Jedro

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na dejanski opis očitanih ravnanj tožena stranka ravnanje tožnice v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim pravilno opredelila kot ponareditev ali uničenje poslovnih listin, izkazala pa je tudi obstoj vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja, vključno s subjektivnim znakom očitanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin, ki ga predstavlja naklep. Tožnica je s tem, ko je neustrezno knjižila račune in podeljevala „sconto“ z namenom prikriti manjko gotovine v ročni blagajni, pri čemer je vedela, da v evidence in poslovne knjige vpisuje lažne podatke, ravnala naklepno. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrneta podredni tožbeni zahtevek in podpodredni tožbeni zahtevek v točki 3, ki se glasita: „1. Ugodi se tožbi tožnice ter se izredna odpoved z dne 19. 6. 2013 kot nezakonita razveljavi, sodišče pa s sodbo razveže pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 1. 2013, tako da tožnici delovno razmerje preneha z dnem pravnomočnosti te sodbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas ter obračunati bruto zneske mesečne plače za delovno mesto knjigovodje v višini 1.068,00 EUR s pripadajočimi dodatki od 24. 6. 2013 dalje kot če bi delala in od bruto zneskov obračunati ter plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost, davek od osebnih prejemkov oziroma akontacijo dohodnine in druge predpisane dajatve ter tožnici izplačati vsakokratni neto mesečni znesek plače 807,29 EUR, za pretekli mesec do vsakega 18. v tekočem mesecu, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje vse v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožnici se prizna denarno povračilo v višini 18 njenih mesečnih plač in sicer v znesku 19.224,00 EUR, zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe, skladno s 118. členom ZDR-1, pri čemer tožena stranka od teh zneskov plača z zakonom določene prispevke in davke oziroma tudi akontacijo dohodnine ter druge predpisane dajatve, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dolgovanega zneska oziroma pod podredno: Delavki se prizna denarno povračilo v znesku 9.378,54 EUR zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe, skladno s 118. členom ZDR-1, pri čemer tožena stranka od teh zneskov plača z zakonom določene prispevke in davke oziroma akontacijo dohodnine ter druge predpisane dajatve, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dolgovanega zneska, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Tožnica se je skladno s to sodbo upravičena prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje v roku 30 dni, kjer ji pripadajo vse pravice iskalke zaposlitve.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.“ Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu primarnega tožbenega zahtevka zaradi umika tožbenega zahtevka, ki glasi: Ugodi se tožbi tožnice ter se izredna odpoved z dne 19. 6. 2013 kot nezakonita razveljavi; ugotovi se, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi in je tožena stranka dolžna tožnico poklicati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas ter obračunati bruto zneske mesečne plače za delovno mesto knjigovodje v višini 1.068,00 EUR s pripadajočimi dodatki od 24. 6. 2013 dalje, kot bi delala pa do dneva vrnitve na delovno mesto knjigovodje in od teh bruto zneskov obračunati ter plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost, davek od osebnih prejemkov oziroma akontacije dohodnine ter tožnici izplačati vsakokratni neto znesek mesečne plače 807,29 EUR za pretekli mesec do vsakega 18. v tekočem mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni pod izvršbo in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje in II. točko izreka sklepa vlaga pritožbo tožnica (tožnica v pritožbi izrecno navaja, da ne izpodbija I. točke sklepa sodišča - umik primarnega tožbenega zahtevka). Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in ugodi njenemu podrednemu tožbenemu zahtevku oziroma podpodrednemu tožbenemu zahtevku v točki 3, kot se glasita v izreku sodbe in da pri tem upošteva pritožbene razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotovilo, kateri je tisti znesek, ki bi bil sploh odtujen ali pa napačno knjižen in ki je bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ves dokazni postopek se je vrtel okoli vprašanja nekakšnjih vknjižb, ki pa niso bile transparentno predstavljene s strani tožene stranke. Razlog za izdajo odpovedi je bil povsem drug, kot ga je navedla tožena stranka v odpovedi. Tožnica je namreč poiskala varstvo pri delovni inšpekciji in odpoved je bila povračilni ukrep tožene stranke. Če so pri toženi stranki imeli prakso, da se je iz priročne blagajne dvigoval denar za pokritje materialnih stroškov in tudi za stroške direktorice, so se direktna plačila s strani manjših kupcev zgolj preusmerila na način, da so denar v podjetju uporabili za druge namene. Vendar v tem primeru ne gre za odtujitev in prav tako ne gre za napačne vknjižbe ampak za problem, da podjetje ni imelo blagajne, skladno z zakoni in predpisi in dejstvo, da blagajne ni imelo zaradi odločitve direktorice tožene stranke. Zato tožnici ni mogoče očitati, da je kršila pogodbene obveznosti, saj je bil pri toženi stranki takšen način poslovanja običajen. Prav tako sodišče nima ustreznih strokovnih, predvsem računovodskih in ekonomskih znanj, da bi lahko ugotovilo, da je tožnica storila napake pri knjiženju. Gre za strokovno vprašanje in se o tem ne morejo izjasnjevati priče. Sodišče je v celoti ignoriralo strokovno mnenje forenzikov dr. A.A. in mag. B.B., ki ga je tožnica predložila kot lasten dokaz z izvedencem, skladno s pravilom 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki se uporablja tudi pri ugotavljanju kaznivih dejanj, pri katerih je dopusten lasten dokaz z izvedencem, kar pomeni, da je tožnica dokazala dejstvo, da ni izpolnila zakonskih znakov iz naslova očitanih kaznivih dejanj. Odgovornost za knjiženje vplačil manjših kupcev je tožena stranka poskušala prevaliti na tožnico, čeprav je tožnica opravljala delo izključno po navodilih direktorice tožene stranke. Vse navedbe tožene stranke pa izhajajo iz trditev in navedb direktorice tožene stranke, ki v konkretnem primeru ne govori resnice. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 1. 4. 1996 pa vse do izdaje predmetne odpovedi. Popolnoma jasno je, da v tako majhnem podjetju ni bilo mogoče narediti karkoli mimo nadzora in odločitve direktorice. Tožnica je v tem času tudi morala urejati bilance na način, da bi prikazala čim boljše poslovne rezultate, ker jih je tožena stranka nameravala predložiti banki za najem dveh kreditov. Direktorica tožene stranke je uporabljala konto „razni kupci“ ... preprosto na način, da je manipulirala z gotovino. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni pritegnilo ustreznih strokovnjakov ekonomske in finančne stroke, samo pa ne razpolaga s temi znanji. Tožena stranka bi morala predlagati pritegnitev izvedenca ustrezne stroke, saj je bilo dokazno breme na njeni strani. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi navajala, da so gotovinski pologi na TRR tožene stranke v letu 2011 znašali le 1.922,00 EUR, v naslednjem odstavku pa pove, da bi naj računi, ki so bili plačani z gotovino v podjetju znašali 1.323,91 EUR. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da je bilo direktno v gotovinskih izplačilih iz blagajne izplačanih 3.178,43 EUR. Tožeča stranka je pri sodnih izvedencih za forenzično preiskovanje gospodarskega poslovanja mag. B.B. in doc. dr. A.A. naročila kompleten pregled s strani tožene stranke predložene dokumentacije. Iz strokovnega mnenja izvedencev izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica karkoli poneverila ali storila katerokoli od očitanih dejanj. Z finančno forenzično analizo je bilo ugotovljeno, da tožnica gotovine, ki je bila prenesena v komercialo nikoli ni direktno sprejela, ampak je bila dana v blagajno, pogosto brez njene vednosti, s strani komerciale. Pri vodenju blagajne bi morali biti evidentirani vsi prejemki in izdatki ne glede na to, kdo položi in kdo dvigne gotovino iz blagajne. Glede na to, da je direktorica ukinila blagajniški program v letu 2007, je tožnica sama vodila evidenco pologov v blagajno, vendar je