Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče ne dvomi v zakonitost in pravilnost ugotovitve, da sta gradbeno in lokacijsko dovoljenje prenehali veljati, zato v celoti soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke v tem upravnem sporu, da iz navedenega razloga obnova postopka lokacijskega in gradbenega dovoljenja ni dopustna, ker za to ni izpolnjen osnovni pogoj za uporabo izrednega pravnega sredstva, to je obstoj dokončne odločbe.
Tožba se zavrne.
Zahteva A.A., B.B., in C.C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Zahteva stranke z interesom D.D. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Upravna enota Celje je v 1. točki izpodbijanega sklepa odločila, da se zahteva A.A., B.B. in C.C. (tožnikov v tem upravnem sporu-v nadaljevanju tožeča stranka) za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan z izdanim lokacijskim dovoljenjem, številka 35102-424/2001-7/AB z dne 24. 7. 2001, s katerim je bilo D.D. iz Š. izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo gospodarsko bivalnega objekta na parc. št. 208/4 k.o. ..., zavrže. V 2. točki izreka je Upravna enota Celje odločila, da se zahteva tožnikov za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan z izdanim gradbenim dovoljenjem, številka 35102-1015/2001-5/KG z dne 4. 12. 2001, s katerim je bila D.D. dovoljena gradnja gospodarsko bivalnega objekta na parc. št. 208/4 k.o. ... V nadaljevanju je prvostopni upravni organ z odločbo ugotovil, da sta pravnomočno lokacijsko dovoljenje, številka 35102-424/2001-7/AB z dne 24. 7. 2001 in pravnomočno gradbeno dovoljenje, številka 35102-1015/2001-5/KG z dne 4. 12. 2001, ki ju je izdala Upravna enota Celje investitorici D.D., za gradnjo gospodarsko bivalnega objekta na parc. št. 208/4 k.o. ..., prenehala veljati po samem zakonu ter v 4. točki odločbe odločil, da stroški postopka niso bili zaznamovani.
Upravna enota Celje je odločitev iz 1. in 2. točke sklepa obrazložila z ugotovitvijo, da je Ministrstvo za okolje in prostor RS z odločbo z dne 23. 2. 2009 odpravilo sklep Upravne enote Celje z dne 22. 3. 2002, s katerim je ta organ zavrgel predlog tožnikov v tem upravnem sporu za obnovo postopka izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja investitorici D.D. Ministrstvo je v odločbi med drugim navedlo, da so predlagatelji obnove uspeli s tožbo pred Vrhovnim sodiščem RS, ki je s sodbo št. X Ips 140/2005 z dne 14. 1. 2009, reviziji ugodilo. Upoštevaje napotila iz citirane sodbe je bilo v ponovljenem (in spornem) postopku odločanja ugotovljeno, da so predlagatelji obnove dne 11. 1. 2002 vložili vlogo za sodelovanje pri pridobivanju dokumentacije za gradnjo, ki so jo utemeljili s podatkom, da so mejaši parcele, na kateri stoji črna gradnja, dne 16. 1. 2002 pa so se oglasili na upravnem organu, kjer jim je bilo pojasnjeno, da se sporni dovoljenji nanašata na gradnjo na zemljišču s parc. št. 208/4 k.o. ... Dne 14. 4. 2009 je prvostopni upravni organ izvedel ustno obravnavo, na kateri so predlagatelji obnove postopka pojasnili, da niso podani pogoji za gradnjo objekta, ne na zemljišču parc. št. 208/5, ne na zemljišču 208/4 k.o. ... in predlagali, da se obnovi tudi postopek za izdajo dovoljenj na parc. št. 208/4 k.o. ..., za katerega so izvedeli pri upravnemu organu 16. 1. 2002. Predlog za obnovo postopka je bil po ugotovitvi upravnega organa vložen v subjektivnem roku enega meseca od dneva, ko so predlagatelji izvedeli za izdana dovoljenja, kot to zahteva določba 263. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05 in 105/2006 - v nadaljevanju: ZUP), torej je bil podan pravočasno.
