Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi se tožena stranka ob zadostni meri skrbnosti pri beleženju datumov prejema pošiljk zamudi lahko izognila, predvsem upoštevaje navedbe tožene stranke, da je bila v času prejema tožbe in poziva naj nanjo odgovori, v postopku menjave (prenove) programske opreme. Predvidljivo je, da lahko ob prenosu podatkov iz ene programske opreme na drugo pride do napak, katerim bi se tožena stranka lahko izognila z zanesljivejšim načinom spremljanja podatkov in njihovemu beleženju.

Izrek

I. Postopek se nadaljuje.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, vložen 11. 3. 2020. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravic do poštenega sojenja iz člena 6 (1) EKČP, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje v celoti ugodi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla, da je prišlo do zamude oprave procesnega dejanja zaradi sistemske napake v računalniškemu programu A., ki ga je tožena stranka uporabljala za vodenje vseh poslovnih procesov, med drugim tudi za beleženje datumov prejema poštnih pošiljk. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo dejstva, ki se nikoli niso manifestirala in na njih utemeljilo izpodbijani sklep. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pojasnila, da je do napačnega beleženja datumov prišlo v modulu za beleženje statističnih podatkov v računalniškem programu A. in da se je prejeta sodna pošiljka s tožbo iz predmetne zadeve vpisala v A.. Tožena stranka je pojasnila, da se je zanesla na podatke vpisane v sistem A., zato so zmotni dejanski zaključki sodišča, da naj bi do zamude pri vložitvi odgovora na tožbo prišlo prav zaradi prenavljanja programske opreme. Programska oprema A. je bila pri toženi stranki že preizkušena in je skupaj z organizacijo dela v zvezi s sprejemom poštnih pošiljk bila dobro delujoča, preverjena in zanesljiva. Šlo je za obstoječ sistem, ki je bil v uporabi pri toženi stranki vse doslej, kar pa tožena stranka zaradi opustitve naroka ni mogla decidirano zatrjevati. Šele s 1. 3. 2020 je bil predviden prehod na sistem B.. Ker je sodišče opustilo izvedbo naroka, teh okoliščin nikoli ni raziskalo in obravnavalo, s tem pa je toženi stranki kršilo pravico do izjave. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z dejstvi, ki jih je zatrjevala tožena stranka, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni zaslišalo predlaganih prič C.C. in D.D. ter ni upoštevalo listin, ki jih je predložila tožena stranka (korespondenco s pooblaščenci E.), zato je bila toženi stranki kršena pravica do izjave. Zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, da se je programska oprema pri toženi stranki prenavljala. Opustitev uporabe računalniškega programa A. in pričetek uporabe B. s 1. 3. 2020 ni prenova, ampak menjava programske opreme. Tožena stranka je imela vzpostavljeno prakso, po kateri so na njeni recepciji ob prejemu poštne pošiljke vso prejeto pošto vpisali v računalniški program A.. V računalniški program so poleg datuma prejema vpisali tudi kratek povzetek vsebine pisanj. Osebe, pristojne za obdelavo posameznih pošiljk, so nato preko programa A. preverjale osnovne informacije glede pošiljk, ki so jih prejela v obdelavo. V konkretnem primeru pa je zaradi prenosa poslovanja na B. prišlo do sistemske napake v programu A., in sicer na modulu za beleženje statističnih podatkov. Sistemska napaka se je pojavila 3. 2. 2020 in trajala vključno do 6. 2. 2020. Zaradi sistemske napake so bili vsi datumi, ki so bili v program A. vneseni v danem obdobju, zamaknjeni za 6 dni. Tveganje, da bi uvedba novega računalniškega sistema pri starem, preverjenem sistemu povzročila 6-dnevni zamik pri beleženju datumov, ni predvidljivo, vsekakor pa ni lastno delovanju računalniškega programa A.. Nepredvidljivost pri beleženju datumov je težko zaznavna, česar zaradi navedenega tožena stranka prej ni mogla izpostaviti, ampak je navedla le, da je do odkritja zamude prišlo po naključju, o čemer bi sodišče lahko podrobneje zaslišalo C.C.. Zamuda je torej nastala zaradi naključnega spleta okoliščin in ne po krivdi tožene stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je sodna praksa in pravna teorija že izoblikovala jasna stališča, da je vrnitev v prejšnje stanje utemeljena le, kadar zamuda izvira iz dogodka, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano. Obširne pritožbene navedbe tožene stranke o domnevno nepravilnem in nezakonitem sklepu naslovnega sodišča, s katerim je bil zavrnjen predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje so v celoti neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zaradi napačnega zaključka o obstoju očitno neutemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje opustilo izvedbo naroka in na naroku ni raziskalo in obravnavalo okoliščin, ki jih je zatrjevala tožena stranka in s tem kršilo pravico do izjave in javne obravnave oziroma pravico do poštenega postopka po 6. členu EKČP. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejstva, na katera se je tožena stranka sklicevala v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, izhajajo iz sodnega spisa, razlogi tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje pa so očitno neupravičeni in zato izvedba naroka v tej zadevi ni bila potrebna. Drugi odstavek 120. člena ZPP določa, da na predlog za vrnitev v prejšnje stanje sodišče razpiše narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana, ali če se vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz očitno neupravičenega razloga.

