in se pri tem med drugim sklicevalo na Strokovno mnenje ZGS in stališče ZVN ter ekspertize, na katerih sta navedena dokumenta utemeljena.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Z izpodbijanim dovoljenjem, popravljenim s sklepom z dne 26. 5. 2025, je Ministrstvo za naravne vire in prostor (v nadaljevanju ministrstvo) dovolilo odvzem iz narave z odstrelom 206 osebkov vrste rjavi medved, na območjih, navedenih v odločbi, in tako, kot je navedeno v odločbi (v 1. točki izreka), odločilo, da dovoljenje velja do 31. 12. 2026 ter določilo dovoljen odvzem po 15. 10. 2025 ter odločilo, da se do 31. 12. 2025 iz narave z odstrelom odvzame največ do 60 % vseh dovoljenih osebkov, navedenih v 1. točki izreka, ostalih 40 % pa v letu 2026 (v 2. točki izreka), odločilo, da mora biti način odvzema iz narave z odstrelom izveden v skladu s predpisi, ki urejajo lov ter da odvzem iz narave z odstrelom ni dovoljen s pogonom, pritiskom in brakado (v 3. točki izreka), odločilo, da je ob posameznem odvzemu iz narave z odstrelom dopustno odstopanje od mas, določenih v 1. točki izreka, za največ 20 % ocenjene telesne mase rjavega medveda (v 4. točki izreka), določilo, koga mora upravljavec lovišča po izvršitvi odvzema iz narave z odstrelom obvestiti (v 5. točki izreka) in ugotovilo, da v postopku niso nastali stroški (v 6. točki izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je ministrstvo 29. 1. 2025 na podlagi tretjega odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (v nadaljevanju tudi Uredba) po uradni dolžnosti pričelo z upravnim postopkom za izdajo dovoljenja za odvzem iz narave medveda na tistih območjih v Republiki Sloveniji, kjer so na podlagi ekspertize Strokovna izhodišča za upravljanje rjavega medveda v Sloveniji (obdobje 2020 do 2023) ocenjene največje gostote medvedov v Republiki Sloveniji. Ugotavlja, da je medved vrsta, uvrščena na seznam poglavja A priloge 1 Uredbe, ki v 5. členu določa, da je prepovedano zavestno poškodovati, usmrtiti, odvzeti iz narave /.../ živali varovanih živalskih vrst. V skladu z drugo in tretjo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe pa lahko ministrstvo med drugim zaradi preprečitve resne škode in zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi po uradni dolžnosti dovoli usmrtitev, odvzem iz narave itd. živalskih vrst iz 5. člena Uredbe, če ni druge zadovoljive možnosti in ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije. Ministrstvo se dalje sklicuje na nadaljnje določbe 7. člena Uredbe in 8. člena Uredbe ter Zakon o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju tudi ZDLov-1). Navaja, da se je na poziv ministrstva na podlagi 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) 11. 2. 2025 v postopek prijavil tožnik, z izjavo, da želi sodelovati v upravnem postopku kot stranski udeleženec. Ministrstvo je v nadaljevanju utemeljilo razloge za odvzem iz narave rjavega medveda. Pri tem se ministrstvo v bistvenem sklicuje na Strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije, ki se sklicuje na ekspertizo, dopolnitev ekspertize ter ekspertno oceno in študijo. Navaja, da je Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju tudi ZGS) upošteval tudi nove podatke o številčnosti rjavega medveda v Sloveniji, ki jih prikazuje študija 2025. V študiji 2025 so upoštevani tudi rezultati genetskega monitoringa medveda v letu 2023. Ugotavlja, da se številčnost rjavega medveda v Sloveniji v zadnjih letih zmanjšuje in s tem približuje ciljni spomladanski letni številčnosti 800 osebkov. Iz ekspertize in dopolnitve ekspertize izhaja predlog, da je treba populacijo s sedanjih okoli 1.000 znižati na okoli 800 osebkov, kar pomeni za 20 % oziroma dosego številčnosti medveda, kakršna je bila v obdobju 2014 do 2016. Ministrstvo je v nadaljevanju ugotovilo, da tudi ni drugih zadovoljivih možnosti odstranitve medveda z določenega območja, kot so na primer odlov in preselitev na drugo mesto v naravi, sterilizacija in zadrževanje v ujetništvu. V zvezi z ohranitvijo ugodnega stanja populacije medveda pa ministrstvo tudi ugotavlja, da podatki spremljanja stanja populacije medveda v Sloveniji kažejo, da je populacija v ugodnem stanju ohranjenosti s trendom izboljšanja. Ministrstvo v nadaljevanju obrazloži še opredelitev območja in načina odvzema medveda iz narave ter utemelji trajanje dovoljenja.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

Tožeča stranka v tožbi

3.Tožnik izpodbijanemu dovoljenju nasprotuje ter prav tako razlogom za njegovo izdajo. Vztraja, da iz razlogov v izpodbijanje odločbi niso razvidna dejstva in dokazi, ki naj bi bili podlaga za uporabo izjeme po 7. členu Uredbe. Sklicevanje na strokovno mnenje ZGS in nekatere druge dokumente ne zadošča standardu obrazloženosti upravne odločbe. Ker gre za področje varstva okolja, je uporaba navedene izjeme omejena še s previdnostnim načelom, opredeljenim v 191. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije. V letih 2022, 2023 in 2024 je prišlo do rigoroznega zmanjšanja populacije rjavega medveda in učinke takega zmanjšanja populacije bi bilo potrebno proučiti in upoštevati pri izdaji nove odločbe. Ministrstvo v postopku nezakonito ni omogočilo sodelovanja organizacijam v smislu 137. člena ZON. To predstavlja kršitev 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Po drugi strani pa je ministrstvo nezakonito omogočilo sodelovanje v postopku upravljavcem lovišč; namreč ker bodo odvzem medvedov iz narave z odstrelom izvajale lovske družine s koncesijo, bi lahko bile samo one udeležene v tem postopku v smislu tretjega odstavka 65. člena Zakona o lovstvu (v nadaljevanju tudi ZDLov-1). Vse to je nezakonito, saj upravni organ ne more stranskim udeležencem nalagati obveznosti. Poleg tega bi moralo ministrstvo v izreku dovoljenja izrecno navesti, kdo je tisti, kateremu se dovoli odstrel medvedov; pri tem se tožnik sklicuje na četrti odstavek 7. člena Uredbe. Sicer pa iz dovoljenja niti ni razvidno, kdo je stranka postopka. Tožnik meni, da bi morale kot stranke nastopati lovske družine, ki bodo izvajale odstrel medvedov; njim se namreč nalaga obveznost. Besedna zveza v izreku "se dovoli odvzem iz narave z odstrelom" ne predstavlja jasnega izreka, zato dovoljenja ni mogoče preizkusiti ter je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Poleg tega pa ministrstvo v postopku tožniku tudi ni dalo možnosti izjave, kar predstavlja kršitev v smislu 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Ministrstvo tudi ni razpisalo ustne obravnave, čeprav bi jo po zakonu moralo. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti še iz drugih razlogov, in sicer v delih, v katerih se navaja, v katerem lovišču se lahko odstreli koliko medvedov. Ker je dovoljenje kritično nejasno in ga v bistvu ni mogoče prisilno izvršiti, gre tudi za ničnost dovoljenja v smislu 279. člena ZUP. Ničnost dovoljenja je podana tudi iz razloga, ker je (v 3. točki izreka) odstrel dovoljen "v oddaljenosti 1,5 km od naselij", kar pa je nerazumljiv pogoj, glede na to, da je celotna Slovenija razdeljen na naselja. Tožnik izpostavlja vprašanje konflikta interesov, glede na to, da je odstrel dovoljen tudi v loviščih s posebnim namenom, ki so del Zavoda za gozdove (v nadaljevanju tudi ZGS), ki je izdelal strokovno mnenje z dne 18. 2. 2025, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega dovoljenja. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na 92. člen ZON in navaja, da bi se lahko upravni postopek za odstrel medvedov zaradi preprečitve resne škode začel le na predlog oziroma zahtevo oškodovanca, ki je izpolnil pogoj po drugem odstavku 92. člena ZON, in ne po uradni dolžnosti. Sicer pa ministrstvo niti ni ugotovilo izpolnjenosti pogojev 126. člena ZUP za začetek in vodenje postopka po uradni dolžnosti.

