Jedro

S sklenitvijo poravnave in poplačilom po tej poravnavi je bil dosežen namen in cilj izpodbojne tožbe proti tožencu, ki bi v nasprotnem moral dopustiti, da se tožnica poplača z izvršbo na nepremičnine, ki so bile predmet pravnega posla med tožencem in B.H.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (pod točko II izreka) spremeni tako, da se znesek 1.180,67 EUR nadomesti z zneskom 1.137,84 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (pod točko II izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I izreka sklenilo, da se pravdni postopek ustavi. Pod točko II izreka pa je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.180,67 EUR v roku 15 dni brez obresti v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti.

2. Zoper odločitev pod točko II izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožnica skupaj s toženima strankama B.S. in O.S. 7. 12. 2011 zoper B.H. vložila tožbo zaradi izročitve obveznic in plačila (pod III P 96/2012) in zahtevala od B.H. izročitev 252 obveznic SOD z oznako SOSE2 in plačila 16.546,32 EUR s pripadki. Dne 17. 7. 2012 pa je vložila tožbo zoper R.H. - toženca v tem postopku, zaradi izpodbijanja pravnega dejanja in sicer na izgubo učinka Pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja med R.H. in B.H. v razmerju do tožeče stranke, sprva v znesku 24.117,21 EUR in nato v znesku 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2010 in pravdnih stroškov in na poplačilo navedene terjatve tožeče stranke z izvršbo na nepremičnine tožene stranke. 27. 11. 2012 je tožeča stranka z B.H. sklenila sodno poravnavo III P 96/2012, s katero se je zavezala plačati 18.000,00 EUR v roku 90 dni, vsaka stranka pa trpi svoje pravdne stroške. Tožeča stranka je zaradi sklenitve te poravnave z vlogo 15. 4. 2013 modificirala svoj tožbeni zahtevek v tej pravdi in uveljavljala, da je zgoraj navedena pogodba brez učinka do nje, kot tožnice v znesku 18.000,00 EUR s pripadki in pravdnih stroškov v zadevi III P 96/2012. Na glavni obravnavi 11. 6. 2012 je tožeča stranka obvestila sodišče, da ji je B.H. poravnal dolg - 18.000,00 EUR s pripadki, zaradi česar je umaknila tožbo in priglasila svoje stroške. Tožena stranka pa je na isti obravnavi pojasnila, da je ob poplačilu tožeče stranke s strani B.H. s tretjo vlogo 17. 5. 2013 obvestila sodišče in v njej navedla, da je B.H. tožeči stranki izročil znesek 18.000,00 EUR, zaradi česar je zahtevek tožeče stranke v tem postopku zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj neutemeljen, saj terjatev tožeče stranke do B.H. več ne obstoji. Prav tako je pooblaščenka tožene stranke na tej obravnavi pojasnila, da bi lahko tožeča stranka takoj po prejemu zneska 18.000,00 EUR obvestila sodišče in podala umik tožbe, kljub temu, da s strani B.H. ni prejela potrdila o prejemu denarja. Tožena stranka glede na navedeno meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku(v nadaljevanju ZPP), ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške in ne obratno. Bistveno je, da tožeča stranka nikoli ni prerekala, da zahtevka tožeče stranke ni izpolnila tožena stranka, saj ni bil izpolnjen zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka v tem postopku: na izgubo učinka pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja pod SV 838/2009 med tožencem in B.H. v razmerju do tožeče stranke, sprva v znesku 24.177,21 EUR in nato v znesku 18.000,00 EUR in pravdnih stroškov z zadevi III P 96/2012 in na poplačilo te terjatve z izvršbo na nepremičnine tožene stranke. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji nikoli ni zatrjevala, da je tožena stranka izpolnila njen zahtevek, saj je na obravnavi 11. 6. 2013 izjavila, da umika tožbo, ker je B.H. poravnal svoj dolg v višini 18.000,00 EUR. To dejstvo je zatrjeval tudi toženec v svoji pripravljalni vlogi. Ker je tožeča stranka umaknila tožbo proti toženi stranki, ki ni izpolnila njenega zahtevka, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča pod II Ips 399/2004 z dne 27. 