Jedro

Za zastaranje verzijske terjatve iz 133. člena ZZZDR velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.

S tem ko je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdi ugotavljalo, kdo je otrokov naravni oče, je kršilo 2. člen ZPP in določbe ZZZDR o ugotavljanju očetovstva (86. do 95. člen ZZZDR). Sodišče o tem vprašanju tudi ne bi smelo odločati kot o predhodnem vprašanju, saj je to v nasprotju z načelom, da o statusnih zadevah ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju, razen če zakon določa drugače. Status osebe se mora ugotoviti s konstitutivno sodbo, ki mora imeti učinke zoper vse (erga omnes).

Ustni dogovor, kakršnega sta sklenila tožnik in drugotožena stranka bi, ob izpolnjevanju drugih pogojev, lahko zadostoval za veljaven prenos lastninske pravice na nepremičnini. Pogodba je lahko kljub pomanjkanju obličnostnih zahtev veljavna, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.

Izrek

I. Pritožba drugotožene stranke se zavrže. II.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v: 1. točki izreka glede odločitve o preživnini za S. K. v višini 14.400,00 EUR in glede pravdnih stroškov ter v celoti v 2. in 3. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožeči stranki plačati: za vloženo delo in stroške pogozdovanja ter nege gozdov znesek 35.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in za preživnino prvotoženčevih otrok 35.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila; nadalje vrniti kupnino 13.000,00 EUR od nakazila z zamudnimi obrestmi do plačila in ji povrniti pravdne stroške (1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki izdati zemljiškoknjižno listino sposobno za vknjižbo lastnine do 1/1 nerazdelne celote, zemljiškoknjižnega vl. št. 14 k.o. ..., v katerem so vpisane z.k. parc. št. 91, 93, 96, 102, 124, 175, 235, 238, 282/1, 308, 310, 317, 319, 320, 377, 378/1, 378/2, 383, 384, 598, 674, 676, 682, 713, 717, 725, 378/2 ter parc. št. 286 in 340, ki sta bili vpisani v tem vložku in vknjižbo lastnine 1/1 nerazdelne celote zemljiškoknjižnega vl. št. 101, k.o. ..., v katerem je vpisana parc. št. 685, na osnovi katere bo vpisana lastnina do 1/1 nerazdelne celote na tožečo stranko, sicer bo sodba nadomestila takšno listino (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.927,12 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka po prejemu odločbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta tožeča stranka in drugotožena stranka pravočasno vložila laični pritožbi.

Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo, ker so navedbe tožnika točne in se mu prizna lastninsko pravico na parcelah, tudi 286 in 340 in pošlje zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Med drugim navaja, da sta se s tožnikom dogovorila, da bo za preživljanje in škodo, ki mu je bila povzročena, dobil parcele, ki jih sedaj želi dobiti s tožbo, vključno s parc. št. 286 in 340, k.o. .... Od tožnikovega prihoda na kmetijo od prvega toženca ni dobila niti stanarine, še manj preživnino. Strinja se s predlogom tožnika, da se tožba in poravnava razveljavita.