direktorica ni predložila sodišču, ker bi se izkazalo, da je sama dvigovala denar v gotovini. Sicer pa tožnica ne zanika, da je tudi sama sprejemala poštne nakaznice in v tem primeru gotovino odlagala v blagajno, kot tudi, da so v predal (blagajno) gotovino polagale druge osebe iz komerciale. Tožena stranka pa je tudi sama navedla, da je bila prejeta gotovina v podjetju občasno uporabljena za druga plačila. Tožena stranka je le pavšalno trdila, da gotovinska plačila, ki so bila zaupana tožnici, niso bila nakazana na TRR podjetja in je zato možno sklepati, da si je gotovino prisvojila tožnica. Strokovne ugotovitve sodnih izvedencev za forenzično preiskovanje gospodarskega poslovanja so povsem jasne in iz njunega mnenja je razvidno, da tožnici glede na finančno knjigovodske listine, ki jih je tožena stranka predložila, ni mogoče dokazati ničesar, še najmanj pa storitev kakršnihkoli kaznivih dejanj. Ne držijo trditve tožene stranke, da razen tožnice nihče od zaposlenih v podjetju ni opravil vknjižb, saj je bila tožnica večkrat odsotna in je bilo takrat potrebno zagotoviti nemoteno poslovanje in tudi vknjižbe. Zato tovrstne trditve tožene stranke niso resnične, bi pa bilo mogoče iz poslovne dokumentacije ugotoviti, kdo je kaj knjižil. Da je tožena stranka odrejala navodila glede „scontov“ je logično, saj je tožena stranka tudi tekom postopka priznala, da je podjetje uporabljalo „sconto“, to je finančni popust, ki pa je bil sicer namenjen večjim kupcem. Zato tožnica poudarja, da je delovala skladno z običajno prakso v podjetju tožene stranke in po navodilih tožene stranke. Tožnica ni odtujila niti EUR-a gotovine, kar potrjuje tudi tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2014 pod točko 20, ko navaja, da ne trdi, da je tožnica odtujevala gotovino. Povsem jasno je, da na osnovi takšnih dokazov v nobenem kazenskem postopku tožnice ne bi mogli obsoditi. Navedeno izhaja tudi iz strokovnega mnenja sodnih izvedencev dr. A.A. in mag. B.B. in zato je tožnica tudi predlagala njuno zaslišanje kot strokovnih prič, vendar pa sodišče njenemu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Napačna pa je tudi ugotovitev sodišča, ko je tožnici pripisalo, da se je blagajna nahajala v njenem predalu, saj tožnica ni imela svojega predala. Glede na izpoved prič C.C. in D.D. se je izkazalo, da so z denarjem razpolagali tudi ostali. Ni jasno, kako vidi sodišče prve stopnje poskus goljufije, če se ne ve niti, kakšen bi naj bil znesek, ki bi naj bil odtujen. Prav tako ni jasno, kako je sodišče ugotovilo ponareditev, uničenje poslovnih listin, če pa je jasno, da je vsak lahko prosto dostopal do računalnika, na katerem je delala tožnica in podtaknil omenjen dokaz. Sodišče pa prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v obrazložitvi točke 10 pravzaprav potrjuje znake poneverbe, v točki 11 pa ugotovi, da tega kaznivega dejanja ni. Stoji pa na stališču, da so izpolnjeni zakonski znaki ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Tožnica je s strokovnim mnenjem, ki sta izdelala dr. A.A. in mag. B.B., dokazala, da ni izpolnila elementov kaznivih dejanj, pri čemer je mnenje izvedencev in strokovnjakov lasten dokaz z izvedencem, ki po sodni praksi Evropskega sodišča šteje. Tudi Vrhovno sodišče RS v primeru očitkov kaznivih dejanj razveljavlja postopke, kadar se takšni dokazi s strani sodišča ne preučijo oziroma se sodišče do njih ne izreče (sodba I Ips 11271/2010 z dne 6. 6. 2013). Tožnica pa uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti in je tudi izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Dokazni postopek je dokazal, da je v odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede vsebine listin in izvedenih dokazov oziroma prepisov zvočnih posnetkov, kar pa pomeni, da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je tožnica kljub ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnici odtujevanje gotovine ni dokazano, v pritožbi najbolj polemizira ravno z navedeno ugotovitvijo sodišča in sicer v smislu dokazanosti konkretnega zneska manjkajoče gotovine. Tožena stranka je glede kaznivega dejanja poneverbe predhodno pojasnila, da je v času podaje