4.Tožnik nato izpostavlja, da je temeljni dokument upravljanja z rjavim medvedom Strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji (v nadaljevanju Strategija), ki jo je sprejela Vlada Republike Slovenije 24. 1. 2002 in velja od tega dne dalje. Ta dokument po mnenju tožnika v celoti zavezuje ministrstvo v smislu 26. in 81. člena ZON, pa tudi ZGS in druge državne organe. Ta dokument je poleg Uredbe in ZON osnovni materialni predpis, na katerem bi moglo sloneti dovoljenje za odstrel rjavih medvedov. Ker Strategija ni bila upoštevana, je izpodbijano dovoljenje nezakonito. Tudi pravnih podlag, ki jih ministrstvo navaja v izpodbijanem dovoljenju, pa pri izdaji ni upoštevalo. Ni izkazano, da gre za odstrel medveda zaradi preprečitve resne škode in zagotovitve zdravja in varnosti ljudi, tako da gre dejansko za kvotni odstrel po sedmi alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe, kar je v nasprotju tudi s Habitatno direktivo. Če je dovoljenje izdano zaradi verjetnosti obstoja resne škode, bi ta morala biti izkazana. Sicer pa medved ne povzroča gospodarsko resnih škod, kot je zapisal dr. A. A.. Po 7. členu Uredbe se dovoljenje izda na podlagi strokovnega mnenja iz 8. člena Uredbe, ki ga izdela ZGS. Drugih dokumentov kot podlag Uredba ne predvideva; kljub temu se ministrstvo sklicuje na Strokovna izhodišča za upravljanje rjavega medveda v Sloveniji za obdobje 2020 - 2023 in še druge dokumente. To pa predstavlja kršitev materialnega prava in je razlog za odpravo izpodbijanega dovoljenja. Ministrstvo zatrjuje, da dovoljenje izdaja zaradi preprečitve resne škode in zagotovitve varnosti in zdravja ljudi v smislu druge in tretje alineje prvega odstavka 7. člena Uredbe. Vendar glede na številčno visok odstrel v preteklih letih škode ne more biti. Ker pa po navedbah ministrstva škode so in ogroženost ljudi obstaja, gre pri odstrelu očitno za neučinkovit ukrep za problem, ki ga želi rešiti država. Ministrstvo resne škode kot pogoja za izdajo dovoljenja ni izkazalo; podatki o izplačanih odškodninah za to ne zadostujejo. Tožnik se dalje sklicuje na 92. in 93. člen ZON ter izpostavlja, da imajo oškodovanci pravico do odškodnine za škodo, ki jo povzročijo zavarovane živalske vrste, poleg tega pa so tudi sami dolžni svoje premoženje zavarovati pred nastankom škode. Ministrstvo podatkov o škodi za leti 2023 in 2024 ne navaja, čeprav s podatki razpolaga; glede na to gre očitno za bagatelno škodo. Strategija pa tudi navaja veliko nenasilnih ukrepov za preprečitev škode. V postopku bi ministrstvo moralo upoštevati načelo sorazmernosti. Ministrstvo tudi ni dokazalo obstoja nevarnosti medvedov za ljudi, za njihovo zdravje in varnost. Ministrstvo dalje navaja, da so mrhovišča lahko ukrep za odvračanje medvedov od naselij. Dejansko je to ena izmed zelo pomembnih drugih zadovoljivih možnosti, ki morajo biti izvedene pred odstrelom. Ministrstvo v obrazložitvi dovoljenja govori o tem, da z drugimi ukrepi ne bi mogli doseči cilja zmanjšanja gostote medvedov, kar pa po Uredbi ni namen odvzema živali, pač pa je to preprečitev nastanka resne škode in zagotovitev zdravja in varnosti ljudi. Gostota pa ne pomeni vedno več konfliktov. Ministrstvo v odločbi govori tudi o konfliktih oziroma konfliktnem indeksu ter indeksu vseh konfliktov. Uporaba teh indeksov pa je v nasprotju z Uredbo in uporabe indeksov ministrstvo tudi ne pojasni. Strokovno mnenje ZGS govori o metodi jakosti konfliktov. Dober pokazatelj števila konfliktov je izdaja dovoljenj za odstrel posameznih medvedov zaradi preprečitve resne škode in zagotovitve zdravja in varnosti ljudi, vendar o tem v izpodbijanem dovoljenju ni podatka. Po tožnikovem vedenju pa je izdanih takih dovoljenj majhno. Tožnik dalje navaja, da ni z ničemer dokazano, da populacija medvedov ne kaže samoregulacije. Številni primeri in študije pa kažejo, da lov povečuje število živali, saj se vrsta pred lovom brani s povečano rodnostjo. Predlaga dokazovanje z izvedencema. V zvezi z ohranitvijo ugodnega stanja populacije, ki je eden izmed pogojev, da se lahko dovoli odstrel medvedov, ministrstvo ugotavlja, da podatki spremljanja stanja populacije medveda v Sloveniji kažejo, da je populacija v ugodnem stanju ohranjenosti s trendom izboljšanja. Ocena spomladanske številčnosti za leto 2025 je 954 osebkov, navaja ministrstvo. Ocena temelji tudi na genetski metodi, narejeni leta 2023. Ministrstvo ne predloži nobenih podatkov in dokazov, da so bili vsi medvedi, zajeti v genetski metodi, še živi, ko je bila narejena analiza oziroma so bili objavljeni rezultati. Za pavšalne navedbe gre in ni dokazano, da odstrel medvedov v številu, ki ga predvideva dovoljenje, ne bo škodil ohranitvi ugodnega stanja populacije medvedov. Zaključka ministrstva tako ni mogoče preizkusiti. Poleg tega bi po mnenju tožnika odstrel 206 medvedov rušil naravno ravnovesje (2. in 3. člen ZON). Glede na ugotovitve Strategije pa bo vrsta rjavi medved ob posegih vanj v Sloveniji začela izumirati. Eden izmed pogojev za izdajo dovoljenja za odstrel medvedov v smislu 7. člena Uredbe je tudi, da ni druge zadovoljive možnosti; te možnosti, navaja jih tudi Strategija, pa so. Ministrstvo

pa Strategije ni upoštevalo. Ministrstvo glede drugih zadovoljivih možnosti meni, da jih ni oziroma jih oceni kot neprimerne. Tožnik dalje navaja, da po tretjem odstavku 81. člena ZON spada rjavi medved kot zavarovana vrsta med nelovne živali, zato se zanj ne more uporabljati ZDLov-1, in tako tudi ne Uredba, ki je v določbi petega odstavka 7. člena, ki se sklicuje na "predpise, ki urejajo lov", nasprotju s tretjim odstavkom 81. člena ZON. Podzakonskega predpisa, ki je v nasprotju z zakonom, pa sodišče ne sme uporabiti. Zaključno tožnik navaja, da je temeljni predpis o zaščiti živali in tako tudi rjavih medvedov, ki živijo v Sloveniji, Zakon o zaščiti živali (v nadaljevanju tudi ZZZiv) in zavezuje tudi ministrstvo pri izdaji spornega dovoljenja (7. in 8. točka prvega odstavka 26. člena). Ker zakona ministrstvo ni upoštevalo, je nepravilno uporabilo materialno pravo ter je dovoljenje kot nezakonito treba odpraviti. Za vsakega iz kvote 206 za odstrel predvidenih ukrepov bi bilo treba opraviti test sorazmernosti. Ker to ni bilo opravljeno, bodo lahko odstreljeni tudi nekonfliktni medvedi. Tudi navedena nezakonitost terja odpravo izpodbijanega dovoljenja.

Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijana akta odpravi ter postopek ustavi oziroma podrejeno, naj izpodbijana akta odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Podrejeno predlaga tudi, naj sodišče v skladu s 37. členom ZUS-1 izpodbijano dovoljenje odpravi, saj ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je izpodbijani akt zakonit ali ne, poleg tega pa je tudi ničen. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo

Toženka v odgovoru na tožbo (22. 7. 2025) meni, da je argumentacija ministrstva trdna, strokovno podprta in prepričljiva ter da argumentacija tožeče stranke strokovno ni dovolj utemeljena, da bi enakovredno izpodbila ugotovitve strokovnjakov iz strokovnih dokumentov, na katerih temelji dovoljenje. Navaja, da je več kot dokazano izpolnjevanje zahtevanega trojnega testa za poseg v populacijo. Predlaga, da se na glavni obravnavi dodatno izvede dokaze z zaslišanjem predlaganih ekspertov, avtorjev strokovnih dokumentov, ki so bili v namen verodostojnega, s podatki in znanjem odprtega upravljanja pripravljeni do letos. Toženka prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Toženka se v odgovoru na tožbo podrobneje opredeli do očitkov manjkajoče analize učinkov preteklega odvzema medveda; do očitka nedokazanosti in neobstoja drugih zadovoljivih možnosti; glede očitka ciljane številčnosti populacije in očitka nedokazanosti zagotavljanja ugodnega stanja populacije; glede očitanih pomanjkljivosti obrazložitev kvot v posameznih loviščih; glede očitanih procesnih napak; glede očitka neskladnosti dovoljenja s Strategijo upravljanja z rjavim medvedom; glede krmljenja medvedov in uporabe mrhovišč; glede neskladnosti z ZZZiv in prepovedi lova na zavarovane vrste.

Tožnik v prvi pripravljalni vlogi

Tožnik v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2025 navaja, da se upravni postopek npr. za odvzem živali zaradi preprečitve resne škode lahko začne samo na podlagi 92. člena ZON na vlogo oškodovanca, ne pa po uradni dolžnosti. Vztraja, da se po Uredbi dovoljenje za odvzem izda na podlagi le strokovnega mnenja ZGS, ki mu mora biti priloženo še pisno stališče organizacije, pristojne za ohranjanje narave. To je edina podlaga za izdajo dovoljenja. Razne študije, raziskave ali ekspertize bi morale biti vključene v strokovno mnenje ZGS, da bi dobile svojo veljavo. Poleg tega vztraja, da bi ministrstvo moralo upoštevati Strategijo upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, ki jo je sprejela Vlada RS 24. 1. 2002. To izhaja tudi iz 24. člena Uredbe. Tudi v zvezi s krmljenjem medvedov in uporabo mrhovišč je potrebno upoštevati navedeno Strategijo. Dalje se tožeča stranka sklicuje na 15. člen ZZZiv. V zvezi z dokumentom z naslovom Strokovni pregled in strokovno mnenje o genetskem spremljanju in modeliranju populacije rjavega medveda v Sloveniji prof. B. B. z dne 30. 6. 2025 tožnik meni, da ta v bistvenem ne ovrže njegovih navedb. Ta dokument celo pod vprašaj postavlja številko 800 medvedov, o kateri govori dovoljenje. In prof. B. B. tudi ne navaja, da bi se pri številki 900 ali 1000 medvedov povečalo število konfliktov med medvedom in človekom. Po mnenju prof. B. B. bi bila tudi mogoča kemična sterilizacija medvedov kot ukrep zmanjšanja razmnoževanja medvedov. Pri tem gre tudi za pravno vprašanje v smislu testa sorazmernosti, ki je eno ključnih načel v zaščiti živali. Na očitek toženke, da tožnik ni ponudil nobenih trdnih znanstvenih dokazov za izpodbijanje strokovne argumentacije, na kateri temelji izpodbijano dovoljenje, tožnik odgovarja, da upravljanje medvedov ni znanost. Ne strinja se, da sta na dolgi rok gostota in številčnost medveda glavni vplivni faktor na ravni konfliktov. Tožnik tudi nasprotuje predlaganemu zaslišanju prič A. A. in C. C., ker meni, da to ni potrebno, saj obstaja strokovno mnenje ZGS, ki je po Uredbi podlaga za izdajo izpodbijanega dovoljenja, poleg tega pa ti osebi ne bi povedali nič, kar ni vsebovano že v dokumentih, ki jih je sodišču posredovala toženka. Tožnik opozarja tudi na nesubstancirane dokazne predloge toženke. Tožnik se tudi ne strinja s tem, da mu je sodišče omejilo pripravljalno vlogo samo na pet strani, saj gre za zelo kompleksno zadevo, enako nasprotuje tudi postavljenemu roku osem dni. Gre za minimum po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki pa bi ga ne smelo biti, saj gre za življenje živali, ki je sicer varovano v ZZZiv, poleg tega pa gre za strogo varovano živalsko vrsto na ravni EU in Slovenije. Zadevo pa bi zaradi kompleksnosti moral obravnavati senat, kot je bilo to leta 2023. Tožeča stranka se sklicuje tudi na sodno prakso Sodišča EU, in sicer omenja primer C- 674/17, ki se nanaša na odstrel volka.

Tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi

Toženka v prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2025 pojasni, da je prof. dr. B. B. prosila za strokovni pregled in strokovno mnenje le glede nekaterih vprašanj in vsebin, zato so njegovi odgovori lahko le splošni in ne izhajajo iz aktualnega stanja v Sloveniji. Toženka dalje opozarja, da je Strategija, na katero se sklicuje tožeča stranka, v pravnih vidikih zastarela in ne more predstavljati relevantne pravne podlage za odločanje o predmetni zadevi. Navaja, da je bila sprejeta v času, ko Republika Slovenija še ni bila članica Evropske unije, posledično v času njenega sprejema za Slovenijo še ni veljala Direktiva o habitatih, še ni bila sprejeta Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah in Republika Slovenija še ni izvajala skupne kmetijske politike in z njo povezanih ukrepov za preprečevanje nastanka škod. V zvezi s krmljenjem medvedov in uporabo mrhovišč pa toženka še navaja, da so raziskave pokazale, da dejanski učinki ne ustrezajo pričakovanim oziroma teh ni, zato se navedenega ukrepa že 20 let ne izvaja. Dodaja, da je v ciljni vrednosti 800 medvedov že zajeto načelo previdnosti. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališči tožnika glede pojavnosti konfliktov.