10. 2005 ne pride v poštev celotna določba prvega odstavka 158. člena ZPP. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je takšen način poplačila obravnavati kot situacijo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. Tožena stranka še dodaja, da B.H. ni plačal obveznosti za toženca, ampak je plačal svoje obveznosti. Glede na to, da je B.H. do tožeče stranke izpolnil svoje obveznosti je s tem odpadla temeljna predpostavka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj t.i. Actio Pauliana. Prav tako ni bil izkazan nadaljnji pogoj - da je podana in izkazana neplačevitost dolžnika kot objektivno dejstvo, saj je dolžnik svoje obveznosti sam poravnal. Tožeča stranka je preuranjeno in neutemeljeno vložila tožbo zoper toženo stranko samo zato, da bi si zavarovala rok za vložitev tožbe po 257. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kasneje, ko je od svojega dolžnika B.H. prejela poplačilo terjatve pa je od tožbe odstopila, s čimer je krivdno povzročila potrebne stroške toženi stranki. Zmotno je stališče prve stopnje, da je bila vložitev tožbe utemeljena, ker je bila tožba vložena 17. 7. 2012, to je pred poravnavo v zadevi III P 96/2012 in pred poplačilom zneska 18.000,00 EUR, ampak je treba presojati le ali je bil umik podan iz razloga, ker je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka ravnanje tožeče stranke, ki je zoper njo vložila tožbo, razume kot ravnanje iz previdnosti. V obravnavani zadevi tudi ni podlage za odločanje o stroških po načelu uspeha v pravdi, ampak po določbi 158. člena ZPP. Nepravilna je tudi ocena, da je treba dejstvo, da je bila tožeča stranka poplačana med postopkom smiselno šteti za priznanje dolga, smiselno enak zaključek pa je tudi glede podaje soglasja k umiku tožbe. Tožena stranka zahtevka tožeče stranke ni priznavala tudi iz razloga, ker je dolžnik B.H. plačilno sposoben, kar se je tudi potrdilo, soglasje k umiku tožbe pa ima le procesnopravni učinek. Tožena stranka je tako soglasje podala iz razloga, ker se ni želela pravdati še naprej, kar je bilo tudi v interesu tožeče stranke. V nasprotnem bi postopek tekel naprej in bi zahtevek tožeče stranke sodišče moralo zavrniti, zato soglasja k umiku tožbe ne bi smelo šteti toženi stranki v škodo. Glede na to, da ni tožena stranka izpolnila obveznosti tožeče stranke, sicer odpade presoja časa umika tožbe (ali je bil umaknjen takoj po izpolnitvi zahtevka), vendar je tožena stranka že na glavni obravnavi poudarila, da bi lahko tožeča stranka brez dokazila o prejemu denarja umaknila tožbo. Takšno stališče pa je zavzelo tudi sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da tožeča stranka ni umaknila tožbe takoj, ko je bila obveznost s strani B.H. izpolnjena. Sodišče prve stopnje je nepravilno odmerilo nagrado za narok 11. 6. 2013, saj je tožeča stranka že 16. 4. 2013 znižala zahtevek na 18.000,00 EUR, zato je potrebno pri presoji nagrade za narok izhajati iz sporne vrednosti 18.000,00 EUR. Tožena stranka predlaga spremembo sklepa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijanega dela sklepa (točka II) izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o stroških oprlo na 158. člen ZPP in tožencu naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ker je bil razlog umika tožbe proti tožencu poplačilo tožnice, ki ga je izvedel njen osebni dolžnik, ker tožnica glede zneska, za katerega se je zavzemala v tožbi 24.117,21 EUR, dosegla poplačilo 18.000,00 EUR, je upoštevalo tudi načelo pravdnega uspeha. V tem postopku je tožeča stranka zaradi poplačila terjatve do svojega dolžnika B.H. izpodbijala njegovo pravno dejanje v skladu s členom 255 OZ. Po drugem odstavku 259. člena OZ se taka tožba vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje oziroma