odpovedi analizirala zgolj obdobje enega leta (2011) in da je razpolagala s podatkom o celotnem manjku gotovine, ki izhaja iz glavne knjige in sicer v višini 69.327,49 EUR, vendar pa tožnici ni očitala odtujitve konkretnega zneska gotovine. Dokazni postopek je pokazal, da so kljub trditvam tožeče stranke o kršenju pravil blagajniškega poslovanja pri toženi stranki obstajala jasna pravila glede gotovinskega poslovanja, pa tudi to, da je bila za blagajno izključno odgovorna ravno tožnica. Neživljenjska je trditev tožnice, da je brez konkretnih navodil uporabljala „sconto“ zato, da opraviči manjko gotovine in hkrati zasleduje interese delodajalca po pridobitvi nekega bodočega kredita. Glede na število pologov na bančni račun, ki so bili v letu 2011 zgolj trije v skupnem znesku 1.922,00 EUR, bi morali biti tudi vsi preostali računi raznih kupcev v poslovnih knjigah zavedeni kot neplačani. Tožnica ni pojasnila, kakšna navodila je dobila od direktorice za posamezne knjigovodske manevre, ki se ji očitajo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecna uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi tudi ni kakršnihkoli nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica bi v pritožbi morala določno navesti, v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, glede vsebine listin in temi listinami, pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu knjigovodja od 1. 4. 1996 dalje. Tožena stranka je tožnici dne 13. 6. 2013 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor za dne 18. 6. 2013, ki pa se ga tožnica ni udeležila. Dne 19. 6. 2013 je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici očitala kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) in poskus goljufije po 211. členu KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. 8. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na pravilno pravno podlago, tj. prvi odstavek 110. člena ZDR-1, ki določa, da je pogodbo o zaposlitvi možno izredno odpovedati le v primeru, če ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti tudi znake kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin opredeljuje 235. člen KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da se z zaporom do dveh let kaznuje, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitev v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 pa stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti ter se kaznuje z zaporom do treh let, pri čemer poskus kaznivega dejanja glede na 34. člen KZ-1 pomeni, da je bilo naklepno kaznivo dejanje začeto, ne pa tudi dokončano.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v skladu s sodno prakso ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glede na dejanski opis očitanih ravnanj tožena stranka ravnanje tožnice v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim pravilno opredelila kot ponareditev ali uničenje poslovnih listin, izkazala pa je tudi obstoj vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja vključno s subjektivnim znakom očitanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin, ki ga predstavlja naklep. Kaznivo dejanje je skladno z določbami 25. člena KZ-1 storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti (direktni naklep), ali se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep). Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi izpovedi tožnice, zaključilo, da je tožnica s tem, ko je neustrezno knjižila račune in podeljevala „sconto“ z namenom prikriti manjko gotovine v ročni blagajni, pri čemer je vedela, da v evidence in poslovne knjige vpisuje lažne podatke, ravnala naklepno. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je tožnica potem, ko je za prikaz lažnega stanja odprtih terjatev do raznih kupcev izdelala temeljnico in izpisala stanje in takšen lažen izpis predložila zakoniti zastopnici tožene stranke z namenom lažnega prikazovanja ali prikrivanja dejanskih okoliščin, spravila zakonito zastopnico v zmoto. Pri tem naklepno ravnanje tožnice potrjuje že dejstvo, da je tožnica v ta name izdelala temeljnico, ki jo je nato uporabila, da je lahko zakoniti zastopnici prikazala lažne podatke.