Tožnik v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo vlaga tudi zaradi kršitve določb ZPP ter nepravilne odmere stroškov postopka. Prosi, da se mu ugodi sojenje po zakonitih kriterijih, ki so bili uporabljeni v sodbi I P 990/95. Med drugim v bistvenem navaja: da so živeli v skupnem gospodinjstvu do 31.3.1991, nato je živel v hiši drugotožene stranke, med njimi so obstajali dogovori; odvetnica G. je še vedno pooblaščenka drugotožene stranke, zato vsaj v zadevi I P 990/95 ne bi smela zastopati nasprotne stranke; navaja, da so dopolnitve in spremembe tožbe prihajale s strani pooblaščenca, brez njegove vednosti; zahtevek za stroške pogozdovanja je bil umaknjen v celoti, vložen bo morda kot samostojna tožba, zato sodišče o tem ne bi smelo odločati; glede preživljanja A. K. L. je navedel, da je ves čas skrbel za njeno preživljanje; meni, da pravnomočna sodba sodišča ne zastara in je izvršljiva; sodišče ni upoštevalo zastaranja v tožbi I P 990/95, zato se tudi v predmetnem postopku ne sme upoštevati, ker drugače ni v enakem položaju s prvim tožencem; glede preživljanja S. K. zahteva povrnitev 14.400,00 EUR; ugotavljanje očetovstva ni dolžnost sodišča; kot uradni oče ga je dolžan preživljati drugi toženec; preživlja osebe, ki jih ni dolžan preživljati, kot dokaz je predlagal zaslišanje prič, prav tako je sodišče vprašal, ali kot dokaz prinese račune, pa mu sodišče ni odgovorilo; glede obnavljanja gozdov je mnenja, da bi del stroškov moral poleg lastnika kriti tudi prvi toženec, ker je imel od tega korist; glede vrnitve kupnine v višini 13.000,00 EUR je navedel, da je bila kupnina namenjena za odkup parcel; izjave, ki jih je dal na obravnavi si ne nasprotujejo; obrazložitev sodišča si je v nasprotju; sodišče omenja, da je poravnavo urejal on, če bi bilo to res, bi bil kršen ZPP in bi bila poravnava že iz tega razloga nična; glede zahtevka proti drugotoženi stranki je navedel, da je na podlagi dogovora z drugotoženo stranko postal lastnik parcel, toženka mu je lastninsko pravico priznala že leta 91, pripoznava je bila jasna. Omenja tudi razveljavitev sodbe I P 990/95 in poravnave. Če sodbe ne more razveljaviti, sodišču predlaga, da se uporabljajo isti zakoni in kriteriji kot v sodbi I P 990/95, sicer bo kršena njegova pravica enakosti pred zakonom. Predmet pritožbene graje je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba drugotožene stranke ni dovoljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi drugotožene stranke (odločitev pod tč. I. izreka): Pogoj za vsebinsko obravnavanje pritožbe je, da je ta pravočasna, popolna in tudi dovoljena, kar pomeni, da jo je vložila oseba, ki je imela to pravico in ki se pritožbi ni odpovedala, ali jo umaknila ter ima pravni interes za pritožbo (352. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). Obstoj pravnega interesa za pritožbo je torej ena od procesnih predpostavk za dovoljenost pritožbe, ki v konkretnem primeru na strani drugotožene stranke ni podan. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na drugotoženo stranko zavrnilo, drugotožena J. K. nima pravnega interesa za pritožbo proti izpodbijani sodbi, v posledici česar je bilo potrebno njeno pritožbo kot nedovoljeno zavreči (352. člen ZPP).

K pritožbi tožnika (odločitev pod tč. II. izreka): Na pritožbene navedbe: glede tožnikovega predloga, da se zoper drugo toženo izda sodbo na podlagi pripoznave; glede razveljavitve sodbe, opr. št. I P 990/95 in I Cp 894/98 ter glede razveljavitve sodne poravnave z dne 19.12.2005 je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 9 in 10 obrazložitve).

