Jedro

V konkretni zadevi tožeča stranka z začasno odredbo predlaga zavarovanje denarne terjatve. 270. člen ZIZ določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže tožnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženca nastala. Tožnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Za izdajo začasne odredbe morata biti obe predpostavki podani kumulativno. Ker tožena stranka že v času delovnega razmerja pri tožeči stranki in po prenehanju delovnega razmerja ni upoštevala konkurenčne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi, ima delodajalec pravico zahtevati povračilo škode. Terjatev je nedvomno izkazana, saj gre pri verjetnosti za zelo nizko stopnjo materialne resnice, ki se po vsebini bistveno razlikuje od prepričanja ali gotovosti. Za verjetnost gre, kadar so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se dolžniku prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, vpisano v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani v vl. št. ... k.o. ... do celote, nepremičnino vpisano v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani v vl. št. ... k.o. ... do ½ ter nepremičnino, vpisano v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ajdovščini v vl. št. ..., k.o. ... do ½ ter vknjižbo navedene prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po prepričanju tožeče stranke je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita. V skladu z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Višje delovno in socialno sodišče je v sklepu z dne 18. 6. 2009 v obrazložitvi zapisalo, da se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnik že v času delovnega razmerja ter po prenehanju le-tega, ni upošteval konkurenčne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi ter da ima zato delodajalec pravico zahtevati povračilo škode. Nespoštovanje konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule s strani dolžnika povsem jasno izhaja iz že izvedenih dokazov. V kolikor bi se v nadaljevanju postopka ugotovilo, da dolžnik (tožena stranka) ni izključno odgovoren za prekinitev pogodbenega sodelovanja med upnikom in njegovimi pogodbenimi partnerji ter posledično za nastanek škode, bi se višina odškodnine pač ustrezno zmanjšala. Zgolj okoliščine, da vprašanje, ali je do prekinitve sodelovanja med upnikom in pogodbeniki prišlo izključno ali pa le delno zaradi ravnanja dolžnika, v dosedanjem postopku še ni bilo razrešeno, ni mogoče tolmačiti, kot da upnikova terjatev niti verjetno ni izkazana. Opozarja, da za verjetnost gre, kadar so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju. V tem primeru torej ni potrebno, da bi bil sodnik o obstoju dejstev prepričan. Meni, da v kolikor zahtevek ne bi bil verjeten, bi že Višje delovno in socialno sodišče odločilo tako, da bi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da bi tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka tudi v dosedanjem postopku še ni z ničemer izkazala, da ni kriva za nastanek škode, ki jo upnik vtožuje, dokazno breme za neobstoj krivde pa je na toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26799 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP.

5. Po določbi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1- Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji) lahko sodišče na predlog stranke izda začasno odredbo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98 in naslednji), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

6. V konkretni zadevi tožeča stranka z začasno odredbo predlaga zavarovanje denarne terjatve. 270. člen ZIZ določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže tožnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženca nastala. Tožnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Za izdajo začasne odredbe morata biti obe predpostavki podani kumulativno.

7. Pritožbeno sodišče se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka verjetnosti svoje terjatve ni izkazala. Kot izhaja iz predloga za izdajo začasne odredbe, želi tožeča stranka s predlagano začasno odredbo zavarovati poplačilo svoje terjatve. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 1071/2008 z dne 18. 6. 2009 zavzelo jasno stališče (in s tem potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje), da tožena stranka že v času delovnega razmerja pri tožeči stranki in po prenehanju delovnega razmerja ni upoštevala konkurenčne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi ter da ima zato delodajalec pravico zahtevati povračilo škode. Na podlagi doslej izvedenih dokazov torej ni mogoč zaključek, da verjetnost terjatve ni izkazana, vprašanje, ki ga mora sodišče prve stopnje še razčistiti je le, ali je za vso škodo odgovorna tožena stranka in v kakšni višini. Pritožba ima prav, da je terjatev nedvomno izkazana, saj gre pri verjetnosti za zelo nizko stopnjo materialne resnice, ki se po vsebini bistveno razlikuje od prepričanja ali celo gotovosti. Za verjetnost gre, kadar so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

8. Glede na oceno sodišča prve stopnje, da verjetnost terjatve ni izkazana, se sodišče prve stopnje ni opredelilo do naslednje predpostavke, ali je izpolnjen pogoj, to je verjetnost izkazane nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega ravnanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato razlogi o obstoju tega pogoja v izpodbijanem sklepu niso navedeni. Za izdajo začasne odredbe je dovolj že, če se za verjetno izkaže nevarnost iz 2. odstavka 270. člena ZIZ. Iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe izhaja, da je dolžnik že po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ko je bilo zahtevku v pretežnem delu ugodeno, odsvojil svoje premoženje večje vrednosti (prodaja poslovnega deleža družbe A. d.o.o.), zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča verjeten obstoj nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

9. Pritožbeno sodišče ne more samo odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj bi s tem toženi stranki odvzelo možnost ugovora zoper odločitev. Glede na navedeno in v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, da bo o predlogu ponovno odločilo ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.