10. Tožnica v obsežni pritožbi predvsem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ker meni, da sodišče nima ustreznih strokovnih, predvsem računovodskih in ekonomskih znanj, da bi lahko ugotovilo, da je bila storjena kakršnakoli napaka pri knjiženju, ki jo je storila ravno tožnica in da gre izključno za strokovno vprašanje ter tega ni mogoče dokazovati s pričami. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je v celoti ignoriralo strokovno mnenje dr. A.A. in mag. B.B. in da je tožnica predložila njuno strokovno mnenje kot lasten dokaz z izvedencem, skladno s pravilom 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Navedeni dokaz šteje tožnica kot odločilno dejstvo, ki pri presoji strokovnih vprašanj v predmetnem postopku, s strani sodišča, ni bilo upoštevano in je zato po mnenju tožnice sodišče kršilo pravico do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker nima ustreznega strokovnih znanj (računovodskih in ekonomskih), upoštevati kot dokaz, strokovno mnenje dr. A.A. in mag. B.B., ki ga je predložila tožnica kot lasten dokaz z izvedencem. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice objavljeno v publikaciji Odvetnik z dne 10. 3. 2001 ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 11271/2010 z dne 6. 6. 2013, saj se navedena sodba nanaša na odločitev v kazenski zadevi in se je Vrhovno sodišče RS sklicevalo na Ustavo RS, ki v tretjem odstavku 29. člena, kot pravno jamstvo o popolni enakopravnosti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. 12. V sporni zadevi pa je tožnica predložila strokovno mnenje dr. A.A. in mag. B.B., ki pa ga sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati kot dokaz. Čeprav sta mnenje pripravila sodna izvedenca za področje forenzično preiskovanje gospodarskega poslovanja, pa ni mogoče mimo dejstva, da ju je angažirala tožeča stranka sama in izven postopka, v katerem je bilo odločeno o tožničinem zahtevku. Po določbah prvega odstavka 244. člena ZPP namreč izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče, ki dokazovanje z izvedencem tudi vodi (prvi odstavek 252. člena ZPP). S tem je zagotovljeno, da imata obe stranki možnost sodelovanja in obravnavanja dokaza. Izven postopka izdelano mnenje tako ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, ki urejajo dokazovanje, in ker ne more biti dokaz, tudi ne more biti listinski dokaz v smislu 244. člena ZPP. Izven postopka pridobljeno izvedensko mnenje lahko sodišče upošteva le kot trditve stranke, ki ga je predložila (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 200/2005 z dne 7. 12. 2016, opr. št. II Ips 227/2010 z dne 9. 1. 2014). Zato v konkretnem primeru procesne pravice tožnice niso bile kršene.

13. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka s tem, ko ni izvedlo, z njene strani predlaganega dokaza z zaslišanjem dr. A.A. in mag. B.B. in ker v postopku ni postavilo izvedenca računovodskih in ekonomskih znanj. Sodišče prve stopnje je namreč na naroku za glavno obravnavo z dne 20. 11. 2014 sprejelo dokazni sklep, da se dopusti dokazovanje z izvedencem računalništva in informatike in izvedencem ekonomske stroke. Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni, na račun sodišča nakaže predujem za izdelavo izvedeniškega mnenja z izvedencem računalništva in informatike v znesku 800,00 EUR in da morata tožnica ter tožena stranka v roku 30 dni od prejema izvedenskega mnenja izvedenca računalništva in informatike na račun delovnega sodišča založiti predujem za izdelavo izvedeniškega mnenja z izvedencem ekonomske stroke, vsaka v znesku 400,00 EUR. Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 5. 2. 2015 sporočila sodišču, da nima finančnih sredstev in ne more zagotoviti predujema za postavitev izvedencev računalništva in informatike ter ekonomske stroke in zato umika dokaz z navedenim izvedencem. Predlagala je, da sodišče v zadevi izda sodbo na podlagi stanja v spisu in o zadevi razsodi ter odloči in da umika ostale dokazne predloge. Tožnica je torej umaknila vse ostale dokazne predloge, vključno z dokaznim predlogom po zaslišanju dr. A.A. in mag. B.B., zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo. Tožena stranka je potem, ko je tožnica umaknila dokazni predlog po postavitvi izvedenca računalniške stroke in ekonomske stroke, tudi sama umaknila dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke. Glede na navedeno je nato sodišče odločilo na podlagi stanja v spisu.