Glede predloga za izdajo začasne odredbe

Tožnik je skupaj s tožbo vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je o predlogu odločilo s sklepom I U 1048/2025 z dne 7. 7. 2025, s katerim je predlogu ugodilo in odložilo izvajanje izpodbijanega dovoljenja do pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Glavna obravnava in dokazni postopek

Sodišče je v zadevi 6. 11. 2025 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se je udeležili obe stranki.

Na glavni obravnavi je sodišče na nasprotovanje tožnika, da v zadevi odloča sodnica posameznica in ne senat, pojasnilo, da je podlaga za tako odločanje v noveliranem 13. členu ZUS-1 (uveljavitev novele ZUS-1C z dne 28. 6. 2023), ki kot pravilo določa odločanje sodišča po sodniku posamezniku (prvi odstavek). Sodišče odloča v senatu treh sodnikov le, če sodnik, ki mu je zadeva dodeljena v reševanje, ob presoji, da so izpolnjeni pogoji iz 1. točke drugega odstavka tega člena, poda predlog za tako odločanje predsedniku sodišča, ki nato o taki sestavi sodišča tudi odloči (tretji odstavek). V obravnavanem primeru pa po presoji sodnice, ki ji je bila zadeva dodeljena v reševanje, ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj, saj je, kar ni sporno, sodišče že odločalo v sporih zaradi odvzema medveda iz narave (IU 305/2022, IU 780/2023). Noben zakon pa tudi ne določa, da v takih sporih odloča sodišče v senatu (2. točka drugega odstavka).

Na glavni obravnavi je bilo tudi pojasnjeno, na nasprotovanje tožnika omejitvam števila in dolžine vlog ter roka za vlogo pred narokom, da sodišče na podlagi četrtega odstavka 20. člena ZUS-1 lahko stranki omeji število in obseg vlog ter ji na podlagi petega odstavka tega člena lahko določi tudi rok, v katerem lahko pošilja vloge pred narokom. Sodišče je namreč z dopisom z dne 29. 9. 2025 (l. št. 111) stranki postopka obvestilo, da vsaki stranki v pripravljalnem postopku dovoli po eno pisno vlogo v obsegu največ 5 strani v bralni velikosti pisave; tožniku je za odgovor na odgovor na tožbo toženke določilo rok 8 dni. V šestem odstavku 20. člena ZUS-1 je tudi določen rok, v katerem se strankam dovoli pošiljati vloge pred narokom, osem dni, za primer, če posebne okoliščine utemeljujejo določitev roka, krajšega od 15 dni. Za primer nespoštovanja navodila je sodišče v dopisu stranki opozorilo, da vlog ne bo upoštevalo, kot to omogoča sedmi odstavek 20. člena ZUS-1. Sodišče je tožnika seznanilo tudi z razlogi za omejitve, namreč da gre, glede na naravo stvari, ker dovoljenje velja le do konca leta 2026, za prednostno zadevo. Sodišče še dodaja, da je iz navedenega razloga, časovne veljavnosti dovoljenja, odredilo, da se zadeva obravnava absolutno prednostno (uradni zaznamek z dne 26. 9. 2025, na l. št. 104a sodnega spisa).

Zaradi nespoštovanja navodil sodišča v dopisu z dne 29. 9. 2025, ki temeljijo na določbah 20. člena ZUS-1, pri čemer je bil tožnik v dopisu tudi opozorjen na posledice, če bi ravnal v nasprotju z navodilom, da namreč sodišče vloge ne bo upoštevalo, sodišče ni dopustilo na naroku 6. 11. 2026 vložene druge pripravljalne vloge tožnika z dne 6. 11. 2026, z novimi dokaznimi predlogi, tremi znanstvenimi raziskavami, ki so sicer tudi prevedene zgolj strojno. Upoštevanje te vloge bi namreč pomenilo zavlačevanje postopka, pri čemer je sodišče zaradi časovne veljavnosti dovoljenja za odvzem medveda le do 31. 12. 2026 odredilo absolutno prednostno reševanje zadeve (v skladu z drugim odstavkom 13.a člena Zakona o sodiščih). Sodišče ni sprejelo kot utemeljenega tožnikovega sklicevanja na okoliščino, da pa je sodišče v postopku upravnega spora iz leta 2023 dopustilo pripravljalni spis, vložen nekaj dni pred narokom, glede na stališča Sodišča EU, da je treba opraviti celovit sodni preizkus zadeve, in glede na pomen zadeve, saj gre za življenje 200 živali. Navedene okoliščine absolutno ne morejo biti razlog za dopustitev pripravljalne vloge tožnika, vložene v nasprotju z dovoljenjem sodišča, saj bi pomenilo nerazumno podaljševanje postopka v zadevi, za katero je sodišče odredilo absolutno prednostno reševanje.

Tožnik je vložitev vloge v nasprotju z navodili sodišča opravičeval še z navedbami, da bi z odgovori na novinarska vprašanja zastopnice ministrstva v pred dnevi izvajani radijski oddaji dokazovali, da se število konfliktov v letu 2025 glede na predhodno leto ni povečalo, ter z dovoljenjem za izjemni odstrel, izdanim pred nekaj meseci1, da se sklicuje na Strategijo upravljanja z rjavim medvedom kot veljaven splošni akt, kar sicer toženka v postopku zanika. Sodišče sodi, da z navedbami tožnik ni izkazal razlogov, ki bi opravičevali izjemno upoštevanje vloge, saj niti ne gre za dokaze, ki bi obstajali v času izdaje izpodbijanega dovoljenja in ki bi lahko vplivali na presojo zakonitosti le-tega.

V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v: - izpodbijano dovoljenje (A8), - izpodbijani sklep (A9), - Strokovno mnenje za odvzem osebkov vrst rjavi medved iz narave za obdobje 1. 10. 2020 do 30. 9. 2021 ZGS (A10), - odločbo Ustavnega sodišča U-I-194/19-24 z dne 9. 4. 2020 - Zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda iz narave (A14), - Strokovno mnenje za odvzem osebkov vrste rjavi medved iz narave za obdobje do 31. 12. 2024 ZGS (A 19), - sodbo tega sodišča I U 305/2022-55 z dne 16. 6. 2022 (A21), - sodbo I U 1522/2015 z dne 7. 7. 2016 (A22), - sodbo I U 2541/2018-26 z dne 10. 4. 2019 (A23), - sklep Vrhovnega sodišča X Dor 359/2022-6 z dne 1. 3. 2023 (A24), - Rekonstrukcijo dinamike številčnosti rjavega medveda v Sloveniji za obdobje 1998 do 2024 (A26), - izpis iz spletne strani ZGS o loviščih (A29), - v listine upravnega spisa, - v revizijo prof. dr. B. B. (B1), - Strokovno mnenje za odvzem osebkov vrste rjavi medved iz narave v letu 2025, ZGS, - Pisno stališče o posegu v populacijo rjavega medveda z dne 13. 2. 2025 Zavoda za varstvo narave, - Strokovna izhodišča za upravljanje rjavega medveda v Sloveniji (obdobje 2020 do 2023), - Predlog odvzema medveda za obdobje od 1. 10. 2020 do 30. 9. 2021, - Rekonstrukcijo dinamike številčnosti rjavega medveda v Sloveniji za obdobje 1998 do 2024 avtorja prof. dr. A. A. (A36 - A39) in zaslišalo priči prof. dr. A. A. in doc. dr. C. C.

Sodišče pa je zavrnilo dokazne predloge za vpogled v: - Strategijo upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji iz leta 2002 (A1), - zapisnik o inšpekcijskem nadzoru z dne 11. 10. 2024 - nutrije (A2), - zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 7. 8. 2024 - volk (A3), - članek Nova 24 TV z dne 23. 5. 2025 (A4), - članek Mladina z dne 30. 8. 2019 (A5), - reklama Home & Marker z dne 11. 6. 2025 (A6), - časopisna stran Na kratko iz tujega tiska (A7), - odločbo Ustavnega sodišča U-I-140/14-21 z dne 25. 4. 2018, v zvezi z ZZZiv (A11), - članek Lovska pravica, D. D., 2011 (A15), - ZDOIONUS (A25), - seznam nevladnih organizacij v javnem interesu (A28), - časopisni članek Manj lova (A30), - članek Mladina z dne 30. 8. 2019 Strah pred šakalom (A31, A33), - neopredeljen dokument po izdajatelju in času izdaje (A32), - izpis iz spletne strani Nova 24 TV z dne 23. 5. 2025 (A 34), - časopisni članek Mladina 32, 8. 8. 2025 (A35), ker gre za pravno nerelevantne dokaze.

Glede Strategije upravljanja z rjavim medvedom iz leta 2002 je sodišče sledilo pojasnilom toženke, da gre za s pravnega vidika zastarel dokument, o čemer se je tudi samo prepričalo, saj to izhaja že iz njenih pravnih izhodišč, ki se v njej uvodoma navajajo, in v okviru katerih so našteti tedaj veljavna slovenska zakonodaja, tedaj veljavni predpisi EU, ki določajo varstvo medveda itd., ter kot celoten dokument ta strategija že zato ni primeren dokument za presojo zakonitosti izpodbijanega dovoljenja. Poleg tega pa tudi gre za politično-strateški dokument in ne za neposredni pravni vir, na katerega bi se stranka mogla sklicevati kot na podlago za uveljavljanje svojih pravic oziroma zaščito svojih pravnih interesov. Zapisniki o inšpekcijskem nadzoru, ki se nanašajo na nutrije, volka, prav tako ne morejo biti primeren dokaz, saj niso pravno relevantni za presojo dovoljenja o odvzemu medveda iz narave. Tudi časopisnih člankov in člankov v revijah, reklamnih oglasov in izpisov iz spletnih strani televizij ni mogoče šteti kot primernih dokazov za presojo zakonitosti izpodbijanega dovoljenja. Glede na to so bili navedeni dokazni predlogi zavrnjeni, in sicer vsi iz ustavnopravno dopustnih razlogov.

Sodišče je zavrnilo tudi dokazna predloga za postavitev izvedencev za varstvo narave oziroma okolja ter za ekologijo na podlagi 52. člena ZUS-1, v povezavi z 11. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik teh dokazov ni predlagal v upravnem postopku, tak predlog v postopku upravnega spora pa v tem primeru pomeni zavlačevanje s postopkom. V postopku za izdajo izpodbijanega dovoljenja je namreč ministrstvo 18. 3. 2025 izvedlo ustno obravnavo, na katero je bil pravilno vabljen tudi tožnik, ki je 11. 2. 2025 sicer priglasil stransko udeležbo v postopku, vendar se ustne obravnave ni udeležil, niti opravičil svoje odsotnosti, pa tudi po ustni obravnavi se ni pisno izjavil o zadevi. Iz vabila na ustno obravnavo z dne 3. 3. 2025 pa je razvidno, da je vsebovalo tudi ugotovitve o dotedanjem poteku postopka, da so mu bili priloženi naslednji dokumenti: Strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije z dne 18. 2. 2025, pisno stališče Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave z dne 13. 2. 2025 in ekspertiza Rekonstrukcija dinamike številčnosti in populacijske gostote rjavega medveda v Sloveniji, leto 2025, A. A. 2024, ter da je ministrstvo vabljene seznanilo, da je predmet ustne obravnave opredelitev o odvzemu iz narave z odstrelom 206 osebkov vrste rjavi medved v letu 2025, in jih povabilo k podaji izjav. To pa pomeni, da je imel v postopku za izdajo dovoljenja tožnik polno možnost aktivnega sodelovanja z navedbami in dokazi, vendar je ostal popolnoma pasiven in to brez vsakega opravičila.

