Jedro

Oseba mora sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Tega pa tožnik v obravnavanem primeru nedvomno ni izpolnil, zato tudi ne more očitati toženki, da je izpostavil druge težave, kot tudi, da se toženka ni opredelila do zamenjave nove vlade, da bi bilo ogroženo njegovo življenje v primeru njegove vrnitve, da z izsiljevanjem tožnikovega očeta oziroma odvzemom prostosti njegovemu očetu izvajajo pritisk nanj, saj zaključek toženke temelji na pravilni ugotovitvi, da tožnik svojih trditev ni z ničemer izkazal, čeprav bi jih moral oziroma bi jih (po svojih lastnih trditvah) celo lahko, pa tega ni storil. Zato pa je kontradiktorna tudi sedanja trditev v tožbi, da tožnik teh svojih trditev že glede na naravo stvari ne more dokazati, ko pa je tožnik za svoje trditve v upravnem postopku sam ponudil dokaze.

Sodišče se ne more strinjati s tožnikom, da se je zaradi razvoja novih dogodkov (ki niso z ničemer izkazani) povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Njegova prošnja za mednarodno zaščito je bila namreč pravnomočno zavrnjena, ker tožnik ni izkazal, da bi ga policija preganjala zaradi katerega izmed razlogov iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Laverivala, Pakistan, državljan Pakistana.

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik 17. 11. 2016 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Z odločbo z dne 14. 8. 2017 je toženka njegovo prošnjo zavrnila, tožnik je zoper njeno odločitev sprožil upravni spor. Naslovno sodišče je s sodbo, I U 2112/2017 z dne 4. 10. 2017, tožbo tožnika zavrnilo. Tožnik je 23. 10. 2017 na zapisnik ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito in navedel, da mu je oče po telefonu povedal glede stanja v Pakistanu (o zamenjavi vlade, da policija pogosteje prihaja k njim na dom, da v primeru vrnitve v Pakistan lahko policija stori karkoli, ga lahko tudi ubije, zato naj raje ostane v Sloveniji, kjer je svoboden in varen, da policija sprašuje po njem, da gnjavijo, da plača podkupnino, če pa ne plača, ga odpeljejo na policijsko postajo, od koder je približno po enem dnevu izpuščen). O tem naj bi tožnik imel dokaze policijske postaje in sodišča, na predložitev katerih ga je toženka pozvala, in mu za to dala rok. Tožnik v danem roku dokazov ni predložil. Toženka je uvodoma ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje iz razloga posrednih groženj policije z mučenjem in smrtjo. Nato je citirala 64. in 65. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in ugotovila, da se izjave tožnika nanašajo na dogodke, ki se dogajajo v času njegove odsotnosti iz Pakistana in v ničemer ne gre za dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve. Izjave so precej pavšalne, skope, tožnik pa tudi ni predložil nobenih listinskih dokazov za svoje trditve. Breme predložitve dokazov pa je glede na 64. in 65. člen ZMZ-1 na strani vlagatelja zahtevka. Tako tudi sodna praksa. Ker tako niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, je toženka tožnikov zahtevek zavrgla.