njegove univerzalne naslednike. Tako je zoper toženca, kot tretjega oziroma pogodbenika svojega dolžnika B.H. po pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja pod SV 838/2009 uveljavljala, da je v razmerju do tožnice brez učinka ta pogodba glede poplačila zneska 24.117,21 EUR s pripadki in da je toženec dolžan dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na nepremičnine toženca, pridobljene z zgoraj navedeno pogodbo (podrobno navedene v tožbi in v pritožbi). V obravnavanem primeru sicer ni prišlo do izpolnitve zahtevka v obliki, kot ga je uveljavljala tožeča stranka zoper toženca, ampak je dolg 16. 5. 2013 poplačal njen osebni dolžnik B.H. po sklenjeni sodni poravnavi z dne 27. 11. 2012 pod III P 96/2012. Tožeča stranka je tožbo umaknila zaradi poplačila terjatve, ki jo je imela do svojega dolžnika in ki jo je ta poplačal po zgoraj navedeni poravnavi. Poplačilo te terjatve pa je tožeča stranka zasledovala z vložitvijo izpodbojne tožbe po določbi 259. člena OZ in zahtevkom proti tožencu kot tretjemu oziroma v čigar korist je bila sklenjena navedena pogodba je poplačilo te terjatve tudi zasledovala. Glede na navedeno zato ne gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko bi med v tej tožbi uveljavljenim zahtevkom zoper toženca in zgoraj navedenim poplačilom, ki ga je izvedel tožničin osebni dolžnik, ne bilo nobene povezave, kot skuša prikazati toženec v pritožbi. S sklenitvijo zgoraj navedene poravnave in poplačilom po tej poravnavi je bil dosežen namen in cilj izpodbojne tožbe proti tožencu, ki bi v nasprotnem moral dopustiti, da se tožnica poplača z izvršbo na nepremičnine, ki so bile predmet zgoraj navedenega pravnega posla med tožencem in B.H. To smiselno izhaja tudi iz dopisa toženca z dne 17. 5. 2013, na katerega se sklicuje v pritožbi in s katerim je obvestil sodišče o sklenjeni poravnavi med tožnico in B.H., da je B.H. poplačal tožnici 18.000,00 EUR zaradi česar je zahtevek zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj neutemeljen, saj terjatev tožeče stranke do B.H. več ne obstoji, z umikom tožbe pa je toženec tudi soglašal. Glede na navedeno je tako soglašati s sodiščem prve stopnje, da je tak način poplačila in posledično zaradi tega poplačila umik tožbe zoper toženca šteti kot podlago za obveznost toženca, da tožeči stranki poravna pravdne stroške v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje ob tem upoštevalo še načelo pravdnega uspeha (tožeči stranki priznalo 74,64 % potrebnih stroškov, toženi pa 25,36 %) pa v obravnavanem primeru ni v škodo, temveč v korist tožene stranke.

5. Višine odmerjenih stroškov toženec ne graja, razen v delu, ko navaja, da pri odmeri nagrade za narok v višini 534,00 EUR sodišče ni upoštevalo, da je pred poravnalnim narokom tožeča stranka v vlogi 15. 4. 2013 znižala tožbeni zahtevek na 18.000,00 EUR, zato je treba pri presoji stroškov nagrade za narok upoštevati to vrednost. Upoštevaje navedeno tako pripada tožeči stranki namesto nagrade za narok 534,00 EUR sedaj 471,60 EUR, kar ob nagradi za postopek 578,50 EUR in materialnih stroškov 20,00 EUR ter DDV 210,02 EUR (od vrednosti 1.050,10 EUR) ter takse 615,00 EUR sedaj znaša skupaj 1.895,12 EUR. Prav tako toženi stranki tudi toženi stranki pripada za narok 471,60 EUR (namesto 534,00 EUR) ter še 578,50 EUR za nagrado za postopek in 20,00 EUR za materialne stroške skupaj pa 1.070,10 EUR, tako da je sedaj tožena stranka po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov dolžna plačati tožeči stranki 1.137,84 EUR.

6. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ob tem, ko ob uradnem preizkusu (člen 350/II ZPP) ni našlo uradno upoštevnih procesnih kršitev o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (člen 365 točki 2 in 3 ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške, saj je v pritožbenem postopku le v neznatnem delu uspela s pritožbo.