Jedro

Sosed - mejaš ima položaj stranke v postopku pridobitve odločbe o dovolitvi priglašenih del ne glede na to, da gre za manjši poseg (asfaltiranje dvorišča), ki po mnenju investitorja ne more imeti nobenega vpliva na sosednja zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v točkah 1, 2 in 3 izreka odpravila tri odločbe Upravne enote A. z dne 19. 11. 1999, ki so bile izdane osebi A. A., ulica T. 5, kraj A., osebi B.B., ulica T. 5, kraj A. in osebi C. C., ulica T. 7, kraj A. in s katerimi je upravni organ prve stopnje zavrgel pritožbe navedenih treh zoper odločbo Upravne enote A. z dne 20. 10. 1999 o dovolitvi priglašenih del investitorju D.D. iz A., ulica J. 1, na zemljišču s parc. št. 700/18 k.o. .... S točko 4 izreka izpodbijane odločbe pa je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote A. z dne 20. 10. 1999 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka v obrazložitvi 1, 2 in 3 točke izreka izpodbijane odločbe ugotavlja, da je prvostopni upravni organ tri odločbe z dne 19. 11. 1999 izdal na podlagi 2. odstavka 234. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Pritožbi A. A. in B.B. zoper odločbo o dovolitvi priglašenih del investitorja D.D. z dne 20. 10. 1999 sta bili zavrženi z obrazložitvijo, da sta pritožnici vložili pritožbo kot neupravičeni osebi, ker priglašena dela v ničemer ne posegajo v njune pravice oziroma pravne koristi, saj je bila ureditev dvorišča na investitorjevem zemljišču dovoljena v odmiku najmanj 17 m, postavitev ograje pa v odmiku 26,50 m od parcelne meje z zemljiščem tožnic. Dovoljena dela pa ne posegajo v pravice oziroma v pravne koristi pritožnic, za varstvo katerih bi imeli pritožnici pravico udeleževati se postopka.

Ravno tako je bila zavržena pritožba C. C. zoper že navedeno odločbo o dovolitvi priglašenih del in sicer ravno tako z obrazložitvijo, da je imenovani vložil pritožbo kot neupravičena oseba, ker priglašena dela v ničemer ne posegajo v njegove pravice oziroma pravne koristi, ker je bila priglašena ureditev dvorišča dovoljenja v predpisanem odmiku najmanj 3 m od parcelne meje z zemljiščem pritožnika, ograjo pa je bilo po Odloku o pomožnih objektih dovoljeno postaviti najmanj 1 m od pritožnikove parcelne meje brez njegovega soglasja. Pritožnici A. A. in B.B. sta po pozivu tožene stranke predložili dokaz, da sta solastnici zemljišča parc. št. 700/21 k.o. ..., ki meji na tožnikovo zemljišče, ravno tako pa je C.C. predložil dokaz o lastništvu zemljišča parc. št. 700/19 k.o. ..., ki tudi meji na investitorjevo zemljišče. Z navedenimi listinami so izkazali razpolaganje s svojimi zemljišči, s tem pa tudi razmerje do upravne stvari, o kateri se odloča v konkretnem upravnem postopku in torej tudi status stranke v tem postopku. Zato bi pritožniki že iz samo navedenega razloga morali biti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe obveščeni o konkretnem posegu investitorja kot stranke, ne glede na to, ali bi se morda med postopkom izkazalo, da poseg ne bi imel vpliva na njihova zemljišča in tudi ne na njihove pravice in pravne koristi, kar bi moral prvostopni organ dokazati v samem postopku izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del. Varovanje pravic in pravnih koristi mejašev pomeni tako varovanje njihovih zemljišč pred morebitno škodo zaradi nameravanega posega, kot tudi varovanje življenjskih in bivalnih pogojev, ki bi se utegnili zaradi nameravanega posega poslabšati (hrup, onesnaženje ozračja in podobno), na kar vsi pritožniki opozarjajo v svojih pritožbah.

