Jedro

Tožeča stranka je imela odvetnika in pooblaščenko. Odvetnik je prejeto obvestilo o taksni obveznosti za pritožbo poslal pooblaščenki, ki pa je zmotno menila, da gre za plačilo sodne takse za pritožbo v drugi zadevi, kjer jo zastopa ta odvetnik. Ker taksa ni bila plačana zaradi razloga, katerega je mogoče pripisati tožeči stranki, saj pooblaščenca nista bila zadosti skrbna pri ugotavljanju, za katero takso za pritožbo gre, ni mogoče šteti to za opravičljivi razlog za postavitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za postavitev v prejšnje stanje.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ni dovolilo postavitve v prejšnje stanje in sicer plačilo takse za pritožbo zoper sodbo. Res mora pooblaščenec pri ravnanju delati s profesionalno skrbnostjo. Vendar se je zgodil dogodek zaradi naključja, ki opravičuje razlog in dovoljuje vrnitev v prejšnje stanje. Tožeča stranka meni, da iz kronologije dogodkov, ki jih je opisal v svojem predlogu, izhaja zadostna podlaga za zaključek, da je sosledje dogodkov nemogoče preprečiti kljub dolžni skrbnosti. Odvetnik tožnika je na dan, ko je bilo treba takso plačati, preveril, ali bo taksa pravočasno plačana in dobil potrdilo, da je druga pooblaščenka naročila plačilo takse. Dejstvo, da nista govorila o isti taksi in da je obstajal miselni pridržek, ter da je bilo treba plačati takso za pritožbo v drugem, stečajnem postopku, je naključje. Komunikacija med ljudmi postaja vse hitrejša, bolj direktna in manj natančna. Tožeči stranki oziroma pooblaščencem ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti ali malomarnosti, saj sta plačilo takse preverjala. Ni mogoče zahtevati dvojnih komunikacij in preverjanj. Šlo je za nesporazum in opravičljivo zmoto. Sicer pa razlog za zamudo ni na njegovi strani oziroma je ni zakrivil tožnik neposredno, pač pa objektivne okoliščine.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 116. člena ZPP. Pravilno je tudi ugotovilo, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Zamuda ni opravičljiva, če od danih okoliščin oseba, ki je zamudo povzročila (stranka ali pooblaščenec) ni ravnala tako, kot bi se od nje pričakovalo. Gre za standard povprečne skrbnosti strokovnjaka. Vzrok je opravičljiv, če stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Gre torej za vprašanje, v čigavi sferi je prišlo do zamude in ali za to zamudo odgovarja (za vsako obliko krivde) tožeča stranka.

6. V konkretnem primeru gre za položaj, ko je odvetnik poslal obvestilo, da je treba plačati takso za pritožbo, P.Š. Nato je odvetnik odgovoril, da je prišlo do nesporazuma med njima, saj je preverjal, če je ona plačala takso. P.Š. pa je menila, da gre za drugo takso, saj imata z odvetnikom še druge postopke. Sodišče prve stopnje je v sklepu v točki 6 obrazložilo svojo odločitev tako, da v primeru, ko je več postopkov, mora biti kontrola večja, da se takšni dogodki preprečijo. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Vendar še dodaja, da je iz pooblastila P. Š. (priloga A9) razvidno, da je tožnik pooblastil P. Š., da ga zastopa in se udeleži naroka, razpisanega 28. 9. 2016. Ob takšnem pooblastilu, bi moral biti odvetnik še posebej previden in preveriti pri tožniku, ali lahko on pošlje (pooblasti) P. Š. za plačilo takse. Gre za razmerje med pooblaščenci. Tako da ni mogoče sklepati kot meni pritožba, da tožniku ni ničesar očitati. Predvsem pa je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da če pooblaščenca vesta, da imata več zadev oziroma pooblaščenko zastopa isti odvetnik v stečajni zadevi, ki nima zveze s to zadevo, bi morala ravnati tako skrbno, da do zamenjav ne pride. Gre torej za okoliščino, ki se je pripetila na strani tožeče stranke oziroma pooblaščencev in ki jo je bilo mogoče predvideti. Zato ne gre za višjo silo ali naključje, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in odvrniti.

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva, ki so pomembna za odločanje o 116. členu ZPP in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).