Tožnik je na glavni obravnavi v zaključni besedi sicer navajal, da bi sodišče v skladu s stališčem Sodišča EU (v nadaljevanju SEU), da je treba okoljske zadeve razjasniti celovito in opraviti celovit sodni preizkus, moralo dopustiti vse predlagane dokaze. Vendar se sodišče z jim ne strinja. Tudi kolikor se SEU v sodbi C-137/14 z dne 15. 10. 2015 sklicuje na določbi člena 11 Direktive 2011/92 in člena 25 Direktive 2010/75, po katerih država članica zagotavlja "članom zadevne javnosti" čim širši dostop do sodišč in omogoča celovit preizkus materialne in postopkovne zakonitosti, pa hkrati opozarja, da nacionalni zakonodajalec lahko kljub temu določi posebna postopkovna pravila, kot na primer določitev nedopustnosti argumenta, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri, s katerimi se vzpostavlja primeren sistem za zagotovitev učinkovitosti sodnega postopka. Taka postopkovna pravila pa vsebuje ZPP v 11. členu, ki med drugim določa, da si morajo sodišče, stranke in drugi udeleženci prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški; da je vsa stranka je dolžna v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej; da je sodišče dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku. Postopanje tožnika, ki je bil v upravnem postopku popolnoma pasiven, celotno odločanje o dovoljenju pa je želel prenesti na upravni spor kot spor o zakonitosti dovoljenja, z obsežnimi tožbenimi navedbami in številnimi dokaznimi predlogi, izrecno za postavitev izvedencev, pa sodišče presoja kot zlorabo njegovih procesnih pravic. Resda citirane določbe Direktiv ne dopuščajo omejitve razlogov v utemeljitev pravnega sredstva, vendar po navedenem SEU razlaga, da so zaradi zagotovitve učinkovitosti sodnega postopka omejitve pravic dopustne, če gre za zlorabo postopka. Tožnikovo razpolaganje s procesnimi pravicami, ki ga je sodišče presodilo kot zlorabo procesnih pravic - saj ne predstavlja skrbnega in pravočasnega uresničevanja procesnih pravic, ob tem ko je v upravnem postopku ostal popolnoma pasiven, obširne navedbe in dokazne predloge pa je podal šele v upravnem sporu, in sicer ob opravičevanju zgolj s sklicevanjem na pravo EU, ki da v okoljskih zadevah ne dopušča nikakršnega omejevanja strank v sodnih postopkih pri uveljavitvi njihovih procesnih in materialnih pravic - pa je bilo glede na 11. člen ZPP sodišče tudi dolžno onemogočiti, tako da je dokazni predlog za dokazovanje z izvedenci zavrnilo. Ob tem sodišče kot pomembno izpostavlja tudi, da je na glavni obravnavi izvedlo dokazovanje s pričama A. A. in C. C., ki sta bila zaslišana kot osebi, ki imata strokovno znanje na predmetnem področju, in z vpogledom v strokovna gradiva, ki so bila podlaga za izdajo izpodbijanega dovoljenja, na podlagi katerega je moglo v celoti preizkusiti pravilnost dejanskega stanja, na katero je ministrstvo oprlo svojo odločitev.

K I. točki izreka

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje dovoljenje za odvzem iz narave z odstrelom 206 osebkov vrste rjavi medved, na območjih in pod pogoji, navedenimi v dovoljenju, veljavno do 31. 12. 2026.

Ministrstvo je odločitev oprlo na drugo in tretjo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah ter Strokovno mnenje za odvzem osebkov vrste rjavi medved iz narave v letu 2025 Zavoda za gozdove Slovenije (v obrazložitvi sodbe tudi Strokovno mnenje ZGS).

Po drugi alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe lahko ministrstvo dovoli (med drugim) odvzem iz narave živali zavarovanih živalskih vrst, če ni druge zadovoljive možnosti in ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije, zaradi preprečitve resne škode, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribiških območjih in vodi ter drugem premoženju /.../, po tretji alineji tega odstavka pa (tudi) zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi /.../. Izpolnjevanje pogojev citiranih določb 7. člena Uredbe pa je ministrstvo utemeljilo z ugotovitvami Strokovnega mnenja ZGS, ki povzema podatke o številčnosti rjavega medveda, gostoti in območjih razširjenosti, pojavnosti konfliktov, itd. po izsledkih ekspertiz, ki se nanašajo na obdobje 2020 do 2025, in ki obsega tudi predlog o višini odvzema medveda z odstrelom, oceno vpliva odvzema na ohranitev ugodnega stanja populacije, načrtovani odstrel po loviščih oziroma upravljavskih bazenih ter ugotovitve o odsotnosti drugih zadovoljivih možnosti.

Uredba v tretjem odstavku 1. člena določa, da ureja ukrepe za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja tistih živalskih vrst, ki so v interesu Evropske unije, v skladu z Direktivo Sveta 92/43/EGSz dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (v nadaljevanju tudi Habitatna direktiva). Rjavi medved (ursus arctos) je v Habitatni direktivi naveden kot vrsta, ki jo je treba strogo varovati. S to Uredbo so tako v slovenski pravni red prenesene določbe Habitatne direktive glede strogega varstva vrst, njihovih habitatov, prepovedanih ravnanj in izjem od varstva; tudi v Prilogi 1 je naveden kot ogrožena in mednarodno varovana živalska vrsta rjavi medved. Temeljni sistemski predpis, ki je prenesel obveznosti Habitatne direktive na zakonski ravni, pa je ZON.

Procesni ugovori

Tožnik dovoljenju nasprotuje: (med drugim) ugovarja, da ministrstvo nezakonito ni omogočilo sodelovanja v postopku nevladnim organizacijam v javnem interesu na področju ohranjanja narave; da (pa) je nezakonito omogočilo sodelovanje v postopku upravljavcem lovišč namesto lovskim družinam s koncesijo; da iz izreka dovoljenja ni razvidno, kdo bo izvajal odstrel ter da besedna zveza "se dovoli odvzem iz narave z odstrelom" ne predstavlja jasnega izreka; da iz dovoljenja ni razvidno, kdo je stranka postopka; da ministrstvo ne bi moglo stranskim udeležencem nalagati obveznosti.

Navedeni ugovori so nedopustni in sodišče nanje meritorno ne odgovarja. Tožnik je nevladna organizacija v javnem interesu na področju varstva okolja in narave, in v postopku upravnega spora lahko varuje le posege v svoj pravni položaj, kolikor se nanašajo na navedeno svojstvo. Ugovori objektivne nezakonitosti dovoljenja, kot jih tožnik podaja, in uveljavljanje "svojih" pravic oziroma pravnih koristi izven okvira delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja in narave, pa ne morejo biti predmet meritorne presoje.

Tožnik dalje ugovarja, da v postopku pred ministrstvom ni imel možnosti podaje izjave ter da ministrstvo v nasprotju z zakonom tudi ni razpisalo ustne obravnave.

Ugovor je neutemeljen. Kot je sodišče že navedlo, je ministrstvo v postopku 18. 3. 2025 izvedlo ustno obravnavo, nanjo vabilo tudi tožnika, mu z vabilom posredovalo dokumente, na katerih izpodbijano dovoljenje temelji ter napovedalo, kakšno dovoljenje namerava izdati in ga povabilo k podaji izjave. Vendar je tožnik ostal pasiven ter se ni udeležil niti ustne obravnave, niti se ni odzval z izjavo, vse brez opravičila.

Tožnik ugovarja tudi, ob sklicevanju na 92. člen ZON, da bi se postopek za izdajo dovoljenja za odstrel medvedov lahko pričel le na predlog oškodovanca, in ne tudi po uradni dolžnosti, da pa ministrstvo sicer tudi za postopek, ki ga je pričelo po uradni dolžnosti, ni ugotovilo pogojev, kot jih zahteva 126. člen ZUP.

Ugovor je neutemeljen.

ZON v 92. členu določa, da če nastanka škode, ki bi jo lahko povzročile živali zavarovanih vrst, ni mogoče preprečiti, lahko oškodovanec od ministrstva zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev škode, pri čemer se oškodovanec in ministrstvo sporazumeta o vrstah ukrepov in o načinu zagotovitve sredstev za izvedbo ukrepov, gre pa za ukrepe kot so: odvračanje, postavljanje ograd, ulov posameznih osebkov in redčenje populacij zavarovanih živalskih vrst.

Ob tem pa Uredba, izdana na podlagi določb ZON, ki se nanašajo na varstvo mednarodno varovanih vrst, v 7. členu, tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom, kot izjemo, ne glede na varstveni režim, ki velja za živali teh živalskih vrst, izrecno določa, da se dovoljenje izda po uradni dolžnosti ali na podlagi vloge. Tako ni razloga, da bi omejevali začetek postopka za izdajo dovoljenja za odvzem zavarovanih živali iz narave na oškodovance, pri katerih bi se ukrepi iz 92. člena ZON izkazali za nezadostne.

Po 126. členu ZUP se postopek začne po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Navedena pogoja pa sta v tem primeru bila izpolnjena, glede na citirano določbo Uredbe, in glede na ugotovitve ministrstva, povzete v dopisu z dne 29. 1. 2025, da namreč iz več ekspertiz, ki se nanašajo na obdobje 2020 do 2024, izhajajo podatki o gostoti medveda v Sloveniji in o konfliktih, in v zvezi s katerimi je ministrstvo ZGS pozvalo, da po 8. členu Uredbe poda strokovno mnenje o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za odvzem medveda iz narave; Strokovno mnenje za odvzem osebkov vrste rjavi medved za leto 2025 je ZGS podal ter je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega dovoljenja.