Prvostopni organ njihovim pritožbenim ugovorom v tem delu ni sledil in tudi iz slednjega razloga jim ni priznal statusa stranke v postopku. S takšnim postopanjem pa je kršil pravila upravnega postopka, zaradi česar je bilo treba pritožbam ugoditi in izpodbijane odločbe odpraviti ter odločiti o njihovih pritožbah zoper odločbo z dne 20. 10. 1999 o dovolitvi priglašenih del, ki je bila izdana investitorju D.D. V obrazložitvi, ki se nanaša na 4. točko izreka izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da prvostopni organ dopustnosti priglašenih del - ureditve zgornjega ustroja dvorišča in postavitve ograje na zemljišču parc. št. 700/18 k.o. ... - ni presojal in obrazložil na način, kot to določa 2. odstavek 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), po katerem lahko izda upravni organ, pristojen za urejanje prostora, investitorju odločbo o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da za nameravana dela po ZUN, oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Prvostopni organ je tako v izpodbijani odločbi zgolj citiral naslov Odloka o določitvi pomožnih objektov in drugih posegov v prostor na območju občine Kamnik in Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih občine Kamnik, ki naj bi urejal obravnavano območje z navedbo, da je priglašeni poseg skladen s citiranim Odlokom o pomožnih objektih. Pri tem ni navedel, v katerem uradnem glasilu sta oba citirana odloka objavljena, niti ni obrazložil, na podlagi katerih določil obeh citiranih odlokov so priglašena dela dovoljenja, ali zanje zadostuje priglasitev del po Odloku o pomožnih objektih ali ta dela niso v nasprotju z veljavnim prostorskim izvedbenim aktom, kot to narekuje 2. odstavek 62. člena ZUN.

