Jedro

Opredelitev jamčevalnega zahtevka iz četrte alineje prvega odstavka 37.c člena ZVPot (da ima potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da se mu vrne plačani znesek) pomeni le slab zakonodajalčev zapis jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe, saj tega opredeljuje s posledico, ki nastane, če potrošnik uresniči oblikovalno pravico odstopa od pogodbe, to je s kondikcijsko terjatvijo, ki jo pridobi, če je pred uresničitvijo pravice do odstopa že plačal kupnino oziroma storitev. Sicer pa potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu (v primeru podjemne ali gradbene pogodbe izvajalcu) vrniti vrednosti koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari (po četrtem odstavku 111. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami trpita svoje stroške vloženih pritožb. III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki in stranskemu intervenientu na strani tožene stranke plačati stroške odgovora na pritožbo, vsakemu v znesku 1.245,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z 18. 10. 2019 izdano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice), s katerim je od tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) zahtevala plačilo zneska 94.030,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2017 dalje in zneska 1.899,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2014 dalje. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožnici naložilo, da v 15 dneh toženki povrne 5.480,92 EUR, stranskemu intervenientu na strani toženke pa 3.740,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložili tožnica in toženka.

3. Tožnica je sodbo izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe. V pritožbi je zatrjevala, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožba v zadevi P 21/2013 z dne 5. 2. 2013, upoštevajoč določila Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), na katera se sicer ni sklicevala nobena od pravdnih strank v tej zadevi, pravočasna, zato pa takšnega očitanega ravnanja zavarovanca toženke (sicer stranskega intervenienta) ni mogoče opredeliti kot protipravnega ter da so sodišča na vseh stopnjah odločanja zavezana uporabiti kogentna zakonska določila neodvisno od tega, ali se stranke nanje sklicujejo. Zavarovanec toženke se niti v tožbi, niti v pritožbi ni skliceval na uporabo ZVPot, s tem zakonom se ni ukvarjalo niti nobeno od sodišč. Sodišče je spregledalo, da tožnica v konkretnem postopku ni očitala nepravilnosti v poslovanju sodišča v postopku P 21/2013, ampak nepravilnosti ravnanja zavarovanca toženke kot pooblaščenca tožnice v tem postopku. Sodišče prve stopnje je z zaključkom o pravočasnosti vložene tožbe poseglo v pravnomočno zaključen pravdni postopek, v katerem je tožnica izgubila možnost uveljavljanja svoje pravice. Sicer pa nobeno sodišče v zadevi P 21/2013 ni upoštevalo določb ZVPot, ker je zavarovanec toženke s tožbo uveljavljal jamčevalni zahtevek, ki ga ZVPot ne zajema in je zanj predpisan drugačen postopek uveljavitve. Ker iz vseh pravnomočnih odločb izhaja, da tožba ni bila vložena pravočasno, sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ni bilo dolžno ugotavljati protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke v zvezi s takšnimi očitanimi ravnanji. Sodišče prve stopnje bi se kot s predhodnim vprašanjem moralo ukvarjati zgolj z vprašanjem ali bi, če bi bila tožba v zadevi P 21/2013 vložena pravočasno, tožnica s tožbenim zahtevkom uspela. V dejanski podlagi tožbe in uveljavljenem zahtevku v zadevi P 21/2013 ni podlage, da bi se lahko sodišče osredotočilo na ZVPot. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo pravočasnosti tožbe spregledalo bistvo sodbe pritožbenega sodišča v zadevi P 21/2013, čeprav je to sicer v celoti povzelo. V tej je bilo izpostavljeno, da je ob prepozno vloženi tožbi, bil s tožbo sicer podan tudi neučinkovit odstop od pogodbe, saj je tega uveljavljala po izteku roka iz 635. člena OZ. Pritožbeno sodišče je tudi pojasnilo pravno naravo roka iz 635. člena OZ in način pravočasne uresničitve posameznega od jamčevalnih zahtevkov. V zvezi z izkazanim jamčevalnim zahtevkom odstopa od pogodbe je tako poudarilo, da je predpostavka iz 635. člena OZ izpolnjena, če izvajalec do izteka roka prejme naročnikovo izjavo, da odstopa od pogodbe. Z uresničitvijo naročnikove pravice do odstopa od pogodbe pa je ta razvezana in nastane kondikcijski zahtevek, kakršnega je tožnica sicer uveljavljala v zadevi P 21/2013. Tožnica je šele s tožbo toženi stranki tudi sporočila, da odstopa od pogodbe. Zato pa je nasprotna stranka šele s prejemom tožbe 19. 3. 2013 prejela izjavo o odstopu. Zato je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tudi na tej podlagi tožnica svojo jamčevalno pravico uveljavljala prepozno. Navedeni razlogi pritožbenega sodišča v zadevi P 21/2013 dokazujejo, da je zavarovanec toženke v tožbi, ki je bila vložena prepozno, podal tudi neučinkovit odstop od pogodbe, saj bi morala tožnica, če bi želela od pogodbe odstopiti, še pred vložitvijo tožbe nasprotni stranki posredovati izjavo o svoji takšni volji oziroma ob vložitvi takšne tožbe, kot je bila sicer vložena, glede na določilo 635. člena OZ, tožbo vložiti pravočasno upoštevajoč, da se bo s takšno izjavo nasprotna stranka seznanila šele s prejemom tožbe. Ker je zavarovanec toženke s tožbo uveljavljal jamčevalni zahtevek - odstop od pogodbe (kot je obrazložilo pritožbeno sodišče v zadevi P 21/2013), takšnega pa določba 37.c člena ZVPot ne zajema, je zmotno sklicevanje sodišča prve stopnje na določilo 37.c člena ZVPot in daljši dveletni rok, ki ga ta določa. Zato je tudi zmoten pravni zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti vložene tožbe v zadevi P 21/2013. Zavarovanec toženke je s prepozno vložitvijo tožbe, ki je vsebovala jamčevalni zahtevek posebne vrste, ki ga ZVPot ne ureja, z neučinkovitim odstopom od pogodbe in z zamudo prekluzivnega roka iz 635. člena OZ, ravnal v nasprotju s standardom dobrega strokovnjaka, ki je sprejel tožničino naročilo, da jo zastopa pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarnih napak.

4. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi je zatrjevala zmotnost odločitve sodišča prve stopnje, ko toženki ni priznalo kot potrebnih pravdnih stroškov stroškov za drugo, četrto, peto, šesto in osmo pripravljalno vlogo, ker bi naj šlo za ponavljanje navedb iz odgovora na tožbo. V teh vlogah pa je toženka odgovarjala na nove navedbe in dokazne predloge, ki jih je tožnica navajala v njenih pripravljalnih vlogah. Zato so bile vse te njene pripravljalne vloge potrebne za pravdo. Sodišče prve stopnje pa neutemeljeno toženki ni priznalo tudi stroškov kopiranja iz primarnega spisa na Okrožnem sodišču v Celju. Iz previdnosti je pritožbi priložila dokazilo o dne 23. 5. 2018 izvršenem plačilu zneska 27,40 EUR. Sodišče prve stopnje je tako toženki premalo priznalo 2.670,47 EUR pravdnih stroškov.

5. Toženka je na pritožbo tožnice pravočasno odgovorila. V odgovoru na pritožbo je navajala, da se njen zavarovanec ni bil dolžan sklicevati na noben zakon, saj so sodišča dolžna uporabljati kogentna zakonska določila. Tožnica je bila mnenja, da je s konkludentnimi ravnanji pogodbo z izvajalcem že leta 2007 razdrla. Tako je bilo že takrat, ko je poiskala pomoč zavarovanca toženke, prepozno za odstop od pogodbe. Sicer pa bi bil tožbeni zahtevek v zadevi P 21/2013 tudi ob njegovi vsebinski presoji neutemeljen. Pritožbene trditve tožnice, da je zavarovanec toženke podal neučinkovit odstop od pogodbe, saj je tožnica svojo pravico do odstopa od pogodbe uveljavljala po izteku roka iz 635. člena OZ, predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Ker tožnica s pritožbo ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede na pred sodiščem prve stopnje uveljavljane strokovne napake njenega zavarovanca, temveč pritožbeno uveljavlja le strokovne napake, ki jih prvič uveljavlja šele s pritožbo, s pritožbo ne more uspeti. Toženka je predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila stroške vloženega odgovora na pritožbo in zahtevala povrnitev teh stroškov od tožnice.