Glede samega obsega obravnavanja tožbenega zahtevka sodišče druge stopnje navaja, da je sodišče prve stopnje tožnika zaradi laičnih in nerazumljivih vlog, ki niso bile sposobne za obravnavanje, večkrat pozvalo, da vloge popravi in dopolni ter ga opozorilo na posledice, ki utegnejo nastati. Pravilno je odločilo o tožbenem zahtevku v obsegu, kot ga je tožnik postavil v zadnji dopolnitvi tožbe z dne 10.6.2008, kljub temu, da je tožnik del tožbe umaknil (z vlogo z dne 19.9.2008), saj je po določilu 188. člena ZPP za umik tožbe, po tem, ko se tožena stranka spusti v obravnavanje glavne stvari, potrebna privolitev tožene stranke. Ker je prvi toženec umiku nasprotoval, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo tudi o teh zahtevkih. Zaradi navedenega je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti o zahtevku za plačilo za vloženo delo in stroške pogozdovanja ter nege gozdov. Glede na to, da je sodišče prve stopnje obravnavalo njegov zahtevek v obsegu, kot ga je sam postavil v svoji laični vlogi, dopolnitvi tožbe z dne 10.6.2008, se izkažejo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da so dopolnitve in spremembe prihajale s strani pooblaščenca, za katere ni vedel. Tožnik tako v predmetnem postopku od prvega toženca vtožuje plačilo za vloženo delo in stroške pogozdovanja ter nege gozdov v višini 35.000,00 EUR, za preživnino prvotoženčevih otrok znesek 35.000,00 EUR ter vrnitev kupnine v višini 13.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo za vloženo delo in stroške pogozdovanja v višini 35.000,00 EUR, utemeljeno zavrnilo. V tem delu se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje (stran 5 obrazložitve), in se, v izogib ponavljanju, nanje v celoti sklicuje. Plačilo za vloženo delo in stroške pogozdovanj bi lahko tožnik uspešno uveljavljal od lastnika (drugotožene stranke). Zaradi zatrjevanega izsekavanja gozda prvega toženca pa je bil tudi lahko prikrajšan ali oškodovan samo lastnik (drugotožena stranka). Zaradi navedenega so v tej smeri podane tožnikove pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tudi zahtevek na plačilo preživnine prvotoženčevih otrok v višini 35.000,00 EUR v celoti zavrnilo. V tem delu je tožnikova pritožba v obsegu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevane preživnine za A. L. K., ker je v tem delu ugovor zastaranja utemeljen. Po določilu 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/76 in spremembe, ZZZDR, sme tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je bil dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Terjatev iz 133. člena ZZZDR je verzijske narave. Ta terjatev ni niti enaka niti tako podobna preživninski terjatvi, da bi omogočala analogno uporabo 3. odstavka 373. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in spremembe, ZOR), ki ga je, po določilu 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in spremembe, OZ), potrebno uporabiti za presojo obravnavanega razmerja, o nezastaranju pravice do preživnine in analogno uporabo 2. točke 381. člena ZOR o zadržanju zastaranja terjatev med starši in otroki v času trajanja roditeljske pravice. Izvira namreč iz dejstva, da ima upnik izdatke zaradi preživljanja kake osebe, ki jo je dolžan preživljati nekdo drug in zato zahteva od njega povračilo tistih izdatkov, ki so bili potrebni. Tožnik in prvi toženec nista v takem razmerju, da bi obstajali razlogi za zadržanje zastaranja, zakon pa tudi ne določa, da pravica do verzije ne zastara. Za zastaranje verzijske terjatve velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je zaradi zastaranja zavrnilo tisti del verzijskega zahtevka, ki se nanaša na preživljanje A. L. K. Ker obravnavana terjatev ni enaka vtoževani terjatvi iz postopka, ki se je vodil pod opr. št. I P 990/95, prav tako pa tudi ni bila predmet sodbe, s katero je bilo prvemu tožencu naloženo, da je dolžan mesečno prispevati za preživljanje A. K. L. (opr. št. P 36/92), se tožnik v predmetnem postopku nanje, glede uporabe pravil o zastaranju, neuspešno sklicuje. Zaradi navedenega mu tudi ni bila kršena pravica do enakega obravnavanja. Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.

Tožnik pa utemeljeno navaja, da sodišče v pravdi, kakršna je obravnavana, ne bi smelo samo ugotavljati, kdo je naravni oče otroka S. K. Sodišče prve stopnje je namreč kljub izpisku iz matičnega registra o rojstvu (priloga A1), iz katerega izhaja, da je oče otroka S. K. prvi toženec A. L. in ne tožnik I. K. ugotovilo, da je pravi oče tožnik. S tem je kršilo 2. člen ZPP in določbe ZZZDR o ugotavljanju očetovstva (86. do 95. člen ZZZDR). Sodišče o tem vprašanju tudi ne bi smelo odločati kot o predhodnem vprašanju, saj je to v nasprotju z načelom, da o statusnih zadevah ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju, razen če zakon določa drugače. Status osebe se mora ugotoviti s konstitutivno sodbo, ki mora imeti učinke zoper vse (erga omnes). Navedeno je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v delu v katerem je bilo odločeno o zahtevani preživnini za S. K. v znesku 14.400,00 EUR (1. točka izreka) in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo to moralo odpraviti navedeno kršitev, upoštevati navedena materialnopravna izhodišča in nato o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločiti.

Tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka na vrnitev kupnine v višini 13.000,00 EUR je pravilna. Sodišče druge stopnje takšno izpodbijano določitev ocenjuje kot materialnopravno pravilno, oprto na dovolj zanesljivo dejansko podlago. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zadostno obrazložilo, razlogi so jasni in zadostni, pritožbeni očitek, da so sami s seboj v nasprotju, je neupravičen, kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, torej ni podana. Sodišče druge stopnje se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja in se, v izogib ponavljanju, nanjo v celoti sklicuje. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik prvemu tožencu plačal do tolarja identičen znesek tistemu znesku, ki ga je morala plačati drugotožena stranka na podlagi sodne poravnave v izvršilnem postopku opr. št. In 2000/00021 in ob tožnikovi izpovedi, da je kupnino plačal prvemu tožencu, ker je bil tak dogovor na poravnavi, je tudi po mnenju sodišča druge stopnje tožnik s plačilom navedenega zneska izpolnil vsebino poravnave in ni šlo za odkup parcel, kot je navajal tožnik. Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ). Slednjega tožnik ni zatrjeval, zato plačanega sedaj ne more uspešno zahtevati nazaj. Zaradi navedenega so izpodbita vsa pritožbena navajanja, ki navedeno dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbijajo.

Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek v delu glede drugotožene stranke, od katere je tožnik zahteval izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se na nepremičninah, ki so vpisane v zemljiškoknjižni vložek 14 k.o. ..., vključno s parc. št. 286 in 340, ki sta bili vpisani v tem vložku in na nepremičninah, ki so vpisane v zemljiškoknjižnem vl. št. 101 k.o. ..., vpisal kot izključni lastnik. V obrazložitvi je navedlo, da verjame tožniku in drugotoženi stranki, da sta se dogovorila, da jo bo tožnik preživljal, ona pa mu bo vsled tega prepisala nepremičnine, katerih lastnica je sama, vendar je zaključilo, da zgolj lastništvo in ustni dogovor o prenosu lastništva ne zadostuje, zato je ta del zahtevka zaradi pomanjkanja bistvene sestavine, to je podlage za izdajo zemljiškoknjižne listine, zavrnilo. Ustni dogovor, kakršnega sta sklenila tožnik in drugotožena stranka bi, ob izpolnjevanju drugih pogojev (o čemer več v nadaljevanju), lahko zadostoval za veljaven prenos lastninske pravice, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu (2. točka izreka) najmanj preuranjena, kar je terjalo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi v tem obsegu. Ustni dogovor je pogodba, pravni posel. Sodišče prve stopnje se bo moralo pri odločanju o tem delu zahtevka najprej opredeliti glede tega, kaj točno je bilo predmet dogovora tožnika in drugotožene stranke in se potem opredeliti še do vprašanja kakšne vrste (narave) pogodba je njun ustni dogovor. To je pomembno zaradi obličnostnih zahtev, ki so različne za različne vrste pogodb (pisnost, notarski zapis). Pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini mora biti sklenjena v pisni obliki. ZOR, ki ga je v tem delu potrebno uporabiti glede na zatrjevani čas nastanka ustno sklenjenega dogovora, sicer te določbe ni imel, pač pa je bila pisnost pri pravnem prometu nepremičnin zahtevana v ustreznih posebnih zakonih (Zakon o prometu z nepremičninami). Sankcija, če pogodba v tem primeru ni sklenjena v predpisani obliki, je ničnost pogodbe (70. člen ZOR), vendar je v tem oziru potrebno upoštevati možnost konvalidacije ustno sklenjene pogodbe, saj ZOR v 73. člena določa, da je pogodba, kljub pomanjkanju obličnostnih zahtev, lahko veljavna, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Sodišče prve stopnje bo moralo, upoštevaje navedena materialnopravna izhodišča, ponovno presoditi ali je med navedenima obstajal veljaven pravni posel, na podlagi katerega se lahko prenese lastninska pravica in nato o tem delu zahtevka ponovno odločiti.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu s 353. in 355. členom ZPP, pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka glede odločitve o preživnini za S. K. v višini 14.400,00 EUR ter v celoti v 2. točki izreka razveljavilo, saj je v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zato v razveljavljenem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem delu pa je, zaradi navedenega in ker tudi ni našlo po uradni dolžnosti upoštevanih pritožbenih razlogov (350. člen ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdilo. Razveljavitev stroškovne odločitve (v točki 1. 2. in 3. točka izreka) je posledica delne razveljavitve izpodbijane odločitve o glavni stvari. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj navedena izhodišča, ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva in nato o tožbenem zahtevku, v delu glede plačila preživnine za S. K. v znesku 14.400,00 EUR ter glede zahtevka zoper drugo toženo, ponovno odločiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker stroški niso bili priglašeni.