V nadaljevanju je upravni organ povzel odločitev Vrhovnega sodišča, da so predlagatelji obnove upravičene osebe za vložitev predloga, ter obrazložil, da pa okoliščine in dejstva, ki predstavljajo obnovitveni razlog v obravnavanem primeru niso verjetno izkazane, saj so nastale iz gradnje na parc. št. 208/5 k.o. ..., za katero pa upravna dovoljenja niso bila nikoli izdana. Na tej parceli se še vedno nahaja nelegalna gradnja, za katero si investitorica ustreznih upravnih dovoljenj ni pridobila. Tako so predlagatelji obnove iz previdnosti vztrajali pri predlogu za obnovo postopka tudi zoper dovoljenje na parc. št. 208/4 k.o. ..., kar je posredno potrdil tudi pooblaščenec predlagateljev obnove, ko je na zapisnik navedel, da gre za izigravanje predpisov s strani investitorice. Na tej parceli pa investitorica sploh ni pričela z gradnjo, kar je tudi sama potrdila, oziroma je izkop na parc. št. 208/4 k.o. ... izvedla šele pred dvema letoma. Iz tega razloga so tudi predlagatelji obnove za gradnjo na parc. št. 208/4 k.o. ... navajali zgolj razloge za neizpolnjevanje pogojev iz PUP in niso navedli konkretnih vplivov gradnje na tej parceli na njihove nepremičnine. Teh tudi niso mogli izkazati, glede na to, da na tej parceli ni bilo gradbeni posegov. Kot je navedlo VS RS, so ravno vplivi gradnje na sosednji nepremičnini tisti razlog, ki dajejo tem lastnikom položaj stranskih udeležencev v postopku izdaje tako lokacijskega, kot tudi gradbenega dovoljenja, vendar morajo biti vplivi v teh postopkih izkazani, v predlogu za obnovo postopka pa morajo biti te okoliščine vsaj verjetno izkazane.
Odločitev iz 3. točke izreka, to je, da pravnomočno lokacijsko in gradbeno dovoljenje za gradnjo gospodarsko bivalnega objekta na parc. št. 208/4 k.o. ... preneha veljati po samem zakonu, pa je prvostopni upravni organ obrazložil z ugotovitvijo, da je investitorica pri upravnem organu na ustni obravnavi 14. 4. 2009, na zapisnik izjavila, da ni pričela z gradnjo na parc. št. 208/4 k.o. ..., ker takšne gradnje sploh ni zahtevala, ampak je želela pridobiti gradbena dovoljenja za gradnjo na parc. 208/5 k.o. ... Upravni organ je po ponovnem pregledu celotne spisne dokumentacije ugotovil, da se v dokumentih navaja tako parc. št. 208/4 in parc. št. 208/5 k.o. ..., vendar je nesporno, da je bilo dovoljenje izdano za gradnjo na parc. št. 208/4. V obravnavanem primeru bi tako glede na navedbe investitorice upravni organ lahko izvedel obnovo postopka po uradni dolžnosti iz razlogov po 5. točki 260. člena ZUP, saj je bila za stranko znana ugodna odločba, kot je utemeljeno sklepati, na podlagi njenih neresničnih navedb, vendar je rok za obnovo postopka po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določbe 263. člena ZUP, potekel. Tako je v ponovnem postopku odločanja mogoče ugotoviti, da ni pogojev za dovolitev obnove postopka, niti na predlog predlagateljev, niti po uradni dolžnosti. Glede na eksplicitno navedena dejstva investitorke, ki jih je navedla na zapisnik na ustni obravnavi 14. 4. 2009, pa je potrebno izdati ugotovitveno odločbo, s katero je ugotovljeno, da sta tako lokacijsko kot gradbeno dovoljenje prenehala veljati, saj je v izreku pravnomočnega lokacijskega dovoljenja navedeno, da slednje preneha veljati tudi, če je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati. Gradbeno dovoljenje preneha veljati, če se z gradbenimi deli ne prične v roku enega leta od dneva vročitve. Glede na izjavo investitorke, da je pričela z gradnjo na parc. št. 208/4 k.o. ... pred dvema letoma (2007), ko je izvedla izkop, nedvomno izhaja, da je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati. Ugotovitev, da navedena dovoljenja ne veljajo, hkrati ščiti tudi interes predlagateljev obnove, ki so ga želeli uveljavljati v obnovljenem postopku odločanja in to pomeni, da za nadaljevanje gradnje na parc. št. 208/4 k.o. ... investitorka nima več zakonite podlage, oziroma veljavnega lokacijskega in gradbenega dovoljenja.
