Jedro

Kršitev 120. člena ZKP je relativna bistvena kršitev določb procesnega zakona, kar pomeni, da mora vložnik izkazati tudi vpliv kršitev na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega T. R. na podlagi priznanja krivde spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1 (točka I izreka), dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ (točka II izreka), kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ (točka III izreka), kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ (točka IV izreka), treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ (točka V izreka), kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ (točka VI izreka), nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ (točka VII izreka) ter nadaljevanega kaznivega dejanja uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena KZ (točka VIII izreka). Za kazniva dejanja pod točko I je sodišče obsojencu določilo kazni tri, štiri in devet mesecev zapora, za dejanji pod točko II pet in tri mesece zapora, za dejanje pod točko III štiri mesece zapora, za dejanje pod točko IV štiri mesece zapora, za dejanja pod točko V osem, štiri in dva meseca zapora, za dejanje pod točko VI osem mesecev zapora, za dejanje pod točko VII osem mesecev zapora, za dejanje pod točko VIII pa deset mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno zaporno kazen v trajanju petih let. V izrečeno kazen je vštelo čas odvzema prostosti in pripora od dne 4. 11. 2013 od 9.10 ure dalje. Odločilo je, da je obsojenec v roku petnajst dni po pravnomočnosti sodbe dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke oškodovancem, prav tako pa je dolžan plačati 18.900,00 EUR, kar ustreza premoženjski koristi, pridobljeni na škodo H. K.. Sklenilo je še, da je obsojenec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2. Višje sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu zvišalo določene kazni in sicer; za kaznivo dejanje pod točko I/3 na deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/1 na sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko VII na devet mesecev zapora ter za kaznivo dejanje pod točko VIII na eno leto zapora, nakar mu je ob nespremenjenih določenih kazni za kaznivo dejanje pod točko I/1 (tri mesece zapora), za kaznivo dejanje pod točko I/2 (štiri mesece zapora), za kaznivo dejanje pod točko II/2 (tri mesece zapora), za kaznivo dejanje pod točko III (štiri mesece zapora), za kaznivo dejanje pod točko IV (štiri mesece zapora), za kaznivo dejanje pod točko V/1 (osem mesecev zapora), za kaznivo dejanje pod točko V/2 (štiri mesece zapora), za kaznivo dejanje pod točko V/3 (dva meseca zapora) in za kaznivo dejanje pod točko VI (osem mesecev zapora) izrečeno enotno kazen zvišalo na šest let zapora. Pritožbi obsojenca in njegove zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v višini 900,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

3. Obsojeni T. R. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da je bila seja senata višjega sodišča dne 20. 4. 2015 opravljena v njegovi nenavzočnosti. Višje sodišče je od uprave zapora dobilo podatek, da je na begu. To pa ni bilo res, saj je bilo prestajanje zaporne kazni z odločbo direktorja ZPKZ Ljubljana prekinjeno. S to napačno informacijo je obsojencu nastala nepopravljiva škoda. Napačno obvestilo o statusu obdolženca je negativno vplivalo na odločitev senata višjega sodišča, ki mu je enotno kazen pet let zvišal na šest let zapora. Zatrjuje tudi, da je bilo nepravilno vročanje sodbe na način preko oglasne deske. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo oziroma podrejeno zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pogled v sodbo sodišča druge stopnje pokaže, da dejstvo, da je sodišče imelo podatek, da je obsojenec s prestajanja kazni na begu, ni v ničemer vplivalo na sodišče pri ugoditvi pritožbi tožilca na zvišanje kazni. To okoliščino je sodišče v sodbi omenilo izključno pri opisu poteka postopka na sodišču druge stopnje, ko je ugotovilo, da so kljub nenavzočnosti obsojenca na seji, na katero ga je sodišče povabilo, izpolnjeni zakoniti pogoji, da se seja opravi. Višje sodišče je pravilno ocenilo, da so pri nekaterih kaznivih dejanjih izrečene zaporne kazni prenizke in jih je zato zvišalo, zvišalo pa je tudi enotno kazen. Za takšno svojo odločitev je sodišče navedlo vse odločilne razloge, med katerimi pa ni bilo upoštevano, da je obsojenec na begu, kar je bil nepravilen podatek, ki ga je sodišče dobilo kot odgovor na vabilo na sejo obsojenca. Zato zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, da je sodišče zakon kršilo. Sodišče tudi ni kršilo zakona pri vročanju sodbe. V spisu so vsi podatki o poskusih vročanja obsojencu in vsi podatki na osnovi katerih se je sodišče pravilno odločilno za fikcijo vročitve preko oglasne deske sodišča. 5. Obsojenec v izjavi podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca izraža nestrinjanje s stališči državnega tožilca ter vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Vložnik v zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP navaja, da je sodišče pri vročanju drugostopenjske sodbe kršilo procesni zakon, saj sodbe ni niti poskušalo vročiti na naslov njegovega prebivališča, ampak je vročitev opravilo s pritrditvijo odločbe na sodno desko. Le zato, ker je o sodbi sam poizvedoval, zakonskega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni zamudil. Zato meni, da so mu bile s takšnim načinom vročitve drugostopenjske sodbe (pritrditev na sodno desko) kršene ustavne pravice, predvsem pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

7. Iz podatkov spisa v obravnavani zadevi je razvidno, da obsojencu drugostopenjske sodbe ni bilo mogoče vročiti, saj naj bi bil po podatkih evidence zaprtih oseb na begu, PU Kranj na območju katere ima prebivališče, pa ga kljub razpisanem iskanju ni uspela izslediti. Zato je sodišče prve stopnje v zvezi z vročanjem drugostopenjske sodbe ravnalo v skladu z določbo četrtega odstavka 120. člena ZKP, po kateri se obdolžencu, ki ima zagovornika, vročitev sodbe opravi po 119. členu ZKP - nadomestna vročitev, če pa mu sodbe ni mogoče vročiti, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se odločba pritrdi na sodno desko in se po preteku osem dni šteje, da je bila opravljena vročitev. Zatrjevana kršitev 120. člena ZKP je tudi sicer tako imenovana relativna bistvena kršitev določb procesnega zakona, kar pomeni, da mora vložnik izkazati tudi vpliv kršitve na zakonitost sodbe. Z navajanji, da bi zamudil zakonski rok za vložitev izrednega pravnega sredstva, če sam ne bi kontaktiral sodišča, vložnik tega vpliva po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. 8. Z navajanji, da je bilo višje sodišče napačno obveščeno, da je obsojenec na begu, kar je vplivalo na odločitev sodišča, ki je pri nekaterih kaznivih dejanjih zvišalo določene zaporne kazni ter zvišalo tudi enotno kazen, da je trajni invalid, ki ne zmore vsakodnevnih življenjskih opravil, da je bil na predobravnavni narok pripeljan z reševalnim vozilom v spremstvu reševalcev ter da bi dolgotrajna zaporna kazen le poslabšala njegovo splošno zdravstveno stanje, vložnik v obrazložitvi zahteve problematizira vprašanje primernosti kazni, ki jo je pritožbeno sodišče na podlagi pritožbe okrožnega državnega tožilstva zvišalo. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je vložnik zahtevo vložil zaradi odločbe o določenih kaznih pri posameznih kaznivih dejanjih ter odločbe o izrečeni enotni kazni, s katerimi pa ni bila prekoračena zakonska pravica oziroma jo je vložil, ker meni, da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. To je sicer dovoljeni pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, vendar pa iz tega razloga po 420. členu ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče navedb, ki napadajo ustreznost kazenske sankcije ni preizkušalo.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljani kršitvi zakona, na kateri se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, nista podani, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.