Jedro

Šteje se, da je delavčeva pravica kršena ves čas trajanja delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas (če je sklenjeno v nasprotju z zakonom), zato delavec pravočasno uveljavlja transformacijo delovnega razmerja v smislu 1. odst. 18. čl. ZDR tudi še ob prejemu obvestila o prenehanju delovnega razmerja za določen čas. Bistveno je, da je delavec zahteval transformacijo delovnega razmerja v 15 dneh od prejema obvestila (torej, ko je izvedel za kršitev svojih pravic) v postopku pri delodajalcu, saj je tudi pri uveljavljanju transformacije delovnega razmerja predhoden postopek pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas tudi po 31.3.1999 na delovnem mestu knjigovodska dela (šifra delovnega mesta 5302), da se sklep komisije za pritožbe tožene stranke št. 04/1974/1-99 z dne 1.4.1999 kot nezakonit razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto knjigovodska dela (šifra delovnega mesta 5302) in ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati razliko med plačo, katero bi prejemala pri toženi stranki ter izplačanim neto nadomestilom, katerega je tožnica prejemala pri Zavodu RS za zaposlovanje oz. izplačano neto plačo pri J & K R. d.o.o., po predhodnem odvodu prispevkov in davkov pristojnim službam in zavodom od posameznega bruto zneska razlike prikrajšanja, v skupni višini 61.413,30 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne razlike v plačilo dalje do plačila ter vse nadaljnje razlike prikrajšanja pri plači tožnice do vnovičnega nastopa na delo, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica pravočasno vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni presojalo zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 27.7.1998, saj je bila sklenjena v nasprotju s 17. čl. ZDR, ker ni vsebovala obvezne sestavine zakonskega razloga. Zaradi tega naj bi se ji že takrat v skladu z 18. čl. ZDR delovno razmerje za določen čas transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas. Po njenem mnenju so iz tega razloga vse kasneje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas brezpredmetne. Nadalje navaja, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo ključnega dokaza o v tožbi zatrjevani okoliščini, da je bilo tožnici ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 27.7.1998 dano na znanje, da se bo začasno vpeljevala v delo knjigovodkinje osnovnih sredstev, ki ga bo po odhodu te delavke v pokoj zasedla. Poleg tega zatrjuje, da je v skladu z 2. odst. 80. čl. ZTPDR pravočasno vložila zahtevo za uveljavljanje svojih pravic, saj jo je vložila v roku 15 dni od dneva, ko je za kršitev pravice izvedela.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in navaja, da bi morala tožnica varstvo pravic uveljavljati v roku 15 dni po izteku vsake posamezne pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru naj ne bi šlo za podaljševanje delovnega razmerja za določen čas, temveč je bilo s tožnico delovno razmerje za določen čas sklenjeno na podlagi petih samostojnih pogodb o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi z dne 27.7.1998 je bila sklenjena na podlagi sklepa o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas z dne 15.7.1998, v katerem je bilo navedeno, da se je delovno razmerje za določen čas do 30.9.1998 s tožnico sklenilo zaradi začasno povečanega obsega dela v Službi za gospodarske zadeve. Ker naj bi bil navedeni sklep tožnici vročen, slednja po mnenju tožene stranke neutemeljeno zatrjuje, da je bilo sporno delovno razmerje za določen čas sklenjeno brez zakonitega razloga. Glede pritožbene navedbe v zvezi z neizvedbo ključnega dokaza pa dodaja, da takšen dokaz, v kolikor je sploh obstajal, v predmetni zadevi nima nobene teže, saj o kadrovskih zadevah odloča centralna kadrovska služba v Ljubljani. Tožnici tako v PE Maribor niso mogli obljubiti delovnega razmerja za nedoločen čas, saj za to na tej enoti nihče ni pristojen. Ker pa delo tožnice nihče ne opravlja več, je nelogično, da bi ji kdo obljubljal delovno mesto, ki ne obstaja več.