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka poleg dejavnosti veleprodaje del prometa ustvarja tudi s prodajo t.i. raznim kupcem. Med strankama ni bilo sporno, da je plačevanje izdanih računov tovrstnim kupcem pri toženi stranki v obravnavanem obdobju potekalo na tri načine in sicer: kupci, ki so opravili nakup in plačali račun neposredno pri toženi stranki, so to običajno opravili pri eni od komercialistk, ki sta sproti predali blago in izdali račun; prodaja po pošti, ko je kupnino na sedež tožene stranke prinesel poštar, ki jo je izročil tožnici oziroma kateremu od ostalih zaposlenih; kupljeno blago pa je bilo mogoče prevzeti tudi proti potrdilu o plačilu, ki ga je kupec z nakazilom kupnine na TRR predhodno opravil pri banki. Navedeno sta potrdili priči C.C., nekdanja komercialistka pri toženi stranki in D.D., ki delo komercialistke pri toženi stranki še vedno opravlja. Priči sta izpovedali, da sta denar, ki sta ga prejeli od kupcev, skupaj z ustreznimi dokumenti vselej izročili tožnici, za kar nikoli nista prejeli nobenega potrdila. V primeru odsotnosti tožnice pa sta denar položili v ročno blagajno, ki se je nahajala v pisalni mizi v pisarni tožnice. Izpovedali sta, da je bilo v skladu z navodili tožene stranke potrebno gotovino položiti na TRR tožene stranke, kar je potrdila tudi zakonita zastopnica tožene stranke. Priči C.C. in D.D. sta izpovedali, da sta pologe gotovine na TRR opravljali le v primeru daljše odsotnosti tožnice, sicer pa je bila za to zadolžena tožnica. Med strankama v postopku tudi ni bilo sporno, da se je v materialnem poslovanju in glavni knjigi uporabljala skupna postavka ... „razni kupci“ in da tožnica vseh plačanih računov, za katere je prejela gotovino, ni knjižila kot plačane. Tožnica je trdila, da je ravnala po navodilu zakonite zastopnice tožene stranke, ker so prejeto gotovino iz ročne blagajne uporabljali v druge namene. Priče so potrdile, da se je gotovina iz blagajne občasno uporabljala v druge namene, vendar pa so hkrati izpovedale, da je bil prejeti znesek iz blagajne vselej v celoti vrnjen in bi zato morali biti zneski tudi ustrezno knjiženi, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožnici, da je tako ravnala izključno po navodilih zakonite zastopnice. Priči C.C., D.D. in zakonita zastopnica so zanikale, da bi iz blagajne kadarkoli vzele gotovine brez vednosti tožnice oziroma ne bi o tem obvestile tožnico. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev tožnice, da je za organizacijo dela in za nastavitev sistema dela odgovorna tožena stranka in ne tožnica in da je tožnica izključno izvajala odločitve in navodila zakonite zastopnice, saj iz dokumentacije, ki jo je predložila tožena stranka navedeno ne izhaja. Prav tako sta priči C.C. in D.D. izpovedali, da je tožnica (tako kot ostali zaposleni) delo opravljala povsem samostojno in da tožnica od zakonite zastopnice tožene stranke kot nadrejene ni prejemala dnevnih navodil za delo, kar je na koncu priznala tudi tožnica.

15. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnice, da je tožena stranka v spornem času predvsem prirejala bilance, da bi prikazala čimboljše poslovne rezultate zaradi najema kredita pri banki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica resničnosti svojih navedb ni dokazala, saj je priča E.E. izpovedala, da od zakonite zastopnice tožene stranke nikoli ni prejela nobenih navodil za prirejanje bilanc za potrebe pridobivanja kreditov.

16. Ker je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, se tožnica neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka). V skladu z načelom pravdnega postopka iz 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka nosi svoje stroške postopka. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.