Jedro

Rok se ne more izteči na soboto zgolj takrat, ko ta dan organ dejansko ne dela, kar je treba preveriti v posameznem primeru.

Z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu tožena stranka ne more dopolnjevati razlogov za svojo odločitev in dokazovati njihove utemeljenosti. Ker toženka v izpodbijanem aktu ni ugotavljala, ali se ob sobotah pri ZKPZ dela, sodišče teh ugotovitev v upravnem sporu ne more nadomestiti, saj bi tožniku lahko odvzelo pravico do pravnega sredstva.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalni urad št. 720-688/2022/2 z dne 2. 6. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, št. 720-537/2021-129 z dne 22. 3. 2022.

2.V obrazložitvi ugotavlja, da je organ z navedenim sklepom izvedencema za opravljeno delo dodatno priznal 197,46 EUR. Tožnik je sklep prejel 8. 4. 2022, tako da je petnajstdnevni rok za pritožbo začel teči 9. 4. 2022 in se je iztekel 23. 4. 2022. Tožnik je pritožbo, datirano 25. 4. 2022, vložil pri organu prve stopnje, Zavodu za prestajanje kazni (v nadaljevanju ZKPZ Ljubljana). Iz žiga o prejemu pošiljke pa je razvidno, da je ZKPZ Ljubljana pritožbo prejel 28. 4. 2022, torej prepozno. Zato je vlogo na podlagi prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

3.Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da je tožnikov pooblaščenec sklep prejel 8. 4. 2022 in da je bil petnajsti dan po prejemu odločbe 23. 4. 2022, kar pa je bila sobota in se je zato rok iztekel v ponedeljek, 25. 4. 2022. Sklicuje se na 101. člen ZUP, po katerem se v primeru, če je zadnji dan roka takšen dan, ko se pri organu ne dela, rok izteče s pretekom prvega naslednjega dne. Dejstvo je, da sobota ne predstavlja poslovnega časa ZPKZ Ljubljana, zato se rok ni mogel izteči 23. 4. 2022. Opozarja, da to ni nosilni razlog sklepa, ampak je nosilni razlog zaključek, da je bila pritožba prejeta 28. 4. 2022, kar pomeni, da je toženka kršila 68. člen ZUP, po katerem je treba kot datum prejema šteti 25. 4. 2022, ko je tožnik pritožbo oddal priporočeno na pošti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da imajo obsojenci na podlagi 47. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora v zavodu možnost vložitve pošiljke, ki jo je treba oddati do določenega roka, pravosodnemu policistu ali drugi osebi v zavodu, ta pa sprejem pošiljke nemudoma potrdi na ovojnici s svojim podpisom ter jo opremi z datumom in uro sprejema, kar posledično vpliva na začetek in tek rokov, upoštevaje 101. člen ZUP. Rok za pritožbo se iztekel 23. 4. 2022, pritožba pa je bila oddana priporočeno po pošti 25. 4. 2022, torej prepozno. Trdi, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

5.Tožba je utemeljena.

6.Med strankama ni sporno, da je tožnik prvostopenjski sklep prejel 8. 4. 2022 in da je 15. dni pritožbenega roka izteklo 23. 4. 2022. Sodišče ugotavlja, da je bil ta dan sobota, kar med strankama prav tako ni sporno. Toženka nadalje v odgovoru na tožbo priznava dejstvo, da je bila pritožba vložena priporočeno po pošti v ponedeljek, 25. 4. 2022.

7.Iz drugega odstavka 68. člena ZUP izhaja, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Za dan, ko je organ prejel vlogo, se torej v obravnavani zadevi šteje 25. 4. 2022 in ne 28. 4. 2022, kot je v izpodbijanem sklepu zmotno navedla toženka.

8.Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na drugi odstavek 101. člena ZUP, ki določa, da se, če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, rok izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika. V bistvu zatrjuje, da je sobota dan, ko se v zavodu dela in se sklicuje na sodbo III U 218/2019, v kateri je sodišče poudarilo, da če je zadnji dan roka za vložitev pravnega sredstva v soboto (ki ni praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji), je za prenos izteka roka na prvi naslednji delavnik pomembno, ali organ, pri katerem je treba opraviti dejanje, v soboto dela ali ne.

9.Taka praksa sledi teoriji, ki navaja, da v primeru izteka roka na nedeljo, praznik Republike Slovenije ali drug, dela prost dan v Republiki Sloveniji, ni pomembno, ali je takrat organ dejansko delal ali ne. Tudi, če je delal, se na ta dan rok ne more izteči. Drugače velja, če ne gre za tak primer, kot je na primer sobota, ki je ZUP, drugače kot po Zakonu o pravdnem postopku (111. člen) in Zakonu o kazenskem postopku (88.člen) ne omenja kot dneva, ko se dnevni procesni rok ne more izteči. To pomeni, da se ta rok ne more izteči na soboto zgolj takrat, ko ta dan organ dejansko ne dela, kar je treba preveriti v posameznem primeru.

10.Vendar tožnik že v tožbi pravilno opozarja, da toženka svoje odločitve ni oprla na ugotovitev, da se ob sobotah pri organu dela, ampak na to, da je pritožbo prejela 28. 4. 2022, ko je ta prispela na zavod. Tako šele v odgovoru na tožbo uveljavlja, da je sobota dan, ko se pri organu dela, zaradi česar naj bi bila pritožba, vložena 25. 4. 2022, prepozna.

11.V upravnem sporu sodišče presoja zakonitost in pravilnost odločitve toženke, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe. To pomeni, da mora toženka že v svoji odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev, tj. ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje in uporabiti pravilen predpis. Z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu ne more dopolnjevati razlogov za svojo odločitev in dokazovati njihove utemeljenosti. Taka je tudi ustaljena sodna praksa. Ker toženka v izpodbijanem aktu ni ugotavljala, ali se ob sobotah pri ZKPZ Ljubljana dela, sodišče teh ugotovitev v upravnem sporu ne more nadomestiti, saj bi tožniku lahko odvzelo pravico do pravnega sredstva.

12.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV, kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Tožniku je stroške dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

-------------------------------

1Glej J. Podlišnik v P. Kovač, E. Kerševan (ur), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, stran 619.

Zveza: