Jedro

Obtoženi je ravnal v skladu s poprejšnjim dogovorom s storilcem tako, da je prevzel od storilca lažna reklamacijska potrdila, jih predložil prodajnemu oddelku in na tej podlagi prevzel pnevmatike ter jih odpeljal iz tovarne. Brez vseh teh dejanj, ki so tipična za pomoč, storilec kaznivega dejanja po čl. 133/IV in II KZ RS sploh ne bi mogel izvršiti.

Prepovedani dokazi po čl. 364/1-8 ZKP so samo tisti, ki jih omenjajo določbe členov 218/10, 228, 244/I in 83 ZKP.

Vrednost protipravno prilaščene stvari se računa glede na dejansko tržno ceno, torej je treba računati tudi prometni davek.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil med drugimi obs. za pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po členu 133/IV in II KZ RS v zvezi s členom 24 KZ SFRJ obsojen na 1 leto in 6 mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanemu podjetj pa mora plačati odškodnino, s presežkom je bilo oškodovano podjetje napoteno na pravdo.

V zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki jo je vložil zaradi kršitve kazenskega zakona v obsojenčevo škodo po členu 365 točka 4 in 5 ZKP, kršitve določb kazenskega postopka po členu 364/I točka 8 ZKP in zaradi kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, je zagovovornik obs. predlagal, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa da naj se napadena pravnomočna sodba tako spremeni, da se obsojenec spozna za krivega kaznivega dejanja po členu 176/III in II KZ RS ter se mu izreče pogojna obsodba.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Iz opisa kaznivega dejanja v izreku pod točko I/1 sodbe sodišča prve stopnje jasno izhajajo vsi znaki pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po členu 133/IV in II KZ RS v zvezi s členom 24 KZ SFRJ. Obs. je namreč ravnal skladno s poprejšnjim dogovorom s storilcem tako, da je prevzel od storilca lažna reklamacijska potrdila, jih predložil prodajnemu oddelku in na tej podlagi prevzel pnevmatike ter jih odpeljal iz tovarne. Brez vseh teh dejanj, ki so tipična za pomoč, storilec kaznivega dejanja po členu 133/IV in II KZ RS sploh ne bi mogel izvršiti.

Kot bo razvidno iz nadaljnjih razlogov te odločbe, sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni zagrešilo nobene kršitve določb kazenskega postopka, pač pa je zbrane dokaze prosto presojalo (člen 16 ZKP), pri čemer je bilo vezano zgolj na to, da je moralo vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje sklepati, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (člen 347/II ZKP). Zato pomeni uveljavljanje v zahtevi, da se sodišče ne bi smelo opreti na drugi del obsojenčevega zagovora v preiskavi, v katerem je opisal svoj in storilčev modus operandi, če ni sledilo njegovemu priznanju tudi glede količine gum v letu 1989, ker ni bilo podprto tudi z listinskimi dokazi - zgolj uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe (člen 427 ZKP).

Tako glede omenjenega dela obsojenčevega zagovora iz preiskave kot tudi glede sklicevanja pritožbenega sodišča na zagovor storilca in ostalih, ki naj ne bi ničesar izpovedali glede obs. očitanega kaznivega dejanja, pa ne gre niti za uporabo prepovedanih dokazov, kot to napačno meni zahtevi. Prepovedani dokazi so namreč zgolj a tisti, ki jih omenjajo določbe členov 218/10, 228, 244/I in tudi člena 83 ZKP (take kršitve pa se v zahtevi niti ne zatrjujejo), v obeh navedenih primerih pa gre zgolj za presojo legalno zbranih in izvedenih dokazov. Kateremu delu zagovora obs. je sodišče sledilo in kateremu ne, oziroma zakaj se je pri oceni da gre pri obs. za pomoč h kaznivemu dejanju po členu 133 KZ RS v zvezi s členom 24 KZ SFRJ in ne zgolj za kaznivo dejanje po členu 176 KZ RS, oprlo tudi na zagovor storilca in ostalih, pa spada pač v prosto presojo dokazov. Morebitno zmotnost take presoje, je, kot je bilo že zgoraj povedano, mogoče izpodbijati zgolj v pritožbenem, torej rednem kazenskem postopku, ne pa več v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Slednje seveda velja tudi za nadaljnje sklicevanje zahteve na obsojenčev kasnejši zagovor, po katerem naj bi pri njegovem ravnanju v obravnavani zadevi šlo le za prikrivanje.

Nadaljnje trditve zagovornika, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje nejasni in da v njej niso navedeni razlogi glede obstoja vnaprejšnjega dogovora med storilcem in obs., saj da je le na splošno opisano, da je obs. "v svojem delovanju aktivno deloval v vseh fazah priznanja in realizacije fiktivnih reklamacij in ne le v odvozu ali razpečevanju avtopnevmatik" pa ne pomenijo uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, kot jih razume člen 427 točka 3 ZKP, marveč zgolj uveljavljanje kršitve po členu 364/I točka 11 ZKP (nejasnost oziroma odsotnost razlogov), kar pa se po določbi člena 427 točka 2 ZKP v postopku na zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe tudi ne more uveljavljati, ne glede na to, ali naj bi do nje prišlo v sodbi sodišča prve ali druge stopnje.

Končno pa zagovornik tudi nima prav, ko meni, da premoženjska korist, ki jo je dosegel obs. ni bila pravilno izračunana. Vrednost protipravno prilaščene stvari se namreč računa glede na dejansko tržno ceno blaga, vanjo pa je treba, kot je bilo pravilno storjeno v obravnavani pravnomočni sodbi, vračunati tudi prometni davek. Zato ne gre za davek na s kaznivim dejanjem protipravno prilaščenih stvari, kot to napačno meni zahteva, marveč zgolj za ugotavljanje vrednosti. Dejstvo je, da mora podjetje po nalogu SDK odvesti državi predpisani prometni davek od pnevmatik, ki so predmet kaznivega dejanja in je zato normalno, da je v znesku, ki ga mora obsojenec plačati oškodovanemu podjetju, vsebovan tudi znesek prometnega davka. Zato je bila tudi premoženjska korist, ki jo je dosegel obs. pravilno ugotovljena.

Po povedanem zagovornikova zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (člen 427 v zvezi s členom 421 ZKP).

Zagovornik je tudi predlagal, naj se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Temu predlogu senat Vrhovnega sodišča RS ni ugodil, ker ni bilo utemeljenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno.

Predpisi prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljeni v zvezi s členom 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).