Materialnopravni ugovori

Tožnik v bistvenem ugovarja, da iz izpodbijanega dovoljenja niso razvidna dejstva (ugotovljena z dokazi), ki naj bi bila podlaga za uporabo izjeme po 7. členu Uredbe, saj naj sklicevanje na strokovno mnenje ZGS ne bi zadoščalo. Uredba tudi predvideva kot podlago za izdajo dovoljenja le strokovno mnenje ZGS, medtem ko je ministrstvo brez podlage upoštevalo še strokovna izhodišča in druge dokumente. Izkazana bi tudi morala biti resna gospodarska škoda in nevarnost za ljudi. Ker to ni bilo upoštevano, gre za kvotni odstrel po sedmi alineji prvega odstavka tega člena Uredbe. Po 92. in 93. členu ZON imajo oškodovanci pravico do odškodnine. Če pa škoda je ter je varnost in zdravje ljudi ogroženo, in to kljub visokemu odstrelu v preteklih letih, ne gre za učinkovit ukrep. Poleg tega je uporaba izjeme po 7. členu Uredbe omejena še s previdnostnim načelom po 191. členu PDEU. Pri izdaji izpodbijanega dovoljenja bi bilo treba upoštevati tudi učinke rigoroznega zmanjšanja populacije v letih 2022 do 2024. Poleg tega pri izdaji dovoljenja ni bil upoštevan temeljni dokument upravljanja z rjavim medvedom, to je Strategija, ki jo je Vlada Republike Slovenije sprejela 24. 1. 20o2. Upoštevati bi bilo tudi treba načelo sorazmernosti. V postopku ni bilo upoštevano, da so mrhovišča lahko ukrep za odvračanje medveda od naselij; to je ena od možnosti, ki jo je treba uporabiti pred odstrelom. Ministrstvo govori, da je cilj zmanjšanje gostote medveda, po Uredbi pa to ni namen odvzema živali z odstrelom. Ministrstvo v dovoljenju govori tudi o konfliktnem indeksu, kar je v nasprotju z Uredbo. Pokazatelj števila konfliktov je izdaja dovoljenj za odvzem posameznih medvedov, ki pa jih ni veliko.

Tožnik navaja, da ni z ničemer dokazano, da populacija medvedov ne kaže samoregulacije; študije celo kažejo, da lov število živali povečuje. Tožnik navaja, da ni mogoče preizkusiti zaključka ministrstva o ohranitvi ugodnega stanja populacije medveda. Odstrel 206 medvedov bi rušil naravno ravnovesje (2. in 3. člen ZON). Strategija ugotavlja, da bo vrsta rjavi medved po posegih pričela izumirati. Druge možnosti navaja Strategija, ki pa je ministrstvo ni upoštevalo. Uredba je v določbi petega odstavka 7. člena v nasprotju s tretjim odstavkom 81. člena ZON. Pri odločanju ni bil upoštevan ZZZiv (7. in 8. točka prvega odstavka 26. člena), pa bi moral biti. Ni bil opravljen test sorazmernosti, zato bodo lahko odstranjeni tudi nekonfliktni medvedi.

Glede razlogov preprečitve resne škode in zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi

Po drugi alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe je ministrstvo za izdajo dovoljenja moralo (med drugim) ugotoviti, da je odvzem iz narave potreben zaradi preprečitve resne škode, in zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi.

Iz obrazložitve izpodbijanega dovoljenja izhaja, da sta v Strokovnem mnenju ZGS in pisnem stališču Zavoda za varstvo narave (v nadaljevanju ZVN) kot razloga za odvzem iz narave navedena in utemeljena preprečitev resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi. Po 8. členu Uredbe se (namreč) dovoljenje za odvzem iz narave izda na podlagi strokovnega mnenja (v tej zadevi) ZGS (prvi odstavek v zvezi s četrtim odstavkom), ki mora vsebovati še priloženo pisno stališče organizacije, pristojne za ohranjanje narave (peti odstavek). Strokovno mnenja ZGS pa mora med drugim vsebovati stališče do obstoja pogojev iz prvega odstavka 7. člena Uredbe (drugi odstavek 8. člena Uredbe); v obravnavani zadevi tako to velja (tudi) glede potrebe po preprečitvi resne škode in potrebe po zagotavljanju zdravja in varnosti ljudi. V obrazložitvi dovoljenja ministrstvo dalje navaja, da je po Strokovnem mnenju ZGS treba izvesti odvzem iz narave medveda zaradi povečanih konfliktov, ki so posledica velikih gostot, kajti v ekspertizah, na katere se mnenje sklicuje (Strokovna izhodišča za upravljanje rjavega medveda v Sloveniji za obdobje 2020 do 2023, A. A., C. C., E. E., F. F., Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2020, in Rekonstrukcija dinamike številčnosti in populacijske gostote rjavega medveda v Sloveniji - leto 2025, A. A., Ljubljana, december 2024), je prikazana in pojasnjena soodvisnost med naraščanjem populacijskih gostot medveda in konfliktov. V strokovnem mnenju ZGS so upoštevani tudi novi podatki o številčnosti rjavega medveda v Sloveniji, ki jih prikazuje študija 2025, in sicer so upoštevani tudi rezultati genetskega monitoringa medveda v letu 2023. Iz obrazložitve dalje izhaja, da so gostote stabilne v velikih strnjenih gozdnih kompleksih srednje in južne Slovenije, v zadnjem desetletju pa so se gostote močno povečale zlasti na območju med Cerknico, Ložem, Ribnico, Vidmom in Grosupljem z značilno gozdno-kmetijsko krajino in veliko gostoto naselij in so primerljive z gostoto medveda v strnjenih gozdnih masivih Snežnika in Javornikov ter večje kot na Kočevskem. V zadnjem desetletju so se tudi povečevali vsi glavni tipi konfliktov z medvedom in dosegli maksimum leta 2019, ko je bila največja tudi njegova številčnost. Naraščale so skupne škode na premoženju (zlasti na sadovnjakih, čebelnjakih, govedu in konjih), naraščala pa je tudi pogostnost kriznih dogodkov z medvedom s posredovanji intervencijske skupine, naraščali so skupni konflikti, izraženi s konfliktnim indeksom. Statistične analize so pokazale, da so se vsi konfliktni tipi povečevali z naraščanjem številčnosti medveda. Ekspertiza ugotavlja tudi, da je z naraščanjem gostot umikanje medvedov od neposredne bližine naselij vse manj izrazito.

Iz ekspertize Rekonstrukcija dinamike, številčnosti in populacijske gostote rjavega medveda v Sloveniji - leto 2025 (v nadaljevanju ekspertiza Rekonstrukcija dinamike/2025) izhaja, da so konflikti z medvedom izredno pestri in so rezultat njegove vsejede prehranske naravnanosti, vedenjske plastičnosti, hitrosti in telesne moči; vključujejo škode na kmetijskih pridelkih, živini in čebelnjakih, občutka ogroženosti zaradi medvedov v bližini ali v naseljih, pa do neposrednih napadov na človeka. Ekspertiza še navaja, da so se do pred nekaj leti kljub vsem izvršenim proaktivnim preprečevalnim ukrepom (osveščanje ljudi, zaščita ovc, čebelnjakov, medovarni smetnjaki) konflikti z medvedom v Sloveniji povečevali; povečanje konfliktov je bilo rezultat rasti populacije medveda in njenega prostorskega širjenja v območja, ki so močneje poseljena s strani človeka.

Iz ekspertize Rekonstrukcija dinamike/2025, ki po navedenem posredno predstavlja eno od podlag izpodbijanega dovoljenja, izhaja, da je bila pripravljena s cilji: - analize časovne dinamike višine odvzema medveda v Sloveniji z namenom vpogleda v vplive odvzema na parametre/procese populacije medveda in njen prihodnji demografski potencial; - rekonstrukcije številčnosti rjavega medveda za obdobje do leta 2025 z modeliranjem na osnovi podatkov evidentirane smrtnosti medveda (več pristopov) in priprave končne ocene številčnosti za pomlad leta 2025; - določitve scenarijev možne/priporočene višine odvzema medveda v letu 2025 ob upoštevanju: (a) doseganja cilja številčnosti rjavega medveda v Sloveniji 800 osebkov, (b) ohranjanja ugodnega ohranitvenega stanja populacije, (c) zanesljivosti in ugotovljenih intervalov zaupanja končne ocene pomladanske številčnosti medveda v Sloveniji ter drugih kazalnikov njegovega trenutnega demografskega potenciala; - presoje točnosti vsakoletnih ocen številčnosti z modeliranjem na osnovi zadnje ocene številčnosti, ugotovljene z genetskim cenzusom (za jesen leta 2023 oziroma 8 let po kalibraciji modelov); - določitve ažurnih lokalnih gostot rjavega medveda za območje Slovenije (na osnovi podatkov zadnjih 5 let); - sinteze rezultatov in priporočila dopolnitev metod in za druge aktualno nujne podporne analize.

Kot izhaja iz Strokovnega mnenja ZGS, ki, kot navaja, temelji ne le na upoštevanju ekspertize Rekonstrukcija dinamike/2025, pač pa tudi na izsledkih ekspertize Strokovna izhodišča za upravljanje rjavega medveda v Sloveniji za obdobje 2020 do 2023 (v nadaljevanju Strokovna izhodišča/2020 - 2023), stališče do obstoja razlogov za odvzem medveda iz narave - preprečitve resne škode in zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi - in predlagano višino odvzema iz narave z odstrelom 206 medvedov, podrobno utemelji s podatki o gostoti rjavega medveda v Sloveniji, območju razširjenosti, glavnimi tipi konfliktov in zaključkom, da prostorske in časovne analize omenjenih ekspertiz brez dvoma kažejo na povezavo med jakostjo konfliktov z medvedom in njegovimi gostotami/številčnostjo.

Strokovno mnenje tako navaja, da so gostote rjavega medveda v dinarskem delu Slovenije visoke in so bile v času nastajanja ekspertiz za to vrsto med najvišjimi znanimi v svetu. Praktično celotna populacija medveda v Sloveniji živi na območju s površino 9855 km², kar ustreza slabi polovici ozemlja Republike Slovenije. V tem območju je povprečna gostota medveda 0,1/km². Najnovejši podatki za obdobje 2020 do 2024 potrjujejo izsledke prejšnjih študij in kažejo, da so največje lokalne gostote medveda v državi presegle 0,5 osebka/km2. V obdobju zadnjih 15 let so gostote medveda močno porasle zlasti v prostoru med Cerknico, Ložem, Ribnico, Vidmom in Grosupljem in so sedaj podobne Snežniškim in celo večje kot v masivih Kočevske; gostote so porasle tudi s Kočevske proti severovzhodu na Dolenjsko, s Krima pa na južne obronke Ljubljanskega barja. Za velik del navedenih območij, kjer so se gostote medveda povečale, so značilne nižje nadmorske višine, kmetijsko-gozdna raba tal, razmeroma gosta poselitev s strani človeka v obliki številnih gruč hiš, zaselkov, vasi in manjših mest, s tesnim prepletom gozda in kmetijsko-bivalne rabe prostora.