Ministrstvo za okolje in prostor RS je z odločbo, številka 35108-297/2009-2-MP z dne 11. 12. 2009, v 1. točki izreka pritožbo zavrnilo, v 2. točki izreka zahtevo predlagateljev obnove za povrnitev stroškov pritožbe zavrnilo in v 3. točki odločilo, da so predlagatelji obnove dolžni D.D. povrniti stroške pritožbenega postopka. Odločitev je obrazložilo z ugotovitvijo, da je odločitev prvostopnega organa o zavrženju obeh zahtev oziroma predlogov za obnovo postopka pravilna, vendar iz razloga, ker predloga za obnovo nista dovoljena. Obnova postopka je namreč kot izredno pravno sredstvo z zakonom predvidena le v stvareh končanih z dokončno upravno odločbo. Kolikor upravni akt preneha veljati, odpade tudi podlaga za uveljavljanje pravnih sredstev zoper te akt. V konkretnem primeru ni sporno, da sta tako lokacijsko, kot tudi gradbeno dovoljenje za gradnjo gospodarsko bivalnega objekta na zemljišču parc. št. 208/4 k.o. ... prenehala veljati, saj investitorka v roku določenem v gradbenem dovoljenju, z gradnjo ni pričela. To dejstvo ni sporno ne za investitorko, niti za pritožnike. V primeru, ko veljavnost upravnega akta preneha veljati po samem zakonu, določbe ZUP sicer res ne predvidevajo izdaje posebne ugotovitvene odločbe o prenehanju veljavnosti take odločbe, ampak odločba preneha učinkovati že po zakonu, z dnem preteka roka za pričetek gradnje. Če investitor vendarle prične graditi po tem datumu, gradi brez veljavnega gradbenega dovoljenja, kar pa je seveda stvar pristojne gradbene inšpekcije. Slednje pa velja tudi v primeru gradnje brez ustrezne upravne odločbe na zemljišču s parcelno številko 208/5 k.o. ... Ker torej v obravnavanem primeru obe odločbi ne veljata več, ni podlage za odločanje o predlogih za obnovo postopkov, končanih s tema odločbama. Iz tega razloga je sicer zavrženje predlogov za obnovo postopka izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja na podlagi določbe 267. člena ZUP in iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane odločbe pravilno in zakonito, ampak ne iz razlogov iz obrazložitve tega sklepa, ampak ker predloga za obnovo postopka v konkretnem primeru nista dovoljena.