6. Stranski intervenient je v pravočasnem odgovoru na pritožbo tožnice navajal, da se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da mu ni moč očitati strokovne napake. Tožnica mu je sicer to, da je dopis z dne 6. 1. 2012 prejela, povedala šele v okviru pritožbenega postopka v pravdi P 21/2013, s tem dopisom pa se je seznanil šele, ko ga je nasprotna stranka priložila odgovoru na tožbo. Tožnica je sicer še preden se je zglasila pri stranskem intervenientu izgubila vse pravice do grajanja napak oziroma do zahtevka za vračilo kupnine, saj je za napake vedela že dalj časa, njihove sanacije pa ni dovoljevala in je že odstopila od pogodbe. Sicer pa tožnica ni bila upravičena do razdrtja pogodbe in vračila kupnine in bi bil njen zahtevek neutemeljen.

O pritožbi tožnice:

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Odvetnikova odškodninska odgovornost pomeni posebno vrsto civilnopravne odgovornosti, ki se rešuje v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti ter splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo in ki jo kot lex specialis dopolnjujejo pravila Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), Statuta odvetniške zbornice Slovenije, Kodeksa poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: Kodeks). OZ civilno odgovornost za škodo, ki jo odvetnik povzroči stranki pri svojem delu, ureja po pogodbenem temelju (mandat), osrednje vprašanje njegove odgovornosti pa je standard dolžne skrbnosti. Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh; njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečno skrbnega strokovnjaka s tega področja. Po določbi drugega odstavka 11. člena ZOdv je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike ter ima pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsa pravna sredstva, za katera misli, da lahko koristijo stranki, ki jo zastopa. Opisano poklicno skrbnost zahtevata tudi drugi odstavek 6. člena in prvi odstavek 768. člena OZ. Kodeks v 41. členu predpisuje, da je odvetnik dolžan stranko vestno zastopati tako, da uporabi zanjo vsa možna in dopustna pravna sredstva, pri čemer 43. člen zapoveduje, da je osnovno vodilo ravnanja odvetnika zaupanje stranke.1

9. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo odškodnine zaradi odškodninske odgovornosti odvetnika M. R. (sicer stranskega intervenienta), ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženki. Kot je razvidno že iz sodbenega povzetka tožničinih navedb in trditev, je tožnica utemeljevala zavarovančevo odškodninsko odgovornost z nestrokovnim zastopanjem tožnice v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu P 21/2013. To pa z očitki, da je prepozno vložil tožbo, s katero je tožnica uveljavljala zoper nasprotno stranko (toženca) G. d.o.o., s katerim je kot naročnica in investitorka, ta pa kot izvajalec, sklenila 23. 1. 2007 pogodbo, s katero se je izvajalec zavezal izdelati in postaviti leseno konstrukcijo stanovanjske hiše s strešno konstrukcijo. Zaradi stvarnih napak, ki jih je pravočasno notificirala in jih izvajalec ni odpravil niti v primernem dodatnem roku, je s tožbo zahtevala vračilo celotnega že izvršenega plačila. Zavarovanec toženke je 5. 2. 2013 vloženo tožbo vložil prepozno, to je po poteku enoletnega prekluzivnega roka iz 635. člena OZ, po katerem je čas za vložitev tožbe potekel 6. 1. 2013. Tožnica je že aprila 2012, ko je zavarovanec toženke prevzel njeno zastopanje, temu izročila celotno dokumentacijo, med to pa tudi dopis pooblaščenca nasprotne stranke z dne 6. 1. 2012, na katerega se je, po toženčevem navajanju v odgovoru na tožbo, da je tožnica že od leta 2007 zahtevala odpravo napak, zato pa za več let zamudila rok za sodno uveljavitev jamčevalnih zahtevkov (660. člen OZ v zvezi s 635. členom OZ) in je z njimi prekludirana, oprlo sodišče prve stopnje. Ker zavarovanec na takšne navedbe o prekluziji niti s pripravljalno vlogo niti na prvem naroku za glavno obravnavo, ni odgovoril, je sodišče prve stopnje presodilo, da je enoletni prekluzivni rok po 635. členu OZ začel teči 6. 1. 2012 in se je iztekel 6. 1. 2013, zato pa 5. 2. 2013 vloženo tožbo zavrglo. V pritožbi zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje je zavarovanec ugotovitve sodišča prve stopnje o 6. 1. 2013 pretečenem roku izpodbijal s pojasnjevanjem, da je bil dopis pooblaščenca toženca le datiran z 6. 1. 2012, tožnica pa ga je sicer prejela šele 11. 2. 2012, za takšne navedbe pa predložil tudi dokaze, vendar pa je pritožbeno sodišče takšne navedbe o datumih poslanega dopisa in tožničinega prejema in dokaze štelo za nedopustne in neupoštevne (po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP) ter tožničino pritožbo zavrnilo. Po zavarovancu vloženo revizijo tožnice je zavrnilo tudi revizijsko sodišče. Ker je tožnica zavarovancu toženke že ob samem začetku ob prevzemu zastopanja izročila naveden dopis in je bil seznanjen z datumom in vsebino tega dopisa ter bi moral vedeti, da je potrebno tožbo vložiti znotraj enoletnega roka po prejemu tega dopisa oziroma bi takšne navedbe o datumu, ko bi naj bil poslan dopis, ki je služil kot osnova za odločitev o poteku prekluzivnega roka, moral podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, je zavarovanec toženke ravnal nedopustno malomarno, zato pa je bil tožničin tožbeni zahtevek, ki bi bil sicer utemeljen, zavrnjen. Nestrokovno pa bi naj zavarovanec toženke ravnal tudi, ker ob evidentni želji tožnice po razdoru pogodbe ni uvidel dejstva, da je tožnica v sporu s tožencem potrošnica in bi zato zanjo v razmerju do izvajalca veljale določbe ZVPot, ki dajejo potrošniku več pravic, med drugim tudi omogočajo, da prodajalec vrne kupnino, kupec pa stvar obdrži. Ker trditev o veljavnosti določb ZVPot ni podal, sodišča toženčevih trditev o prekluziji tudi niso presojala po določbah ZVPot. 10. Sodišče prve stopnje je, glede na odškodninsko naravo tožničinega zahtevka, pravilno presojalo vsa očitana protipravna ravnanja zavarovanca toženke. Zaključilo je, da ta niso protipravna in da med njimi in po tožnici zatrjevano škodo zaradi neuspešnosti z njenim tožbenim zahtevkom v zadevi P 21/2013 ni pravno relevantne vzročne zveze. Že na podlagi tožbenih navedb v zadevi P 21/2013 je ugotovilo in zaključilo, da je glede na tožnico kot fizično osebo in toženca kot izvajalca in podjetje, ki je opravljalo pridobitno dejavnost, šlo za spor v potrošniškem razmerju (1. člen ZVPot). Zato pa bi bilo odgovornost izvajalca za opravljeno storitev z napakami primarno presojati na podlagi ZVPot, ki je v razmerju do OZ oziroma določila 635. člena OZ v zvezi s 660. členom OZ, specialnejši zakon in ki v tretjem odstavku 37.c člena za ugasnitev pravice potrošnikov iz naslova stvarnih napak določa dvoletni rok od dneva, ko je potrošnik o stvarni napaki obvestil podjemnika (izvajalca). Zato 6. 1. 2012 začeti tek roka za sodno uveljavitev jamčevalnih zahtevkov do vložitve tožbe 5. 2. 2013 ni potekel in pravica do sodne uveljavitve jamčevalnega zahtevka ni ugasnila. Očitano ravnanje zavarovanca zaradi zamudne, prepozne vložitve tožbe, tako ni protipravno. Ker sodišča na pravilno uporabo materialnega prava pazijo po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), med očitanim ravnanjem zavarovanca toženke in zatrjevano škodo tožnice tudi ni podane pravnorelevantne vzročne zveze. Neutemeljene pa so tudi tožničine trditve o protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke, ker v pravdnem postopku P 21/2013 ni podal trditev o potrebnosti uporabe ZVPot. Sodišče prve stopnje je takšne zaključke dodatno utemeljilo s sklicevanjem na pravno teorijo in sodno prakso. Pritožbeno sodišče takšno razlogovanje sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno, se mu v celoti pridružuje in ga ne ponavlja. Temu le še dodaja, da med očitano opustitvijo navajanja dejstev v zvezi s sprejemom dopisa nasprotne stranke z dne 6. 1. 2012 in zatrjevano škodo ne bi bilo podane vzročne zveze tudi že zaradi v sami odločitvi pritožbenega sodišča poudarjenega dejstva, da bi bile takšne navedbe sicer v nasprotju z lastno izpovedbo tožnice, da je ta dopis prejela in nanj že odgovorila 12. 1. 2012. V zvezi s pritožbenimi trditvami o neupoštevnosti roka za sodno uveljavitev jamčevalnih zahtevkov iz tretjega odstavka 37.c člena ZVPot, ker bi naj tožnica uveljavljala jamčevalni zahtevek odstopa od pogodbe po OZ in ki ga ZVPot ne določa, pritožbeno sodišče odgovarja, da je pravna teorija2 enotna, da vsebina jamčevalnih zahtevkov iz prvega odstavka 37.c člena ZVPot ni drugačna od tistih, ki jih v splošnem pravilu opredeljuje OZ v prvem odstavku 468. člena. Opredelitev jamčevalnega zahtevka iz četrte alineje prvega odstavka 37.c člena ZVPot (da ima potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da se mu vrne plačani znesek) pomeni le slab zakonodajalčev zapis jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe, saj tega opredeljuje s posledico, ki nastane, če potrošnik uresniči oblikovalno pravico odstopa od pogodbe, to je s kondikcijsko terjatvijo, ki jo pridobi, če je pred uresničitvijo pravice do odstopa že plačal kupnino oziroma storitev. Sicer pa potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu (v primeru podjemne ali gradbene pogodbe izvajalcu) vrniti vrednosti koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari (po četrtem odstavku 111. člena OZ).3 Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti takšne presoje sodišča prve stopnje in očitki, da naj bi sodišče ne presojalo očitanih protipravnih ravnanj zavarovanca toženke, se tako izkažejo kot neutemeljeni.