Opisane spremembe gostot in območja razširjenosti medveda se odražajo v spremembi oblik in pogostnosti konfliktov z medvedom. Gre za paleto različnih konfliktov, od majhne, nepomembne škode na oddaljeni kmetijski površini do napada na človeka z resnimi zdravstvenimi posledicami. Ker se konflikti lahko drastično razlikujejo, je težko primerjati, kako se njihova skupna jakost spreminja v času in prostoru. Da bi različne konflikte lahko čim bolj objektivno primerjali in jih smiselno združevali, je bila že v mednarodnem projektu LIFE DINALP BEAR razvita metoda vrednotenja jakosti konfliktov, ki temelji na ekspertnih ocenah. Metoda omogoča smiselno združevanje različnih konfliktnih tipov v enoten zvezen kazalnik skupnih konfliktov z medvedom, t.i. konfliktni indeks. Konfliktni indeks se izračuna na osnovi prostorsko in časovno opredeljenih podatkov vseh oblik prijavljenih škod po medvedu in ukrepanj intervencijske skupine, upoštevaje pripadajoče, ekspertno določene uteži oziroma ponderje. Podatke o vseh evidentiranih škodah in posredovanjih intervencijske skupine zbira in v elektronski bazi vodi ZGS. V analize časovne dinamike in prostorskih vzorcev pojavljanja konfliktov z medvedom so vključene vse evidentirane oblike konfliktov. V desetletju pred pripravo ekspertiz so v Sloveniji naraščali vsi glavni tipi konfliktov z medvedom, maksimum pa je bil dosežen leta 2019, ko je bila v obravnavanem obdobju tudi največja številčnost medveda. Velika večina konfliktov je v omenjenem obdobju nastala v naseljih ali na njihovem robu. V obdobju 2021 do 2024 so konflikti večji predvsem v območjih, kjer so se gostote medveda v preteklem desetletju in pol močneje povečale, in so bolj poseljena s strani človeka. Z naraščanjem populacijskih gostot je umikanje medvedov od neposredne bližine naselij vse manj izrazito, kar je lahko tudi posledica izogibanja negativnim znotrajvrstnim interakcijam med medvedi. Pri tem pa je povezava med jakostjo konfliktov z medvedom in njegovimi gostotami/ številčnostjo brez dvoma izkazana tako v prostorskih kot v časovnih analizah.

Razloga za izdajo dovoljenja za odvzem medveda iz narave po prvem odstavku 7. člena Uredbe, pomembna za obravnavano zadevo, preprečitev resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi, sta v Uredbi opredeljena kot nedoločna pravna pojma. Dejstva, pomembna za presojo obstoja teh razlogov, pa je po ustaljenem mogoče ugotoviti z znanstvenimi/strokovnimi ugotovitvami o gostoti medveda, lokalni gostoti in območjih razširjenosti ter tipih in intenziteti konfliktov ter vplivu gostote na konflikte, ki se odražajo v prognozi grozeče premoženjske škode ter škode za zdravje in varnost ljudi. Tako je ministrstvo izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja tudi obrazložilo, in se je pri tem med drugim sklicevalo na Strokovno mnenje ZGS in stališče ZVN ter ekspertize, na katerih sta navedena dokumenta utemeljena.

Glede na navedeno so neutemeljeni ugovori tožnika o tem, da iz izpodbijanega dovoljenja ne izhajajo dejstva in dokazi zanje ter da je ministrstvo uporabilo v postopku še druge dokumente, in ne zgolj Strokovnega mnenja ZGS. Ministrstvo je na podlagi 8. člena ZUP moralo ugotoviti dejansko stanje glede gostote medveda in njegove območne razširjenosti ter števila, vrste in jakosti konfliktov, da je nato lahko presojalo, ali terja potreba (javni interes) izdajo dovoljenja zaradi razlogov, izraženih z nedoločnima pravnima pojmoma "preprečitve resne škode" in "zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi", in se je utemeljeno pri tem oprlo na analize in izsledke ter znanstveno/strokovno vrednotenje podatkov znanih ekspertiz relevantnega obdobja, ki jih je kot verodostojne sprejel in na njih temeljil svoje mnenje tudi ZGS ter prav tako ZVN. Pri tem ne more biti problematično, če ministrstvo izdajo dovoljenja utemeljuje tudi s konfliktnim indeksom, ob tem ko je v Strokovnem mnenju ZGS metodo in njen pomen za ugotavljanje in časovno ter prostorsko primerjavo jakosti skupnih konfliktov z medvedom obrazložil ter grafično prikazal s karto jakosti konfliktov v Sloveniji za obdobje 2021 - 2024. Utemeljitve razlogov za izdajo izpodbijanega dovoljenja pa tožnik po presoji sodišča ne more izpodbiti s trditvami, da bi dober pokazatelj konfliktov in s tem argument za odvzem živali zaradi preprečitve škode na premoženju in zagotovitve varnosti in zdravja ljudi, lahko bila dovoljenja, izdana za odstrel posameznih medvedov, ki pa jih ministrstvo niti ne omenja, pa tožnikovem vedenju pa naj jih bilo malo.

Po navedenem tako ne drži, da ni izkazana nevarnost resne škode in nevarnost medveda za ljudi. Kolikor se tožnik sklicuje na navedbe A. A., da medved ne povzroča resne gospodarske škode, pa sodišče dodaja, da se pojem gospodarske škode v primerjavi s premoženjsko škodo nanaša v bistvenem na škodo, ki vpliva na gospodarsko dejavnost, poslovanje, podjetje ipd., medtem ko je pod pojmom premoženjske škode razumeti škodo, ki prizadene konkretno premoženje; (le) taka škoda, povzročena s strani medveda, pa se tudi ugotavlja (v sadovnjakih, čebelnjakih, na govedu, konjih). Ne glede na določbe o dolžnem varovanju premoženja pred škodo, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst (92. člen ZON), pa ni mogoče zanikati, da statistične analize nastanek škode na primeru medveda potrjujejo in da drugače ne more veljati niti za prognoze, in tudi ni mogoče trditi, da se lahko vso škodo prepreči oziroma da škoda, če jo trpi država in ne oškodovanci (93. člen ZON), ni nastala. Na zaslišanju na glavni obravnavi je A. A. izpovedal, in njegovo izpovedbo sodišče sprejema kot verodostojno in prepričljivo, da so v Slovenji območja, neposeljena s strani človeka in poseljena z medvedom, vendar se zaradi izogibanja znotraj vrstne agresije medvedi pospešeno izseljujejo s teh območij in pristanejo v neposredni bližini človeka ter da to vedenje kljub obsežnim preventivnim ukrepom proži konflikte (pogosto pojavljanje medvedov v bližini naselij, lažni napadi in tudi pravi napadi medveda na človeka).

A. A. je kot priča potrdil tudi, da večja gostota medvedov res pomeni večje število konfliktov. Za Slovenijo so raziskave pokazale, da se konflikti povečujejo s številom medvedov in tudi gostotami v vplivnem radiu; ciljna številčnost 800 medvedov je prag, pri katerem se število konfliktov začne pospešeno povečevati. Pred izdajo dovoljenja se vedno analizira tudi prostorsko razporeditev konfliktov, kar je izhodišče za izdajo dovoljenja. Navedeno kot prepričljivo in z drugimi viri konsistentno izpovedbo sodišče v celoti sprejema.

Brez podlage so ob povedanem tožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za izdajo dovoljenja za odvzem iz razloga po sedmi alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe, kajti iz izpodbijanega dovoljenja izhaja, da je izdano zaradi preprečitve resne premoženjske škode (druga alineja prvega odstavka tega člena) in zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi (tretja alineja prvega odstavka tega člena), ter utemeljeno z dejanskim stanjem, ki izdajo dovoljenja narekuje. Glede na to izpodbijano dovoljenje tudi ni izdano v nasprotju s 16. členom Direktive Sveta 92/43/ EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst.

Glede ohranitve ugodnega stanja populacije

Po prvem odstavku 7. člena Uredbe je eden od pogojev, da se lahko dovoli odvzem živali zavarovane živalske vrste iz narave, da ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije. Iz strokovnega mnenja ZGS, ki ga povzema tudi izpodbijano dovoljenje, izhaja, da je, upoštevaje tudi načelo previdnosti in določila Habitatne direktive o najnižjem možnem odvzemu, ki še rešuje razlog za odvzem, ciljna številčnost določena na 800 medvedov, kar pomeni znižanje populacije za cca 20 %. Rezultati ekspertiz so namreč pokazali, da je treba za dosego cilja zmanjšanja številčnosti populacije medveda odvzem v Sloveniji povečati preko pričakovanega priraščanja populacije, ki je 19 % oziroma 16 % pomladanske številčnosti.

Iz Strokovnega mnenja ZGS izhaja, da je bila na podlagi podatkov o izvedenem odstrelu v letih 2020, 2021 in 2022 jeseni 2022 izdelana rekonstrukcija številčnosti medveda, v okviru katere so bili izračunani različni scenariji doseganja ciljne številčnosti. Pri pripravi strokovnega mnenja za odstrel medveda v letu 2023 je bilo predlagano za odstrel 230 osebkov, kar je bilo tudi v celoti realizirano. V letu 2024 je bilo izdano dovoljenje za odstrel 176 osebkov rjavega medveda in načrtovani odstrel je bil realiziran v celoti. Številčnost tako pada že od leta 2022 naprej in se ob oceni spomladanske številčnosti za leto 2025 954 osebkov po odvzemu iz narave 206 medvedov v letu 2025/2026 približuje ciljni spomladanski številčnosti 800 osebkov. Vendar ukrep odvzema 206 medvedov ne more ogroziti ugodnega stanja populacije rjavega medveda. Rezultati genetskega štetja medveda 2023 so skupaj z ekspertizami potrdili, da so uporabljeni pristopi matematičnega modeliranja za vsakoletno ocenjevanje številčnosti medveda na osnovi podatkov odvzema in drugih podatkov izredno točni. Pogoji odvzema (obseg, način, časovno obdobje, geografska območja) zagotavljajo, da se ohranja ugodno stanje populacije. Zaslišan na glavni obravnavi A. A. je potrdil, da se vsako leto preračuna vplive odvzema na številčnost in v daljših obdobjih tudi na prostorsko razporeditev medveda, pri čemer sodišče nima razloga, da izpovedbi ne bi v celoti sledilo.

Glede na povedano je neutemeljen tudi ugovor tožnika, da pri izdaji izpodbijanega dovoljenja niso bili upoštevani učinki zmanjševanja populacije medveda v letih 2022 do 2024.

A. A. je zaslišan na glavni obravnavi tudi izpovedal, da se z metodami za ugotavljanje številčnosti medveda ugotavlja dejansko število medvedov. Metod je več, npr. genetski neinvazivni cenzus, ki se ga izvaja na 8 let in ta poda dobro oceno številčnosti, najnižjo letno za konec leta. Uporablja se tudi rekonstrukcije, ki temeljijo na rezultatih genetskega cenzusa, uporablja se tudi več drugih podatkov za reguliranje in s temi metodami se vsako leto napove številčnost. Vse te metode so recenzirane, preverjene, rezultati pa medsebojno skladni. Priča C. C. pa je izpovedal, da je genetska metoda, ki opredeljuje točnost ocene številčnosti rjavega medveda, zanesljiva znotraj intervala zaupanja, ki je tudi del ocene, in da je to najboljša metoda, ki jo trenutno imamo. Na vprašanje, ali so možne napake, da bi bili med žive lahko šteti tudi mrtvi medvedi, pa je izpovedal, da se vsaka zaznana smrtnost beleži ter da se vsi medvedi, ki so tekom vzorčenja poginili, bili iz ocene izvzeti in njihovo število ni moglo vplivati na samo oceno številčnosti. Ocena, ki se jo poda, se nanaša na najnižje letno število medvedov, po smrtnosti do konca leta in pred naslednjo reprodukcijo; medvedi imajo mladiče pozimi. Prepričljivi izpovedbi prič sodišče v celoti sprejema, saj sta tudi podani s strani strokovnjakov, ob tem ko tožnik uporabo genetske metode postavlja pod vprašaj neargumentirano.