3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedel je, da ne drži, da se njegove izjave nanašajo na dogodke, ki so se zgodili v času pred vložitvijo prošnje, temveč da gre za nova dejstva in dokaze, ki so nastali po izdaji predhodne odločbe. Toženka je prezrla, da tožnik ni izpostavil samo enakih težav kot v preteklosti. Tožnik je v primarnem postopku izpovedal, da je imel po smrti dveh policistov težave s policijo in je bil tudi na sodišču, po šestih mesecih pa so ga izpustili iz zapora (ker je bil spoznan za nedolžnega). Kljub temu so policisti od njega večkrat zahtevali podkupnino, ko pa je zmanjkalo denarja, so ga pretepli. Policija je z nadlegovanjem nadaljevala tudi po prijavi na sodišču. Toženka se ni opredelila do tega, da se je oblast v Pakistanu zamenjala, da bi bilo ob morebitnem povratku v nevarnosti njegovo življenje. Poleg tega je tožnik pojasnil, da ob neplačilu podkupnine vzamejo prostost njegovemu očetu. Gre za ustvarjanje pritiska na tožnika. Njegova izpoved pa tudi že po naravi stvari ne more biti bolj obsežna. Tožnik za ta dejstva izve v telefonskih pogovorih in zato ne more bolj podrobno opisati dogodkov, ker tam ni prisoten, odločilno pa je, da je opisal bistvene elemente teh dogodkov. Tudi ni utemeljeno pričakovati, da bi tožnik svoje navedbe lahko podkrepil z dokazili. Ravno razvoj novih dogodkov kaže, da se je povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Tožnik se upravičeno boji policistov, ki z ustrahovanjem in nezakonitim početjem nadaljujejo tudi po tem, ko je zapustil državo, in sedaj nezakonito omejujejo prostost njegovemu očetu z namenom, da bi pridobili informacijo o tožnikovem kraju bivanja. Tožnik se upravičeno boji vrnitve v Pakistan, saj bo v primeru vrnitve ogroženo njegovo življenje. Bistveno vprašanje je, kakšna kazen grozi osebi v izvorni državi in ali se takšna kazen, ki je z vidika človekovih pravic nesprejemljiva, kot je npr. smrtna kazen, mučenje, itd, izvršuje v praksi. Takšna okoliščina namreč lahko odločilno vpliva na oceno pomembnosti povečevanja verjetnosti, da tujec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Tehtanje sorazmernosti posega v pravico do statusa begunca iz 18. člena v zvezi z 52. členom Listine EU o temeljnih pravicah je stvar odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, kajti na to odločanje se nanaša tudi drugi odstavek 30. člena ZMZ-1. To sicer ne pomeni, da ta določba ne more imeti nobenega vpliva na odločanje o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, vendar pa v primeru, kot je obravnavani, če obstaja dvom o verodostojnosti tožnikove izpovedi, potem mora uradni razgovor ob odločanju o zahtevku za ponovno uvedbo postopka potekati ob upoštevanju vseh kriterijev, dejavnikov in standardov za oceno verodostojnosti, ki so uveljavljeni v upravno-sodni praksi. V tem primeru zaslišanje tekom razgovora ni potekalo ob upoštevanju teh kriterijev, standardov in dejavnikov za oceno neverodostojnosti tožnika. Tožnik bi moral biti bistveno bolj natančno zaslišan glede policijskih napadov, s čimer tudi utemeljuje strah v primeru vrnitve. Ker toženka ni raziskala vseh okoliščin, ki so relevantne za odločitev v tem primeru, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, poudarila, da tožnik vse do odgovora na tožbo ni predložil nobenih dokazil v zvezi s postavljenimi trditvami. Tožnik je podal namero za uvedbo ponovnega postopka šele, ko je dne 20. 10. 2017 PPIU Kranj tožnika prevzela in ga zaradi postopka vračanja pripeljala v prostore PPIU Kranj, čeprav je odločba postala izvršljiva 4. 10. 2017 in je bil tožnik z nadaljnjimi postopki seznanjen. Toženka tako sumi, da tožnik izrablja institut mednarodne zaščite, da ne bi bil odstranjen iz države. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da se zavrže zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1. 7. V 64. členu ZMZ-1 (v za obravnavo zadeve relevantnih določbah) je določeno, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve; lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek).

8. Po 65. členu ZMZ-1 pa oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega, tj. 64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom; če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

9. Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi bila nova (oziroma nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njegovim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.