V spisu tudi ni z grafičnim prikazom izkazano ali zemljišče priglašenega posega leži v območju, ki ga ureja citirani Odlok o PUP. Zaradi tako pomanjkljive obrazložitve v zadevi ni mogoče preizkusiti ali je obravnavani poseg na zemljišču parc. št. 700/18 k.o. ... po določilih zgoraj citiranih odlokov dovoljen. Poleg tega po razpoložljivih podatkih v spisih tudi ni mogoče presoditi ugovorov pritožnikov, da poseg, ki je dovoljen v izpodbijani odločbi v resnici ne ustreza dejanskemu stanju obravnavanega zemljišča na kraju samem, ker naj v tem primeru ne bi šlo za asfaltiranje dvorišča in postavitev ograje z namenom ureditve in varovanja te parcele kot dvorišča, kot to navaja odločba prve stopnje, ampak za spremembo namembnosti uporabe obravnavane parcele iz dvorišča v javno parkirišče za potrebe investitorjeve trgovine z živili, ki je locirana v neposredni bližini obravnavanega posega v prostor, v kar bi se bilo po navedbah pritožnikov mogoče prepričati z ogledom situacije na kraju samem, saj je izpodbijani poseg že v celoti izveden. Ugotavlja pa tožena stranka, da spisni podatki omenjenih navedb pritožnikov sicer ne potrjujejo in da samo iz spisnih podatkov ni mogoče zaključiti, ali je sporna asfaltirana površina namenjena za parkirišče, kot to navajajo pritožniki. Tožena stranka pa opozarja, da je nejasna in neobrazložena odločitev organa prve stopnje iz 6. točke izreka, v kateri je investitorju naloženo, da obravnavano dvorišče po utrditvi in ureditvi opremi s suhim lovilcem olj in maščob, ki ga bo moral nato redno čistiti in vzdrževati, odpadno vsebino pa odlagati na pooblaščeno deponijo. Zakaj je namestitev lovilcev olj in maščob in odlaganje odpadkov na deponijo potrebno pri sicer običajni ureditvi dvorišča po odločbi in tudi sicer v spisu ni nobene obrazložitve. Dejansko stanje je torej po mnenju tožene stranke ostalo nepopolno ugotovljeno in obrazloženo ter ga bo zato potrebno v ponovnem postopku natančno obrazložiti in tudi sicer odpraviti vse druge prikazane pomanjkljivosti postopka. V zadevi bo potrebno nesporno ugotoviti, ali je na predmetni parceli dejansko izvedeno parkirišče in sicer z ogledom na kraju samem ob sodelovanju investitorja in pritožnikov, s skicami, fotografijami in izjavami drugih mejašev oziroma drugih bližnjih sosedov o načinu uporabe že asfaltirane površine ter ugotoviti kaj lokacijsko dovoljenje, izdano za tam locirano trgovino določa glede ureditve parkirišča za to trgovino, ali je predvideno in kje ali pa morda sploh ne predvideva parkirišča, iz česar bi bilo zaključiti, da je v tem postopku obravnavano asfaltiranje dvorišča morda res priglašeno za namene parkirišča te trgovine.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb zakona. Navaja, da je pristojni upravni organ izdal odločbo o dovolitvi priglašenih del, ki je postala pravnomočna dne 5. 11. 1999, ter kot taka tudi opremljena s klavzulo o pravnomočnosti. Upravni organ je povsem v skladu z določbami ZUP zavrgel pritožbe pritožnikov z ugotovitvijo, da dejansko niso stranke v tem postopku. Določbe zakona so v konkretnem primeru povsem jasne, saj mora biti pravna korist neposredna, ta pa mora biti oprta na zakon ali drug predpis. Z asfaltno preplastitvijo že prej obstoječega dvorišča v dejanskem in pravnem smislu ni prizadeta nobena pravica ali pravna korist lastnikov sosednjih zemljišč, še manj pa je v smislu Odloka, ki izrecno upošteva pogoje podaje soglasja sosedov in njihovo udeležbo v postopku izkazana njihova pravna korist. Tako je torej razvidno, da je predlagana ureditev dvorišča od zemljišča pritožnic B.B. in A. A. odmaknjena najmanj 17 m oziroma največ 26 m, od zemljišča C. C. pa najmanj 3 m oziroma 1 m glede ograje oziroma postavitve stebrička, kar pa seveda predstavlja hibo med drugim tudi pravnega interesa, ki je eden od temeljnih postulatov priznanja statusa stranke v postopku. Iz kopije katastrskega načrta je razvidno, da je parc. št. 700/21 povsem umaknjena in s konkretnim posegom nima povsem nobene zveze. Isto velja tudi za nepremičnino parc. št. 700/19. Potrebno je predočiti dejstva, da so bila dela dovoljena na parceli, kjer že stoji stanovanjsko-poslovni objekt, asfaltiranje pa je bilo dovoljeno na severozahodni strani objekta, kjer je že bilo obstoječe dvorišče, kot tudi dostop do stanovanjske stavbe, stoječe na parceli št. 700/18. Objekt na parceli 700/18 ima vsa upravna dovoljenja, le da je bilo dvorišče izvedeno v makedamski izvedbi, na podlagi izdane odločbe o dovolitvi priglašenih del pa je tožnik izvedel asfaltno preplastitev dvorišča. V kolikor bi tožena stranka sploh prebrala odločbo o dovolitvi preglašenih del, ki je pisana v skladu z zakonsko dikcijo obveznih sestavin odločbe, bi brez težav lahko ugotovila, da je organ prve stopnje v uvodu, kamor nenavsezadnje tudi sodi Odlok o določitvi pomožnih objektov, jasno navedla točne podatke o splošnem aktu, ki ureja tovrstno gradnjo, saj se odločba izdaja na podlagi tega odloka, poleg določbe 62. člena ZUN. Glede na dejstvo, da temeljna nepremičnina razpolaga z ustreznimi dovoljenji, pa je povsem jasno, da je bila zgrajena v okviru Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Kamnik, ki ga v topoglednih primerih po oceni tožeče stranke niti ni potrebno izrecno citirati, citirati pa je nujno potrebno seveda Odlok o pomožnih objektih. To pa je organ prve stopnje storil. Tako se izkaže, da je trditev tožene stranke, da ni mogoče preveriti tovrstnih dejstev preuranjena in neargumentirana. Kako se tožena stranka lahko postavi na stališče, da bo dvorišče k stanovanjski stavbi predstavljalo javno parkirišče, pa si tožeča stranka s še tako veliko mero domišljije ne zna razložiti. Glede trgovine, s katero skušajo sosedje in tožena stranka povezati nepremičnino tožeče stranke le-ta navaja, da leži ta trgovina preko ulice oziroma javne poti, v popolni oddaljenosti od njegovega objekta. Nepremičnina, v kateri se opravlja trgovinska dejavnost ni last tožeče stranke in tožeča stranka tudi nikoli ni bila investitor. Na predmetni nepremičnini obstoji trgovina že 20 let, vendar ima svoje parkirišče s 6 parkirnimi mesti, poleg tega pa trgovina razpolaga z vsemi ustreznimi dovoljenji.