Neutemeljeno in brez argumentov, z nesistematičnim izpostavljanjem vprašanj in nepodprtih trditev, nasproti izpodbijanemu dovoljenju in dokumentom s strokovnimi utemeljitvami, na katere se opira, tožnik ugovarja, da je zaključek ministrstva, da dovoljeni odvzem medvedov ne bo škodil ohranitvi ugodnega stanja populacije medvedov, neizkazan ter da je arbitraren. Po presoji sodišča ga je ministrstvo v zadostni meri utemeljilo, in se pri tem oprlo na Strokovno mnenje ZGS.

Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja tudi, da bi ministrstvo moralo obrazložiti zaključek o tem, da dovoljeni odvzem medvedov ne bo škodil ohranitvi ugodnega stanja populacije medvedov, ob uporabi 26. člena ZON. V tem smislu je namreč ministrstvo zaključek tudi utemeljilo, in izpostavilo, da odvzem 206 osebkov iz populacije ne bo vplival na ugodno ohranitveno stanje, ker ne presega prirastka populacije.

Tožnik neutemeljeno ugovarja tudi, da odstrel 206 medvedov medvedov ruši naravno ravnovesje (2. in 3. člen ZON). Ob tem ko je sodišče že pritrdilo zaključku ministrstva o tem, da se tudi ob odvzemu 206 medvedov iz narave ohranja ugodno stanje populacije medveda, kot neutemeljene zavrača tudi navedbe, da se s tem ruši naravno ravnovesje. Odvzem je namreč načrtovan tako, da po času izvajanja in geografskih območjih, kjer se izvede, nima negativnega vpliva na stanje populacije medveda, ta se ohranja v ugodnem stanju ter ni podlage za trditev, ki jo ob sklicevanju na Strategijo, ponuja tožnik, da se z odstrelom 206 medvedov naravno ravnovesje ruši. Za Strategijo je sodišče že navedlo, da ne more šteti za podlago, upoštevno za presojo izpodbijanega dovoljenja, in zato tudi ne sprejema tožnikovih navedb, ki jih po tej povzema, da bi morala populacija medveda v Sloveniji znašati najmanj 1000 osebkov, ter da če velikost pade pod to številko, bo vrsta rjavi medved v Sloveniji pričela izumirati.

Glede odsotnosti drugih zadovoljivih možnosti

Po prvem odstavku 7. člena Uredbe je odvzem iz narave zavarovanih živalskih vrst izjemoma dovoljen, če je izpolnjen med drugim tudi pogoj, da ni druge zadovoljive možnosti.

Ministrstvo v izpodbijanem dovoljenju tudi ob sklicevanje na Strokovno mnenje ZGS navaja, da drugih zadovoljivih možnosti odstranitve medveda z določenega območja ni. Odlov in preselitev osebka na drugo mesto v naravi se na podlagi preteklih izkušenj izkazuje kot neuspešna možnost, saj so se živali vračale na mesto odlova. Za sprejemljivo možnost tudi ni mogoče oceniti zadrževanja živali v ujetništvu, saj je etično sporno in v nasprotju z Uredbo. Prav tako ni ocenjena kot sprejemljiva možnost sterilizacija, ki lahko tudi škodi populaciji. Tudi ukinitev krmljenja ne bi pomembno vplivala na povečano smrtnost in s tem zmanjšano reprodukcijo. Ukrepi, s katerimi se zmanjšuje število škod, so bili delno uspešni, vendar je večina tipov konfliktov naraščala, saj je večina take narave, da je njihovo učinkovito zmanjšanje mogoče le z uravnavanjem gostot medveda.

O alternativah ukrepu odstrela medveda, za katere je presodilo v izpodbijanem dovoljenju ministrstvo, da so ne zadosti učinkovite, je bil zaslišan na glavni obravnavi A. A., ki se s temi vprašanji znanstveno ukvarja, in je zaključkom ministrstva pritrdil.

Tožnik posebej izpostavlja mrhovišča za medveda, ki po njegovem mnenju predstavljajo eno od zelo pomembnih drugih zadovoljivih možnosti, ki morajo biti izvedene pred odstrelom. Po mnenju tožnika bi mrhovišča v smislu strategije zelo zmanjšala nevarnost nastanka resne škode in bi preprečevala ogroženost ljudi, vendar iz izpodbijanega dovoljenja ne izhaja, da bi mrhovišča kot strategija sploh obstajala, kar je v nasprotju s Strategijo. Tudi iz Strokovnih izhodišč za obdobje 2020 do 2023 izhaja, da imajo mrhovišča, če so v gozdu, lahko pomembno vlogo pri tem, da je manj medvedov v naseljih oziroma njihovi bližini. Po presoji sodišča je ugovor neutemeljen, kajti krmljenje kot eno od alternativnih možnosti je ministrstvo ob upoštevanju Strokovnih izhodišč ZGS vzelo v obzir, vendar je presodilo, da ne bi pomembno vplivalo na manjšo gostoto medveda.

Tudi A. A. pa je na zaslišanju kot priča med drugim izpovedal, da je sklep raziskav, ki so bile delane v Sloveniji, pa tudi v evropskem merilu in širše, da ukrep krmljenja ne vpliva na rodnost in preživetje medveda. Prav tako raziskave niso potrdile, da bi zaradi prenehanja krmljenja rodnost medveda upadla, bil bi celo obraten učinek. Da sodišče A. A. kot raziskovalcu in strokovnjaku na obravnavanem področju ne bi sledilo, ni imelo razloga.

Tako ne drži, da bi za krmljenje ne bilo dokazano, da gre za neučinkovit ukrep.

Tožnik v nadaljevanju posebej izpostavlja še kontracepcijo ter komentira, da je nerazumljivo, da se kot humano sredstvo za zmanjšanje števila medvedov ne uporablja. Opozarja tudi na ukrep odvračanja iz 92. člena ZON, ki bi moral biti uporabljen kot milejši ukrep od odstrela v smislu sorazmernosti, ki jo zahteva ZZZiv. Ministrstvo v obrazložitvi izpodbijanega dovoljenja obravnava zaščitne ukrepe za varovanje premoženja, med katere spada tudi odvračanje, vendar jih ne oceni kot učinkovitih odstrelu alternativnih ukrepov, pač pa kot ukrepe, ki lahko zgolj zmanjšajo napade medvedov na drobnico. Tudi A. A., strokovnjak na predmetnem področju, pa je kot priča na glavni obravnavi izpovedal, da je bilo v zvezi z odvračanjem po svetu narejenih veliko raziskav, ampak se to v smislu učinkovite alternative odstrelu ni obneslo. Kar se pa tiče tožnikovih trditev o kontracepciji za medveda, sodišče dodaja, da niso izkazane oziroma podane na način, da bi bil z njimi vzpostavljen objektiven dvom, ki bi omajal zaključke ministrstva o tem, da pri visokih lokalnih gostotah medveda učinkovitih alternativ odstrelu medveda ni.

Kolikor tožnik našteva še preko dvajset nenasilnih ukrepov, ki naj bi predstavljali ustrezne alternative odstrelu medvedov, gre za neargumentirane trditve in z njimi zaključkov ministrstva na more izpodbiti. S sklicevanjem na Strategijo upravljanja z medvedom namreč ne more biti uspešen, saj je sodišče že navedlo, da gre za obsoleten dokument, neskladen s pozitivno pravnimi predpisi, in ki tudi ni neposreden pravni vir, ob sklicevanju na katerega bi mogel uveljavljati varstvo svojih pravnih interesov. Zaključkov ministrstva pa tudi ne more izpodbiti z izpostavljanjem primera iz tujine, za katerega zgolj sam ocenjuje, da bi lahko predstavljal alternativo odstrelu, ki naj bi jo upoštevali tudi v Sloveniji.

Glede zakonitosti 1. do 3. točke izreka

Tožnik tudi ugovarja, da se izpodbijanega dovoljenja glede odločitve v 1., 2. in 3. točki izreka v povezavi z obrazložitvijo ne da preizkusiti, niti ga ni mogoče (prisilno) izvršiti.

V 1. do 3. točki izreka je dovoljen odvzem iz narave z odstrelom 206 osebkov vrste rjavi medved; določena so območja odvzema ter število osebkov, ki se jih na posameznem območju lahko odvzame ter katerih masnih kategorij; določeno je, da se v letu 2025 lahko odvzame največ 60 % vseh dovoljenih osebkov, preostalih 40 % pa v letu 2026; določen je način odvzema iz narave z odstrelom, da mora biti izveden v skladu s predpisi, ki urejajo lov, da je dovoljen z visoke preže v oddaljenosti 1,5 km od naselij in tudi s tal ter da ni dovoljen s pogonom, pritiskom in brakado.

Ministrstvo je v odločbi območja in način odvzema medveda iz narave obrazložilo. Navedlo je, da je odvzem iz narave medvedov razdeljen na območja t. i. bazene, ki jih v mnenju predlaga ZGS in so določeni glede na lokalne povečane gostote medvedov in konfliktov, ki jih medvedi povzročajo. Pri določitvi velikosti bazenov je upoštevana tudi velikost območij aktivnosti medvedov. Večji odstrel je določen na območjih, kjer so gostote medvedov večje in je več konfliktov. Ministrstvo tudi povzame ugotovitve Strokovnega mnenja ZGS o številčnosti in lokalnih gostotah medveda v Sloveniji, ter navaja, da se je temu sledilo pri določanju bazenov (kriterije za oblikovanje bazenov podrobno predstavi) in nato lovišč, ker je odvzem iz narave izvedbeno vezan na lovišča oziroma upravljavce lovišč. Ministrstvo zaključuje, da meni, da je na tak način zagotovljen odvzem medvedov na območjih, ki so bila določena kot območja z največ konflikti in največjimi gostotami medvedov. Pri tem poudarja, da so bile upoštevane vse ekspertize, tudi za leto 2025, kjer je navedeno, da je treba poseg izvršiti na območju največjih gostot medvedov in konfliktov.

V izpodbijanem dovoljenju je ministrstvo obrazložilo tudi izrek o načinu odvzema medveda iz narave z odstrelom, da mora biti izveden ter kako v skladu z ZDLov-1, in se pri tem oprlo na prvi odstavek 21. člena (ki določa naloge lovskih organizacij), 45. člen (ki določa ukrepe ob odvzemu živali), šesti odstavek 4. člena (ki določa, kdo so lahko upravljavci lovišč) in četrti odstavek 67. člena tega zakona (ki določa združevanje v območno združenje upravljavcev lovišč).

Ministrstvo je argumentirano obrazložilo tudi veljavnost dovoljenja do 31. 12. 2026, upoštevaje tudi sklep z dne 26. 5. 2026. Z nepodprtimi nasprotnimi trditvami tožnik tako ni vzbudil dvomov v pravilnost in zakonitost odločitve v tem delu.