10. Sodišče najprej pritrjuje toženki, da je tožnik v zahtevku podal izjave o dogodkih, ki se dogajajo v času njegove odsotnosti iz Pakistana: nadlegovanje tožnikovega očeta s strani policije na njegovem domu, poizvedbe policije, kje se tožnik nahaja in odgovor očeta, da je v tujini, izsiljevanje očeta s strani policije, da plača podkupnino, če pa le-te ne plača, ga odpeljejo na policijsko postajo, kjer ostane približno en dan, potem je izpuščen, izjava očeta, da v primeru tožnikove vrnitve v Pakistan obstaja možnost, da policija z njim stori karkoli, tudi ubije. Kot izhaja iz podatkov spisa, natančneje iz tožnikove prve prošnje za mednarodno zaščito, je tožnik iz Pakistana odšel že marca 2007, torej že več kot 10 let nazaj, zaradi česar je že iz tega razloga malo verjetno, da so se pritiski na tožnikovega očeta s strani policije pričeli izvrševati ''šele'' po 14. 8. 2017, torej po tem, ko je toženka prvič odločila o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito (odločba, št. 2142-1356/2016/13 (1312-03) z dne 14. 8. 2017). Tak zaključek nedvomno potrjuje še dejstvo, da je tožnik za svoje trditve ponudil dokaze (pri podaji svojega zahtevka na zapisnik je namreč navedel, da ima dokaze policijske postaje in sodišča, da je bila policija na domu, ki jih bo predložil v roku dveh, treh dni), ki pa jih ni dostavil niti v danem roku, niti do izdaje izpodbijanega sklepa. Enako je tožnik ravnal že v postopku prošnje za mednarodno zaščito, namreč, da je za svoje trditve (o neutemeljenem policijskem preganjanju) ponudil dokaze, s katerimi naj bi razpolagal, vendar jih ni predložil iz (tudi po oceni sodišča, kot izhaja iz sodbe, I U 2112/2017 z dne 4. 10. 2017) neutemeljenih razlogov (tožnik je namreč na osebnem razgovoru pri obravnavi prošnje za mednarodno zaščito izjavil, da bo dokaze predložil, če dobi garancijo, da bo njegova prošnja za mednarodno zaščito pozitivno rešena).

11. Kot je poudarila že toženka (in s tem se strinja tudi sodišče) je breme predložitve dokazov v primerih, kot je obravnavani, v celoti na vlagatelju zahtevka in to ob sami vložitvi zahtevka (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Tako je tudi stališče sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča, I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na prosilca - tožnika, saj kot je bilo že navedeno, mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ (sedaj prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1) oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Tega pa tožnik v obravnavanem primeru nedvomno ni izpolnil. Tožnik pa zato tudi ne more očitati toženki, da je tožnik izpostavil druge težave, kot tudi, da se toženka ni opredelila do zamenjave nove vlade, da bi bilo ogroženo njegovo življenje v primeru njegove vrnitve, da z izsiljevanjem tožnikovega očeta oziroma odvzemom prostosti njegovemu očetu izvajajo pritisk nanj, saj zaključek toženke temelji na pravilni ugotovitvi, da tožnik svojih trditev ni z ničemer izkazal, čeprav bi jih moral oziroma bi jih (po svojih lastnih trditvah) celo lahko, pa tega ni storil. Zato pa je kontradiktorna tudi sedanja trditev v tožbi, da tožnik teh svojih trditev že glede na naravo stvari ne more dokazati, ko pa je tožnik za svoje trditve v upravnem postopku sam ponudil dokaze.

12. Glede na navedeno pa se sodišče tudi ne more strinjati s tožnikom, da se je zaradi razvoja novih dogodkov (ki niso - kot že povedano - z ničemer izkazani) povečala verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Njegova prošnja za mednarodno zaščito je bila namreč pravnomočno zavrnjena, ker tožnik ni izkazal, da bi ga policija preganjala zaradi katerega izmed razlogov iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, torej zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ob tem, da niti ni izkazal, da je bil v svoji izvorni državi žrtev neutemeljenega policijskega preganjanja. Enako pa velja za navedbe, podane v tem postopku, ki jih je toženka posledično pravilno ocenila.

13. Toženka pa ob zgoraj navedenem tudi ni kršila pravil postopka zaradi neupoštevanja vseh kriterijev, dejavnikov in standardov za oceno verodostojnosti, ki so uveljavljeni v upravno-sodni praksi, ker tožnika ni bolj podrobno zaslišala v zvezi s policijskimi napadi, s čimer tožnik utemeljuje strah v primeru vrnitve. Naslovno sodišče je namreč tako stališče zavzelo v sodbi, I U 872/2016, kjer je sicer tudi šlo za presojo zakonitosti odločitve toženke v zvezi z zahtevkom prosilca - tožnika po 64. oziroma 65. členu ZMZ-1, vendar pa je šlo za bistveno drugačno dejansko stanje kot v obravnavanem primeru, saj je prosilec - tožnik v zadevi I U 872/2016 kot novo dejstvo uveljavljal formalno spremembo vere, kar je eden izmed razlogov za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, to dejstvo pa je tudi izkazoval z listinskim dokazom. Za tak oziroma podoben primer, zaradi katerega bi morala toženka stališče iz te sodbe glede vodenja postopka upoštevati tudi v obravnavanem primeru, pa - kot že povedano zgoraj - ne gre.

14. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilno voden in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.