11. Že iz zgoraj povzetega je razvidno, da tožnica kot očitanega nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke ni zatrjevala tudi nepravilnega oziroma neučinkovitega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe. Zato pritožbene navedbe v zvezi s takšnimi trditvami in očitki predstavljajo nedopustne pritožbeno navajane novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj v pritožbi ni tudi pojasnila, zakaj takšnih navedb brez svoje krivde ni podala pravočasno že v postopku pred sodiščem prve stopnje.4

12. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v po njej izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, toženki in stranskemu intervenientu pa je dolžna povrniti stroške vloženega odgovora na pritožbo. Stroški vloženih odgovorov na tožbo toženke in stranskega intervenienta znašajo za vsakega 1.245,68 EUR in jih sestavljajo nagrada za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 1675 točk (1 točka = 0,6 EUR) oziroma 1.005,00 EUR, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT 26,75 točk oziroma 16,05 EUR, 22 % DDV v znesku 224,63 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. O pritožbi toženke:

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Sodišče prve stopnje je priglašene stroške vloženih druge, četrte, pete, šeste in osme pripravljalne vloge toženke zavrnilo zato, ker je zaključilo, da ti stroški za postopek niso bili potrebni. Ugotovilo je namreč, da je toženka v navedenih pripravljalnih vlogah le ponavljala navedbe, podane že v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi ali pa se navedbe niso nanašale na odločilna dejstva. Zato pa toženka s pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da je v navedenih vlogah odgovarjala na nove navedbe in dokazne predloge tožnice v njenih pripravljalnih vlogah, ne more omajati prepričljivosti takšnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje.

16. Toženka je priglašene stroške v znesku 27,40 EUR v stroškovniku opredelila kot stroške kopij listin iz primarnega spisa na Okrožnem sodišču v Celju v tej pravdi. Ob dejstvu, da je v konkretni zadevi bil sicer tako imenovani primarni spis spis P 21/2013 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu ter da se toženka ob priglasitvi teh stroškov ni sklicevala niti predložila dokazila o nastanku takšnih stroškov, sodišče prve stopnje pravilno teh ni priznalo kot potrebnih pravdnih stroškov toženke. Toženka tako s pritožbenim dopolnjevanjem dejstev (in dokazovanjem) o takšnih stroških, kar sicer predstavlja nedopustno pritožbeno novo zatrjevana dejstva in dokaze (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj v pritožbi ni pojasnila, zakaj jih ni brez svoje krivde pravočasno navedla in predložila že pred sodiščem prve stopnje, ne more omajati pravilnosti takšne odločitve sodišča. 17. Pritožbeni razlogi toženke se tako izkažejo v celoti kot neutemeljeni. Ker niso podane tudi nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi o stroških potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 VS RS II Ips 80/2018, II Ips 515/95. 2 Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 164, Možina Damjan Potrošniška prodajna pogodba v evropskem in slovenskem pogodbenem pravu, Podjetje in delo 2/2004, stran 329. 3 Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 192. 4 Sicer bi takšne pritožbene navedbe predstavljale tudi nedopustno, v pritožbi uveljavljeno spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP), ki v pritožbenem postopku ni več dopustna - po prvem odstavku 184. člena ZPP je sprememba tožbe dopustna le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.