Po navedenem je ministrstvo odločitev iz 1. do 3. točke izreka v zadostni meri in argumentirano obrazložilo in sledilo pri tem Strokovnemu mnenju ZGS, tako da je preizkus zakonitosti odločitve možen ter ga je sodišče tudi opravilo in odločitvi pritrjuje kot zakoniti. Sodišče zavrača tudi tožbene navedbe o tem, da je izpodbijano dovoljenje zaradi nemožnosti izvršitve nično po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Pri tem dodaja, da tožnik nekritično in neodmerjeno kopiči tožbene navedbe ter da te v veliki meri očitno presegajo varovanje njegovega pravnega interesa oziroma niso namenjeni varovanju javnega interesa na področju ohranjanja narave.

Kot neutemeljene presoja sodišče tudi tožbene navedbe o vprašljivi objektivnosti in nepristranskosti izpodbijanega dovoljenja v delu, v katerem je določeno, da je mogoče (kar) 40 medvedov odstreliti v loviščih s posebnim namenom, ki so del ZGS oziroma ta z njimi upravlja, ter tudi Strokovnega mnenja ZGS kot celote, ob tem ko je ZGS pripravil Strokovno mnenje, ki je ena od podlag za izpodbijano dovoljenje.

Po 7. členu ZDLov-1 se lovišča s posebnim namenom ustanovijo z namenom opravljanja posebnih nalog s področja ohranjanja in usmerjanja razvoja populacij divjadi in njenega življenjskega okolja. Lovišča s posebnim namenom se oblikujejo v najbolj ohranjenih in značilnih naravnih okoljih Republike Slovenije. Lovišča s posebnim namenom ustanovi Vlada na predlog ministra; strokovne podlage za ustanovitev lovišč s posebnim namenom izdela ZGS, pri čemer z mnenji sodelujejo lovske in naravovarstvene organizacije. Vlada ob ustanovitvi lovišča s posebnim namenom določi tudi: - posebne naloge takega lovišča, - upravljavca takega lovišča, - morebitne posebne režime upravljanja v lovišču ter - načine financiranja takega lovišča.

Tudi če po zakonu nastopa ZGS tako kot pripravljavec strokovnih podlag za ustanovitev lovišč s posebnim namenom kot upravljavec nekaterih teh lovišč ter pripravljavec strokovnega mnenja v zvezi z odvzemom medveda iz narave, pa so tožbeni očitki, podani v smeri neobjektivnosti in pristranskosti ZGS, brez podlage in deplasirani, ob tem ko tožnik primerja zgolj število medvedov, določenih za odvzem v loviščih, ki jih upravlja ZGS sam, z drugimi lovišči, pri tem pa ne upošteva velikosti posameznih lovišč, niti okoliščine, da se lovišča nahajajo na območjih z več oziroma manj konflikti.

Posebej glede vprašanja zakonitosti Uredbe

Tožnik v tožbi navaja, da po tretjem odstavku 81. člena ZON spada rjavi medved kot zavarovana vrsta med nelovne živali; zato se zanj ne more uporabljati Zakon o divjadi in lovstvu, saj ta ureja lov na živali, ki so lovne vrste. Glede na to je Uredba, ki v petem odstavku 7. člena določa, da mora biti način odvzema iz narave skladen s predpisi, ki urejajo lov, v nasprotju s tretjim odstavkom 81. člena ZON. V nasprotju z zakonom pa je tudi izpodbijano dovoljenje, ki dovoljuje odvzem iz narave na način odstrela, ki mora biti izveden v skladu s predpisi, ki urejajo lov. Tožnik dodaja, da v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji za odvzem iz narave, bi bilo potrebno uporabiti način usmrtitve, ki ni lov. ZDLov-1 se v obravnavani zadevi ne more uporabljati. To bi bilo tudi v skladu z Zakonom o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv).

Sodišče se s stališčem tožnika ne strinja. Podlaga za odvzem iz narave živali zavarovanih živalskih vrst je v Uredbi. Odvzem iz narave pa obsega tudi odstrel (5. člen ZDLov-1). Odstrel, ki se izvede v izvrševanju izpodbijanega dovoljenja, ne predstavlja lova. Gre za odvzem iz narave, ki se zgolj izvede na način, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo lov, kot tudi določa Uredba v petem odstavku 7. člena. V zadevi je sicer pisno stališče o posegu v populacijo rjavega medveda z dne 13. 2. 2025 podal tudi Zavod za varstvo narave, ki pa ni izrazil ob tem nikakršnih zadržkov.

Posebej glede uporabe Zakona o zaščiti živali

Tožnik zatrjuje, da bi ob tem, ko je temeljni predpis o zaščiti živali in tako tudi rjavih medvedov, ki živijo v Sloveniji, Zakon o zaščiti živali, moral biti upoštevan ta zakon tudi pri izdaji dovoljenja za odvzem medvedov iz narave z odstrelom. Upoštevani bi morali biti 7. in 8. točka prvega odstavka 26. člena ZZZiv. Ker navedeni določbi v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenj nista bili upoštevani, je izpodbijano dovoljenje po mnenju tožnika nezakonito.

Sodišče se s tožnikom ne strinja in sodi, da gre za neutemeljene navedbe. Temeljna nacionalna predpisa, ki v slovenskem pravnem redu urejata izdajo dovoljenja za odvzem iz narave zavarovanih živalskih vrst, tako tudi medveda, sta Zakon o ohranjanju narave in Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Pogoji za izdajo izpodbijanega dovoljenja, določeni v teh predpisih, so po presoji sodišča, kar je sodišče v tej sodbi predhodno že utemeljilo, bili izpolnjeni. Odvzem medveda iz narave pa se izvede na način, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo lov, torej upoštevaje ZDLov-1.

V 26. členu ZZZiv so določeni pogoji, pod katerimi je dovoljena usmrtitev živali11. Glede na to je navedena določba za obravnavano zadevo pravno nerelevantna12, kajti v obravnavani zadevi gre za odvzem iz narave medveda z odstrelom, ki se izvede na način, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo lov, torej upoštevaje ZDLov-1.

Posebej glede (ne)uporabe Strategije

Tožnik navaja, da je temeljni dokument za upravljanje z rjavim medvedom Strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, ki jo je sprejela Vlada 24. 1. 2002. Ta dokument zavezuje ministrstvo v smislu 26. in 81. člena ZON. Ker Strategija ni bila upoštevana, je izpodbijano dovoljenje nezakonito.

Sodišče presoja tožbene navedbe kot neutemeljene. Sodišče je že navedlo, da Strategija upravljanja z medvedom predstavlja obsoleten dokument, neskladen s pozitivno pravnimi predpisi, neskladen z novimi spoznanji stroke, poleg tega je strateški dokument, ki tudi ni neposreden pravni vir, ob sklicevanju na katerega bi bilo mogoče uveljavljati varstvo pravic oziroma pravnih interesov. V času sprejema Republika Slovenija še ni bila članica Evropske unije ter je še niso zavezovali njeni predpisi.

Temeljni predpis, ki v obravnavani zadevi v smislu 26. in 81. člena ZON zavezuje ministrstvo, pa je Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah.

Uredba v 24. členu zgolj predvideva, da Vlada Republike Slovenije lahko sprejme strategijo in akcijski načrt zagotavljanja ugodnega stanja živalske vrste za zavarovane živalske vrste. Toženka pa je v odgovoru na tožbo tudi navedla, da je strategija upravljanja z medvedom v pripravi.

Posebej glede ekspertize prof. B. B.

V zvezi z dokumentom z naslovom Strokovni pregled in strokovno mnenje o genetskem spremljanju in modeliranju populacije rjavega medveda v Sloveniji prof. B. B. z dne 30. 6. 2025 tožnik meni, da ta v bistvenem ne ovrže njegovih navedb.

Na zaslišanju na glavni obravnavi je dr. A. A. izpovedal, da se ne strinja s ciljno številko 1000 namesto 800 medvedov, kot je to predlagal prof. B. B., ki je po njegovem mnenju izhajal iz sistema določanja ciljne številčnosti, ki velja na Hrvaškem; tam so ciljno številčnost določili kot nekak konsenz interesnih skupin. Na ta način določena ciljna številčnost z vidika Habitatne direktive ni uporaben pripomoček za načrtovanje odvzema, saj ta ne navaja izjem, ko lahko od strogega varstva odstopimo, kadar je dosežen konsenz interesnih skupin. V Sloveniji je ciljna številčnost 800 medvedov določena s povem drugo metodo, in sicer na osnovi podatkov dolgih časovnih serij številčnosti medveda in konfliktov ob dani številčnosti. S temi analizami časovnih serij je bilo ugotovljeno, da se konflikti z naraščanjem številčnosti nekaj časa povečujejo počasi, od neke vrednosti naprej pa pospešeno in številka 800 medvedov ustreza temu prelomu. Poleg tega je dr. A. A. izpovedal še, da prof. B. B. ni dobil na vpogled vseh dokumentov, ki opisujejo metodo določanja ciljne številčnosti in da mu v zvezi s tem niti ni bilo zastavljeno vprašanje in je tako s tega vidika potrebno razumeti njegov odgovor. V zvezi z metodo določanja ciljne številčnosti v Sloveniji pa je še navedel, da se metoda neposredno nanaša na konflikte, škodo, ogrožanje človeka, to pa so elementi, ki so tudi po Habitatni direktivi podlaga za odstop od strogega varstva živali.

V zvezi z opredeljevanjem prof. B. B. do vprašanja krmljenja, je dr. A. A. izpovedal, da se, kar se tiče razmer v Sloveniji in obstoječe znanje, z njim ne strinja, poleg tega o tem niti ni bil vprašan za oceno. Kar se namreč tiče navedbe prof. B. B., da naj bi krmljenje povečevalo rodnost, ni dokazov oziroma vsi dokazi kažejo na obratno smer. Raziskave, ki so bile opravljene v Evropi, ne kažejo, da bi krmljenje povečevalo rodnost. Enako se dr. A. A. ne strinja z oceno prof. B. B., da naj bi krmljenje povečevalo telesno maso in tolščevost medvedov. Za Slovenijo je dr. A. A. navedel, da se spremlja učinke ukrepa in se ga prilagaja v tej smeri, da se njegove negativne učinke znižuje, odstranjuje, želene pa ohranja.

Glede ocen prof. B. B. o samoregulaciji rjavega medveda je dr. A. A. izpovedal, da se vse populacije v omejenem prostoru začnejo omejevati. Vendar raziskave v Sloveniji kažejo, da ni znakov, da bi se pri številčnosti in gostotah medveda, primerljivih s sedanjimi, to zgodilo. Tako da po njegovem mnenju v Sloveniji ni mogoče računati na mehanizem samoregulacije.

Dr. A. A. je izpovedal tudi, da se alternativne druge možnosti, ki naj bi nadomestile odstrel, v Sloveniji niso obnesle.

Izpovedbe dr. A. A., ki se znanstveno in strokovno ukvarja z obravnavanim področjem, sodišče sprejema kot verodostojne in prepričljive, so v celoti tudi skladne in konsistentne z dokumenti, ki jih je ministrstvo upoštevalo kot podlago za izdajo izpodbijanega dovoljenja, ter jim v celoti sledi.

Sklepno

Ker je sodišče presodilo, da so navedbe tožnika neutemeljene ter da je izpodbijano dovoljenje v okviru dopustnih tožnikovih ugovorov pravilno in zakonito, ugotovilo pa tudi ni razlogov za ničnost, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.