Tožeča stranka izpodbija 1. in 2. točko izreka sklepa in pojasnjuje, da gre za odločitev izdano v ponovljenem postopku odločanja. Sklicuje se na sodbo Vrhovno sodišča, št. X Ips 140/2006 z dne 14. 1. 2009. Prvostopni upravni organ je v drugo odločil enako kot prvikrat. Tokrat je v obrazložitvi upošteval napotilo iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča, da so predlagatelji upravičeni vložiti zahtevo za obnovo postopka in da so zahtevo vložili v predpisanem roku, torej pravočasno. Prav tako navaja, da so ves čas postopka jasno in decidirano izpodbijali dovoljenje za gradnjo na parc. št. 208/4, upravni organ pa je vztrajno poskušal prikazovati, da tožeča stranka izpodbija gradnjo na parc. št. 208/5. Kot neutemeljeno šteje trditev v obrazložitvi prvostopne odločbe, da obnovitveni razlogi niso bili verjetno izkazani. Sklicuje se na to, da investitorica ne izpolnjuje pogojev iz PUP in ne soglaša, da neizpolnjevanje teh pogojev ni bilo verjetno izkazano. Kar se tiče vplivov novogradnje na sosednja zemljišča, pa je bilo povsem zmotno stališče prvostopnega organa, da o teh vplivih ni mogoče govoriti, ker gradnja ni bila izvedena. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da bi organ moral vzeti na znanje, da je prav zaradi vplivov objekta oziroma namena, za katerega bo objekt služil, treba vsem tistim, na katerih zemljišča ali zgradbe ima lahko nameravana gradnja vpliv, priznati položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja, to pa so predvsem lastniki sosednjih nepremičnin. Tako za odločanje o lokacijskem dovoljenju ali dovoljenju za gradnjo ni potrebno, da se gradnja že dokonča in da se nedovoljeni vplivi že izvajajo, torej je treba vse morebitne vplive obravnavati že v postopku izdaje dovoljenj. Prvostopni organ je te odločbe očitno zgrešil oziroma spregledal in odločal povsem mimo pravil. Prav tako tožeča stranka ponovno izpostavlja problem odvajanja odplak iz zemljišča investitorke na nižje ležeča zemljišča predlagateljev in do teh ugovorov prvostopni upravni organ ni zavzel nobenega jasnega stališča. Vztraja, da so bili obnovitveni razlogi upoštevni, izkazani in dokazani, zato zavrženje predloga za obnovo ni bili utemeljeno. Kot je razvidno iz drugostopne odločbe, je drugostopni organ sicer omenil, da razlogi zaradi katerih je bila zavržena obnova postopka niso bili podani, o čemer tudi ni podal podrobnejše obrazložitve in zato se sklepa, da je v tem delu soglašal s pritožbenimi argumenti.
Prav tako tožeča stranka ne soglaša z razlogovanjem drugostopnega upravnega organa za zavrženje tožbe in navaja, da je bila vloga za obnovo postopka vložena leta 2002 in dopolnjena 25. 2. 2002, torej bistveno preden je investitorici potekel domnevni enoletni rok za pričetek gradnje objekta na parc. št. 208/4. Okoliščina, da investitorica v roku enega leta ni začela z gradnjo je bila vseskozi znana, zato preseneča poteza upravnega organa po 8 letih trajanja upravnega postopka. Vlogo tožeče stranke bi bilo treba presojati po razmerah ob vložitvi predloga. Z vidika tožeče stranke in zagotavljanja pravne države ni isto, če se pravnomočno izdana dovoljenja po dovoljeni obnovi postopka razveljavijo oziroma odpravijo, kot če se zahteva za obnovo postopka zavrže, brez vsake opravičene dejanske in pravne podlage, nato pa se ugotovi, da so dovoljenja potekla. V nadaljevanju navaja, da nastala situacija nakazuje na to, da so bila izdana dovoljenja zakonito, kar ni res. Tožeča stranka tudi ne soglaša s tolažilnim argumentom drugostopnega organa, da je zapoznela gradnja investitorice na parc. št. 208/4 itak črna gradnja. Sedaj imamo poleg prvotne črne gradnje na parc. št. 208/5 še eno črno gradnjo, na parc. št. 208/4. Tožeča stranka zaradi tega vztraja, da so bile vse procesne predpostavke za dovolitev obnove postopka izpolnjene, da je obnovo vložila opravičena oseba, da je bila zahteva podana pravočasno, da so bili v zahtevi navedeni obnovitveni razlogi, kar pomeni, da ni bilo nobenih procesnih ovir za izdajo sklepa o dovolitvi obnove.