Tožena stranka si prihaja tudi v nasprotje, ko ugotavlja, da bi bilo mogoče ta dokaz izvesti z ogledom, pri čemer je potrebno predočiti, da je upravni organ ogled zemljišča izvedel dne 18. 10. 1999 ter najverjetneje kot je nedvomno ugotovil, da s takšnim posegom v ničemer niso prizadete pravice in pravne koristi sosedov. Kakšno je sprenevedanje sosedov in kako je tožena stranka nasedla na navedbe, pa se manifestira v tem, da obrazložitev izpodbijane odločbe operira s terminom parkirišče, pri čemer asfaltirana površina dvorišča služi kot dostopna pot do objekta, poleg navedenega pa tudi za parkiranje vozil k stavbi stoječi na parc. št. 700/18. Lovilec olj tožena stranka šteje kot nezakonit poseg in graja odločbo organa prve stopnje, četudi je taka določba spričo dejstev, da gre za dvorišče, ki je prevozno in na katerem bo stalo vozilo investitorja, v smislu varstva okolja razumljiva. Dejstvo je, da bi morala v smislu varstva okolja lovilce olj imeti vsa dvorišča, ki bi bila asfaltno urejena, saj se s tem zmanjša breme onesnaževanja okolja. Neresnične so tudi navedbe, da bi tožeča stranka asfaltirala 250 m2 dvorišča, temveč jih je le 120 m2, kar bi lahko iz skice predložene v upravnem postopku pred organom prve stopnje lahko razbral tudi organ druge stopnje. Glede na vse navedeno je jasno, da niso bile kršene pravice in pravne koristi sosedov in tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je bila vročena A. A., B.B. in C. C. in sicer kot strankam, ki bi jim bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - v nadaljevanju ZUS).

Na tožbo je odgovoril samo C. C. in navedel, da gre v konkretnem primeru za spremembo namembnosti zemljišča. Že obstoječe parkirišče pred trgovino, cestišče in sedaj še asfaltirano "dvorišče" na parceli št. 700/18 predstavljajo enotno funkcionalno celoto novega parkirišča, ki sicer olajša parkiranje vozil strank in dovoz blaga s tovornjaki, bistveno pa poslabša bivalno okolje soseščine. Sprememba mikroklime, povečanje zvočnih in plinskih emisij vozil in posledično izguba kvalitete okolja, ter s tem zmanjšana vrednost njegove hiše so razlogi zakaj se ne strinja z omenjenim posegom. Smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 49. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), ki se uporablja na podlagi 324. člena novega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) določa, da je stranka oseba, na katere zahtevo se je uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. V postopkih izdaje lokacijskih dovoljenj in odločb o dovolitvi priglašenih del po Zakonu o urejanju prostora in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97 - v nadaljevanju ZUN) se je v upravni in sodni praksi izoblikovalo jasno stališče, da lastniki zemljišč, ki mejijo na zemljišče posega, torej sosedje - mejaši, imajo položaj stranke v postopkih izdaje teh dovoljenj. Neutemeljeno je apriorno izključevanje mejašev iz navedenih postopkov zaradi dejstva, da gre za "majhen poseg", ki po mnenju investitorja ne bo v ničemer vplival na pravice in pravne koristi sosedov - mejašev. Katere pravice in pravne koristi bo mejaš "varoval" pred določenim posegom je njegova stvar, stvar upravnega organa pa je, da presodi ali se bo z določenim posegom v prostor tudi res posegalo v pravice in pravne koristi mejaša. Ni pa dovoljeno zgolj na podlagi domneve upravnega organa ali domneve investitorja, da določen poseg ne bo vplival na nobeno pravico ali pravno korist mejaša, le-tega izključiti iz postopka. Zato je po mnenju sodišča tožena stranka utemeljeno odpravila odločbe Upravne enote A z dne 19. 11. 1999, s katerimi so bile zavržene pritožbe sosedov - mejašev A. A., B.B. in C. C.. Pravilna pa je po presoji sodišča tudi odločitev tožene stranke o odpravi odločbe Upravne enote A. z dne 20. 10. 1999, s katero je bila tožniku dovoljena izvedba priglašenih del za ureditev zgornjega ustroja dvorišča in postavitev ograje na zemljišču s parc. št. 700/18 k.o. ..., čeprav iz drugih razlogov kot jih navaja tožena stranka v obrazložiti. Že samo dejstvo, da bi B.B., A. A. in C. C. morali sodelovati v postopku izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del, pa niso, ker jim ta možnost ni bila dana, je dovolj za odpravo odločbe o dovolitvi priglašenih del z dne 20. 10. 1999. Stranke imajo namreč pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (1. odstavek 143. člena ZUP/86). Stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari, uradna oseba pa, ki vodi postopek, mora dati stranki možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedenega v ugotovitvenem postopku ter o predlogih in ponovitvenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokaza in postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem. Pristojni organ pa ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba, če stranka prej ni imela te možnosti (2. in 3. odstavek 143. člena ZUP/86). Zato toženi stranki niti ne bi bilo potrebno vsebinsko presojati pritožb tožnikov, temveč bi zaradi navedenih pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji, ob predpostavki, da bi te pomanjkljivosti organ prve stopnje lahko hitreje in bolj ekonomično odpravil, zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek (2. odstavek 242. člena ZUP/86).

Glede na navedeno je sodišče tožbo, na podlagi določb 1. in 2. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.