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica pravočasno vložila zahtevo za uveljavljanje pravic, vendar le v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi, zato je presojalo zakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ter pogojev za spremembo značaja delovnega razmerja po zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 31.12.1998. Ugotovilo je, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v skladu s 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju ZDR), zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica pravočasno vložila zahtevo za uveljavljanje pravic. V skladu z določbo 1. odst. 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR) ima delavec pravico pred pristojnim organom v organizaciji oz. delodajalcu vložiti zahteve za uveljavljanje njegovih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih ti organi sprejmejo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Drugi odstavek istega člena pa določa, da takšen ugovor vloži delavec pri organu, ki ga določa splošni akt oz. kolektivna pogodba, in to v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica, oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, lahko preide v delovno razmerje za nedoločen čas v primerih, kot jih opredeljuje 1. odst. 18. čl. ZDR. V zakonskem določilu je vsebovana pravna domneva, da če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oz. delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Ker gre v konkretnem primeru za spor o transformaciji delovnega razmerja iz delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas, v postopku varstva pravic ne more biti odločilen zgolj datum sklenitve pogodbe (kot to zatrjuje tožena stranka). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožnica zahtevo za varstvo pravic pravočasno vložila le zoper zadnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 24.12.1998. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč potrebno presojati zakonitost zadnjih treh pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas, na podlagi katerih je tožena stranka tožnici verižno podaljševala delovno razmerje, sklenjeno za določen čas. Ker pa se v skladu s sodno prakso šteje, da je delavčeva pravica kršena ves čas trajanja delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas (če je sklenjeno v nasprotju z zakonom), delavec pravočasno uveljavlja transformacijo delovnega razmerja v smislu 1. odst. 18. čl. ZDR tudi še ob prejemu obvestila o prenehanju delovnega razmerja za določen čas. Tožnica je sama izpovedala, da ji je tožena stranka dne 12.3.1999 ustno povedala, da ji ne bo več "podaljšala delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas", zato je še istega dne vložila zahtevo za uveljavljanje pravic (kar je razvidno iz priloge A 3). Po mnenju pritožbenega sodišča je bistveno, da je tožnica zahtevala transformacijo delovnega razmerja v 15 dneh od prejema obvestila (torej, ko je izvedela za kršitev svojih pravic) v postopku pri toženi stranki, saj je tudi pri uveljavljanju transformacije delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, predhoden postopek pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo.

Kot je pritožbeno sodišče že zgoraj ugotovilo, v obravnavani zadevi nista sporni pogodbi o zaposlitvi z dne 27.2.1996 ter z dne 28.2.1997, saj sta v njih navedena zakonita razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas s tožnico in sicer nadomeščanje porodniškega dopusta, vendar vsakič seveda druge delavke. Sporna pa je zakonitost zadnjih treh pogodb o zaposlitvi in sicer z dne 27.7.1998, 1.10.1998 ter 31.12.1998. Delovno razmerje se praviloma sklene za čas, ki ni vnaprej določen (1. odst. 12. čl. ZTPDR), le izjemoma pa za vnaprej določen čas (delovno razmerje za določen čas). Samo zakon lahko določi, kdaj se sme delovno razmerje skleniti za določen čas. Delovno razmerje za določen čas predstavlja torej izjemo od splošnega pravila sklepanja delovnega razmerja za nedoločen čas, zaradi česar zakon izrecno določa vse razloge, iz katerih je delovno razmerje za določen čas mogoče skleniti (17. čl. ZDR). Ob sklepanju delovnega razmerja za določen čas je dolžan delodajalec v pogodbi o zaposlitvi točno določiti razlog sklepanja delovnega razmerja za določen čas, takšno delovno razmerje pa sicer preneha s pretekom časa, predvidenega za izvršitev dela, s pretekom določenega časa oz. z dnem, ko se vrne odsotni delavec (2. odst. 17. čl. ZTPDR). Prvi odstavek 18. čl. ZTPDR določa, da se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oz. delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Namen citirane določbe je sankcioniranje samo navideznega sklepanja delovnega razmerja za določen čas.