Opozarja tudi, da bi bil rok za začetek gradnje morebiti pomemben le za odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja, ne pa za odločbo o lokacijskem dovoljenju. V posledici nezakonitega upravnega odločanja so bile nezakonite tudi odločitve v zvezi s stroški postopka, ki bi morali biti tožeči stranki prisojeni v celoti. Glede na navedeno predlaga opravo izpodbijane odločbe v 1. in 2. točki izreka. Predlaga povrnitev stroškov postopka.
Odgovor na tožbo je sodišču poslala tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu, D.D. Prereka vse neskladne navedbe tožečih strank, ugovarja tožbenemu zahtevku in predlaga njegovo stroškovno zavrnitev. Pojasnjuje, da z gradnjo na zemljišču parc. št. 208/4 k.o. ... nikakor ne bi posegla v pravice in osebne koristi tožnikov. Poudarja, da sta tako prvostopni upravni organ, kot drugostopni upravni organ pravilno odločila, da se zavrže zahteva tožeče stranke za obnovo postopka, saj ni bil naveden opravičen razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.
Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.
K1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil izpodbijani akt Upravne enote Celje, številka 35102-20/2002 z dne 8. 6. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke, številka 35108-297/2009-2-MP z dne 11. 12. 2009, izdan v postopku ponovnega odločanja.
V prvotnem postopku sta se Upravna enota v Celju v sklepu številka 35102-20/2002-3-AB z dne 22. 3. 2002 in Ministrstvo za okolje in prostor RS v odločbi številka 351-02-219/2002 z dne 18. 5. 2004 ter v upravnem sporu Upravno sodišče RS, oddelek v Celju (U 132/2004 z dne 8. 11. 2005), morali opredeliti do vprašanja, ali so tožniki upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo postopka izdaje lokacijskega dovoljenja številka 35102-424/2001-7/AB z dne 24. 7. 2001 in gradbenega dovoljenja, številka 35102-1015/2001-5/KG z dne 4. 12. 2001, s katerima je bila D.D. dovoljena gradnja gospodarsko bivalnega objekta na parc. št. 208/4 k.o. ... O spornem vprašanju je odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo številka X Ips 140/2006 dne 14. 1. 2009, ter v 10. točki citirane sodbe obrazložilo odločitev, da se reviziji ugodi in izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor RS spremeni tako, da se odpravi in vrne ministrstvu v ponoven postopek. Odločitev je obrazložilo z navedbo, da imajo neposredni mejaši investitorke pravico udeleževati se postopka, v katerem se odloča o dovolitvi predlaganega posega v prostor, saj v tem postopku varujejo svoje pravice in pravne koristi, ki jim gredo na podlagi prostorskih predpisov. Vrhovno sodišče je odločitev utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da gre za stranke, ki v postopku izdaje spornega dovoljenja niso sodelovale, zato jim je treba priznati upravičenje, da iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlagajo obnovo postopka, ali pa poseg dejansko vpliva na njihove pravice, pa bo ugotavljal pristojni organ šele po tem, ko bo uveden postopek obnove.
Upoštevaje zgoraj navedeno odločitev sodišča in seveda v tej odločitvi izraženo pravno mnenje VS RS do vprašanja udeležbe tožeče stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predlagala obnovo postopka lokacijskega in gradbenega dovoljenja po 9. točki 260. člena ZUP. Gre za določbo, ki predstavlja obnovitveni razlog v primeru, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, a ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Ker so po zgoraj navedenem stališču VS RS predlagatelji sporne obnove (tožeča stranka v tem upravnem sporu) opravičene osebe za vložitev predloga za obnovo postopka, se v obravnavani zadevi postavi vprašanje, ali je odločitev Upravne enote Celje iz 3. točke izreka izpodbijanega akta (odločbe), s katero se je ugotovilo, da sta pravnomočno lokacijsko dovoljenje št. 35102-424/2001-7/AB z dne 24. 7. 29001 in pravnomočno gradbeno dovoljenje št. 35102-1015/2001-5/KG z dne 4. 12. 2001, ki ju je investitorici D.D. izdala Upravna enota Celje, prenehali veljati po samem zakonu, imela vpliv na odločanje upravnega organa o obnovi postopka.
