Jedro

Tožbo, ki ni bila vložena v razumnem roku od poteka časa, ko bi delodajalec moral odločiti o ugovoru delavca, je potrebno kot nedopustno zavreči. Na dopustnost tožbe je potrebno paziti ves čas postopka. Ne gre za kršitev načela prepovedi reformatio in peius, kadar sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tožbo kot nedopustno zavrže, čeprav se je zoper razveljavljeno sodbo pritožil le tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu (1. odst. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrglo tožnikovo tožbo, ter hkrati sklenilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper odločitev o zavrženju tožbe sodišča se pritožuje tožnik, zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Opozarja, da je sodišče prve stopnje s sodbo Pdp .../94 z dne 12.9.1997 v zadevi meritorno razsojalo, ko je tožben zahtevek zavrnilo. Tedaj ni osvojilo ugovora tožene stranke o prepozno vloženi tožbi. Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje zaradi pomanjkljivih dejanskih in pravnih razlogov.

Ker se zoper zavrnilno sodbo tožena stranka ni pritožila, sodbe ni bilo mogoče razveljaviti v škodo stranke, ki se je pritožila in je tudi odločba o zavrženju tožbe, izdana v ponovnem sojenju iz tega razloga v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku. Z izpodbijanim sklepom naj bi bilo kršeno tudi materialno pravno. Kot invalidu III.

kategorije mu delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati, zato zavrženje tožbe, ko je očitno, da so bile grobo kršene pravice iz delovnega razmerja, ni razumljivo.

Pritožba ni utemeljena.

Procesne predpostavke so okoliščine, ki morajo ali ne smejo biti izpolnjene, da je vsebinsko sojenje o tožbenem zahtevku sploh dopustno. Nanje je potrebno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, vključno na pritožbeni stopnji. Za meritorno sojenje o uresničevanju pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev iz delovnega razmerja, razen glede denarnih terjatev, je značilno, da morata poleg ostalih splošnih procesnih predpostavk biti izpolnjena še dva dodatna pogoja. Glede na 2. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89; v nadaljevanju ZTPDR) namreč delavec ne more zahtevati varstva pravic pred delovnim sodiščem, če tega predhodno ni izčrpal pri pristojnem delodajalcu, niti ne more zahtevati sodnega varstva, če tožbe ne vloži v predpisanem prekluzivnem roku. Že zaradi narave delovno-pravnega razmerja, ki pomeni aktivno uresničevanje pravic, obveznosti in odgovornosti delavca na eni ter delodajalca na drugi strani, je predpisan kratki prekluzivni rok za tožbo. Tako je tožbo zoper dokončno drugostopenjsko odločitev delodajalca oz. če ta ne odloči v 30-ih dneh, glede na 1. odst. 83. člena citiranega ZTPDR dopustno vložiti v nadaljnjih 15-ih dneh oz. v skladu s 105. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR) tudi po preteku 15-dnevnega roka. V povezavi s temeljnimi načeli delovno-pravne ureditve pa slednje določbe ni dopustno razlagati, niti uporabljati na način, da bi v primeru molka drugostopenjskega organa delodajalca bila delavcu dana možnost vložitve tožbe kadarkoli, pač pa je potrebno za pravočasno šteti le tisto tožbo, ki je vložena v krajšem, še razumnem roku od potega časa, ki ga ima na razpolago delodajalec za odločanje o delavčevem ugovoru. Vsebinsko sojenje v sporu, za katero niso izpolnjene procesne predpostavke, ni dopustno in je potrebno tožbo, ki ni vložena v predpisanem roku oz. v primeru molka organa delodajalca v krajšem, še razumnem roku, kot nedopustno zavreči. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi citiranih zakonskih določb tožbo (vloženo 28.2.1994) na razveljavitev prvostopenjskega ugotovitvenega sklepa tožene stranke z dne 9.10.1992, na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 14.11.1992 dalje, reintegracijo in reparacijo, čeprav je tožena stranka tožnika že z obvestilom z dne 17.11.1992 napotila na sodno varstvo, v kolikor bi smatral, da so bile njegove pravice kršene, kot prepozno vloženo zakonito zavrglo. S takšno odločitvijo ni postopalo v nasprotju s prepovednjo reformatio in peius, saj bi ob pravilni uporabi prava na dopustnost tožbe moralo paziti že ob prvem sojenju. Nanjo je poleg ostalega bilo dolžno opozoriti tudi pritožbeno sodišče, ko je obravnavalo tožnikovo pritožbo zoper zavrnilno sodbo Pdp .../94 z dne 12.9.1997 in jo je ob pritožbi tudi po uradni dolžnosti razveljavilo.

Pri razveljavitvi zavrnilne sodbe, čeprav le na pritožbo tožnika, ne gre za spreminjanje sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila v smislu 374. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), zato pritožbeni očitki o odločanju v nasprotju s citiranim ZPP na pritožbeni kot ponovljeni prvi stopnji niso utemeljeni. Ker je v ponovljenem postopku tožba zakonito zavržena, so pravno irelevantne tudi vse tiste navedbe pritožnika, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z vsebinskim odločanjem o zahtevku.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in hkrati glede na izid pritožbenega postopka v skladu s 154. členom ZPP odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.