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo delovno razmerje za določen čas po zadnji pogodbi o zaposlitvi sklenjeno v skladu z zakonom, zlasti pa je zmotno presojalo zakonitost zgolj zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 24.12.1998. V navedeni pogodbi, kakor tudi sklepu o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas z dne 24.12.1998, sicer res izhaja, da je bilo tako delovno razmerje sklenjeno zaradi povečanega obsega dela pri usklajevanju in odpisih osnovnih sredstev na delovnem mestu knjigovodska dela, šifra 5302 in sicer za 3 mesece. Vendar pa ne gre spregledati dejstva, da je tožena stranka s tožnico iz enakega razloga na istem delovnem mestu pred tem sklenila že dve pogodbi o zaposlitvi z delovnim razmerjem za določen čas, vsakič za tri mesece. Ob takšnem dejanskem stanju pa se postavlja vprašanje, ali je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom, saj po mnenju pritožbenega sodišča povečan obseg dela ne more trajati toliko časa. Iz listinskih dokazov (prilogi B 3 in B 10) ter iz navedb tožene stranke res izhaja, da se je pri njej v tistem obdobju uvajal novi poslovno - informacijski sistem SAP R3, vendar pa uvajanje novega sistema še ne dokazuje, da je zaradi tega pri toženi stranki začasno nastala potreba po povečanem obsegu dela na delovnem mestu knjigovodska dela, šifra 5302. Še posebej nastane dvom v resničnost takih navedb tožene stranke, ker so tako tožnica, priča A. V. kakor tudi priča S. K. izpovedale, da je tožena stranka tožnico na navedeno delovno mesto zaposlila zato, da bi po upokojitvi priče A. V. nadaljevala z delom na tem delovnem mesu. Poleg tega bi bilo potrebno ugotoviti, ali sta na tem delovnem mestu delali obenem priča A. V. in tožnica. Njuni izpovedbi je namreč razumeti tako, da je priča na začetku tožnico le uvajala v delo knjiženja osnovnih sredstev, kasneje pa je to delo opravljala tožnica sama. Na podlagi takih navedb bi se dalo sklepati, da na tem delovnem mestu ni bil povečan obseg dela, saj je to delo obenem opravljala samo ena od njiju.

Prvostopenjsko sodišče bo zato v ponovljenem postopku moralo dodatno raziskati dejansko stanje in ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva, zlasti če neprekinjeno podaljševanje delovnega razmerja za določen čas s kar tremi zaporednimi pogodbami o zaposlitvi iz istega razloga na istem delovnem mestu pomeni stalen obstoj potrebe po tožničinem delu. Posebej naj sodišče prve stopnje preveri, ali je pri toženi stranki v obdobju od 27.7.1998 do 31.3.1998 res zaradi uvajanja novega sistema knjiženja obstajal začasno povečan obseg dela. Le tako bi lahko bilo delovno razmerje za določen čas s tožnico sklenjeno v skladu z določbo 5. alinee 1. odst. 17. čl. ZDR, ki kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas določa začasno povečan obseg dela. Za zakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ne zadošča že samo povečan obseg dela, bistveno je, da je ta povečan obseg dela samo začasen. Vprašanje pa je, ali lahko neka začasnost traja 9 mesecev. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da temu ni tako, bo potrebno ugotoviti, da neprekinjeno podaljševanje delovnega razmerja tožnici, sicer sklenjeno za določen čas iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 17. čl. ZDR, pomeni obstoj stalne potrebe po tožničinem delu. Po mnenju pritožbenega sodišča pritožbena navedba, da se to delo pri toženi stranki dejansko ne opravlja več, temveč se opravlja na upravi tožene stranke v Ljubljani, ni pravno relevantna in na samo odločitev o transformaciji delovnega razmerja ne vpliva.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Na podlagi prvega odstavka 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.