Jedro

Kot vrednost spornega predmeta je treba upoštevati vrednost glede na tožbeni zahtevek (kar izhaja tudi iz člena 39/1 ZPP) in ne vrednosti, ki jo je tožeča stranka označila v tožbi. Pooblaščenec tožnika je sicer v tožbi napačno označil vrednost spornega predmeta zaradi nezakonite odločbe v višini 6.469,92 EUR in zaradi izplačila razlike plače v znesku 179,72 EUR. Iz tožbenih navedb v tožbi jasno izhaja, da tožnik uveljavlja enkratni bruto znesek plačila 179,72 EUR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka kot vrednost spornega predmeta upoštevati le višino denarnega zahtevka, ki ga je postavil tožnik in sicer 179,72 EUR ter od tega zneska odmeriti stroške postopka. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo, zato je tožnik dolžan toženi stranki na podlagi 158. člena povrniti stroške postopka, ker je tožbo umaknil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se stroški postopka znižajo na znesek 50,52 EUR (namesto zneska 409,79 EUR).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo umik tožbe na znanje in postopek ustavilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 409,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila), pod izvršbo.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče odmerilo stroške postopka v znesku 606,46 EUR in sicer 315,90 EUR po tar. št. 3100, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in na te zneske dodalo še 22 % DDV. Po mnenju pritožbe seštevek priznanih stroškov nikakor ne privede k odmerjenim stroškom 606,46 EUR, temveč seštevek znaša 409,79 EUR. Prav tako je med izrekom sklepa o povrnitvi stroškov in obrazložitvijo nasprotje, saj iz izreka izhaja, da je tožnik dolžan povrniti stroške v znesku 409,79 EUR, iz obrazložitve pa, da je sodišče odmerilo stroške na znesek 606,46 EUR. Tožnik se tudi ne strinja z vrednostjo spornega predmeta, ki ga je sodišče določilo v višini 6.649,94 EUR. Tožnik je namreč s tožbo izpodbijal odločbo o spremembi plačnega razreda z dne 8. 11. 2012 in uveljavljal plačilo razlike v plači za mesec oktober 2012 v bruto znesku 179,72 EUR. Tožnik v pritožbi meni, da bi sodišče moralo upoštevati kot vrednost spora vtoževan zneske 179,72 EUR in ne znesek 6.649,94 EUR. Iz tožbenih navedb jasno izhaja, da uveljavlja enkratni znesek v višini 179,72 EUR. Upoštevaje vrednost vtoževanega zneska 179,72 EUR pa bil tožnik glede na umik tožbe in določbo prvega odstavka 158. člena ZPP dolžan toženi stranki plačati stroške v znesku 50,52 EUR. V pritožbi še tožnik navaja, da sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo v izreku do zneska 409,79 EUR oziroma v obrazložitvi do zneska 606,46 EUR. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da bo upoštevalo kot vrednost spornega predmeta znesek, ki ga tožnik uveljavlja v tožbi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Utemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je potrebno kot vrednost spornega predmeta upoštevati vrednost glede na tožbeni zahtevek (kar izhaja tudi iz člena 39/1 ZPP) in ne vrednosti, ki jo je tožeča stranka označila v tožbi. Pooblaščenec tožnika je sicer v tožbi napačno označil vrednost spornega predmeta zaradi nezakonite odločbe v višini 6.469,92 EUR in zaradi izplačila razlike plače v znesku 179,72 EUR. Iz tožbenih navedb v tožbi jasno izhaja, da tožnik uveljavlja enkratni bruto znesek plačila 179,72 EUR. Zato bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka, moralo upoštevati kot vrednost spornega predmeta le višino denarnega zahtevka, ki ga je postavil tožnik in sicer 179,72 EUR in od tega zneska odmeriti stroške postopka. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo, zato je tožnik dolžan toženi stranki na podlagi 158. člena povrniti stroške postopka, ker je tožbo umaknil. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi sicer pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, vendar je nepravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta v višini 6.469,52 EUR in je bilo dolžno upoštevati, da je vrednost spora 179,72 EUR. Glede na vrednost spora pa je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka po tar. št. 3100 v znesku 22,10 EUR, po št. 6002 pa 20,00 EUR in 8,42 EUR po tar. št. 6007, skupaj torej 50,52 EUR. Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 63/2003) v tarifni številki 6002 določa, da je stranka upravičena do 20 % materialnih stroškov in bi iz tega naslova bila tožena stranka upravičena do nižjega zneska kot 20,00 EUR, vendar je pritožbeno sodišče upoštevalo 20,00 EUR po navedeni tarifni številki glede na pritožbo tožnika.

7. Kot izhaja iz navedenega, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka) delno spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, po izteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, znižalo z zneska 409,79 EUR na 50,52 EUR (3. točka 365. člena ZPP).