Jedro

Ko dedič zatrjuje le, da določena zapustnikova izjava pomeni zapustnikovo ustno oporoko, ne gre za spor o dejstvih, ampak za uporabo prava. Zato napotitev na pravdo ni potrebna. O pravem vprašanju - ali izjava pomeni ustno oporoko - mora odločiti zapuščinsko sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljevanje postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in zapustnikovega sina S.K. napotilo na pravdo, da proti zapustnikovima sinovoma L.K. in K.K. ter zapustnikovemu vnuku A. K. (sinu - dediču pokojne zapustnikove hčere M.K. roj. K.) v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa pri pristojnem sodišču vloži tožbo zaradi ugotovitve, da je zapustnik zapustil veljavno in pravno upoštevno ustno oporoko, s katero je zapustnikovemu sinu S.K. kot edinemu oporočnemu dediču zapustil v last nepremičnine pod vl. št. 32 k.o. Z. (parc. št. 1500 gozd).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožil S.K., ki v pritožbi navaja predvsem, da je edini pomagal očetu J.K., ko je bil obsojen s kazensko sodbo v l. 1949; da je bila sestra M. l. 1954 dedno povsem odpravljena; da je bil tudi brat L.K. dedno povsem odpravljen; da sta se z očetom J.K. dogovorila, da bo sin S.K. poskušal doseči obnovo kazenskega postopka iz l. 1949 in doseči oprostilno sodbo in če mu to uspe je on tisti, ki mu gre vse premoženje iz tega naslova; z očetom sta se o tem večkrat pogovarjala, nazadnje dne 19.3.1969. Navaja tudi, da je oče želel zapisati, da mu pripadajo vse materialne koristi na osnovi razveljavitve kazenske obsodbe, da pa on sam tega ni želel, še posebej ne zadnjič, ko je bil oče že na smrtni postelji.

Nadalje navaja v pritožbi, da sta njegov brat J. ml. in sestra P. prenesla svoje eventualne pravice v korist predlagatelja, da sodišče zmotno upošteva čl. 213 Zakona o dedovanju in bi moralo na pravdo napotiti nasprotno stran, kolikor je to sploh utemeljeno, saj meni, da je večja verjetnost upravičenja na njegovi strani, kot pa na strani L.K. in K.K., ki se sklicujeta samo na golo zakonitost. Pritožba je utemeljena.

V teku zapuščinskega postopka je S.K. zatrjeval, da mu je oče večkrat rekel, da bo vse premoženje, ki bo izviralo iz razveljavljene kazenske obsodbe zoper J.K., pripadlo njemu - S.K., kar naj bi po njegovem mnenju predstavljalo ustno oporoko. L.K., K.K. in A.K. zatrjujejo le, da zapustnik ni zapustil pravno veljavne ustne oporoke. 72. člen Zakona o dedovanju - ZD in naslednji določajo, da lahko oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo pred dvema pričama le tedaj, če zaradi izrednih razmer ne more napraviti pismene oporoke, določajo pa tudi druge natančnejše pogoje v zvezi z ustno oporoko.

S.K. v teku zapuščinskega postopka in tudi v pritožbi ni navedel dejstev, ki bi kazala na obstoj ustne oporoke, saj samo zatrjevanje besed J.K., da mu pripada vse premoženje, če bo dosegel razveljavitev kazenske obsodbe, še ne zadostuje za ustno oporoko.

V skladu z 210/1 čl. ZD sodišče napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. V obravnavanem primeru pa ne gre za spor o dejstvih, ampak za vprašanje, ali je tisto, kar naj bi zapustnik dejal pritožniku, lahko ustna oporoka. Torej gre za pravno vprašanje, o katerem odloči sodišče prve stopnje (čl. 210/2 ZD). Sodišče prve stopnje bo tako torej moralo samo odločiti o pravnem vprašanju. Zato prekinitev postopka ni potrebna.

Razlogi, ki jih navaja S.K. v svoji pritožbi, v tej fazi postopka tako niso upoštevni, ker gre samo za vprašanje prekinitve postopka in napotitve na pravdo.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in s tem odločitev spremenilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (čl. 365/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, čl. 373 tč. 4 ZPP v zvezi s čl. 380 tč. 3 in 381 čl. ZPP in v zvezi s čl. 163 ZD.