7. Ustavno sodišče RS je sicer odločilo, da mora biti stranki tedaj, ko iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku, vendar je hkrati poudarilo, da je potrebno tehtati tudi položaj nasprotne stranke in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva ter do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave RS, zato je potrebno možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz upravičenih razlogov (odločba US RS Up 510/03 z dne 9. 6. 2005 in US RS Up 51/2003 z dne 9. 6. 2005).

8. V postopku za vrnitev v prejšnje stanje je upravičenost razlogov treba dokazati, dokazno breme pa je na strani stranke, ki predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka je predlog utemeljevala na okoliščini nepravilne zabeležbe datuma prejema tožbe zaradi napake v programu za beleženje datumov prejema pošiljk. V ta namen je tožena stranka kot dokaz predložila kopijo domnevnega računa v tujem jeziku, zaslonski fotografiji dveh računalniških ikon, izpis računalniško zavedene poštne pošiljke (za mediacijo), izpis zavedenih drugih poštnih pošiljk, elektronsko korespondenco med pooblaščencem tožene stranke in C.C., kar pa ne izkazuje, da je v spornem času na njenem računalniškem programu sploh prišlo do sistemske napake.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče izpodbijani sklep utemeljilo na podlagi dejstev, ki jih tožena stranka ni zatrjevala v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (da je prišlo do napake pri zabeležbi datuma prejema tožbe zaradi menjave programske opreme), ter da so bile dejanske trditve tožene stranke, da je do napake prišlo zaradi sistemske napake na programu A., ki ga je tožena stranka dalj časa uporabljala, in zato tožena stranka nikakor ni mogla predvideti, da bi lahko do napake prišlo, ter je šlo za nesrečen splet okoliščin. Sodišče se je v sklepu sklicevalo na trditve, ki jih je tožena stranka podala v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 12. 3. 2020 (datum dejanskega prejema tožbe je bil zamaknjen za 6 dni, ker je tožena stranka prenavljala računalniški sistem).

10. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zamuda ni upravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka, pooblaščenec), ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati. Vsebino predpostavke „upravičen vzrok“ ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru, po pravilih o razlagi pravnih standardov. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti (nekrivdi) ni mogla niti predvideti niti preprečiti.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje navedlo sodišče prve stopnje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se za opravičen razlog šteje samo takšen razlog, ki ga ni mogoče predvideti in ni odvisen od posameznika oziroma ne izhaja iz sfere tistega, ki bi moral opraviti določeno procesno dejanje. Sodna praksa stoji na stališču, da se pravna oseba kot stranka v postopku ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, še posebej pri ravnanju s poštnimi pošiljkami, in prav tako tudi ne na naprave, ki registrirajo poštne pošiljke, ki so v domeni stranke postopka. Stranka mora delo organizirati tako, da poteka normalno in nemoteno. Posledice očitne pomanjkljivosti organizacije dela trpi stranka sama in za gospodarske družbe načeloma velja, da se zahteva skrbnost dobrega gospodarstvenika, na kar se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi se tožena stranka ob zadostni meri skrbnosti pri beleženju datumov prejema pošiljk zamudi lahko izognila, predvsem upoštevaje navedbe tožene stranke, da je bila v času prejema tožbe in poziva naj nanjo odgovori, v postopku menjave (prenove) programske opreme. Predvidljivo je, da lahko ob prenosu podatkov iz ene programske opreme na drugo pride do napak, katerim bi se tožena stranka lahko izognila z zanesljivejšim načinom spremljanja podatkov in njihovemu beleženju.

12. Tožena stranka je dne 4. 2. 2020 prejela tožbo s pozivom, da nanjo odgovori. Kot sama priznava, je osebje na recepciji tožene stranke vso prevzeto pošto vpisalo v računalniški program, kar pomeni, da je osebje na recepciji poštno pošiljko z dne 4. 2. 2020 prevzelo in podpisalo njen prejem, zato kasnejša okoliščina nepravilne zabeležbe datuma prejema tožbe, do katere naj bi prišlo zaradi napake v programu beleženja datumov prejema pošiljk ob spremembi programske opreme, ni upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

13. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).