Sodišče v zvezi z navedenim vprašanjem povzema določbo prvega odstavka 260. člena ZUP, ki določa, da se obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba dokončna v upravnem postopku). Obnova je izredno pravno sredstvo, katere namen je torej v celoti ali delno obnoviti upravni postopek, ki se je končal z dokončno odločbo in na podlagi tako obnovljenega postopka izdati drugačno odločbo v upravni stvari. Obnova postopka je torej pogojena z obstojem (dokončne) upravne odločbe. Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da sta upravni dovoljenji zoper kateri je uperjeno izredno pravno sredstvo obnove prenehali veljati, je ta ugotovitev po presoji sodišča morala vplivati na odločanje upravnega organa o dovolitvi obnove postopka.
Ne glede na to, da je v obravnavanem upravnem sporu predmet preizkusa odločitev upravnega organa, da se s sklepom zavrže predlog za obnovo postopka, pa je sodišče zato, ker je upravni organ druge stopnje pri odločanju o pritožbi in v okviru svojega pooblastila iz tretjega odstavka 248. člena ZUP, z drugimi razlogi potrdil zakonitost izreka prvostopenjskega sklepa, presojalo njegovo zakonitost tudi v luči razlogov drugostopenjske odločbe, s katerimi se sodišče v celoti strinja.
Tako sodišče ugotavlja, da je bilo gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota Celje številka 35102-1015/2001-5/KG z dne 4. 12. 2001, izdano na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, številka 34/84, 29/86 in Uradni list RS, številka 59/96, 45/99, 52/00-v nadaljevanju ZGO). Slednji predpis je v določbi 42. člena omejil časovno veljavnost gradbenega dovoljenja tako, da je določil, da gradbeno dovoljenje neha veljati, če se graditev objekta ne začne v roku, ki je v njem določen. Iz citiranega gradbenega dovoljenja je razvidno (drugi odstavek IIII. točke izreka), da dovoljenje neha veljati, če investitor z gradbenimi deli ne začne v roku 1 leta od dneva vročitve. Vsebinsko enako določbo ima tudi sedaj veljaven Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, številka 110/02 in 102/04 – v nadaljevanju ZGO-1), ki v 71. členu predvideva časovno omejenost veljavnosti gradbenega dovoljenja pod pogojem, da investitor ni začel z gradnjo. Navedeno pomeni, da sam zakon, tako ZGO, kot ZGO-1, daje podlago za odločanje o neveljavnosti upravnega dovoljenja, ta ugotovitev pa v bistvu pomeni, da izdano gradbeno dovoljenje in posledično seveda tudi lokacijsko dovoljenje, ne učinkuje več.
Ker torej sodišče ne dvomi v zakonitost in pravilnost ugotovitve, da sta obe sporni dovoljenji prenehali veljati, saj temelji na zgoraj navedenih določbah ZGO in III. točki gradbenega dovoljenja ter na izjavi investitorice, da je začela z izkopom gradbene jame šele leta 2007, v celoti soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke v tem upravnem sporu, da iz navedenega razloga obnova postopka lokacijskega in gradbenega dovoljenja ni dopustna, ker za to ni izpolnjen osnovni pogoj za uporabo izrednega pravnega sredstva, to je obstoj dokončne odločbe.
Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, številka 105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.
K 2. in 3. točki izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Povrnitev stroškov postopka je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu, D.D. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.