Jedro

Določba 286. člena ZPP ne pomeni, da mora stranka že takoj predlagati vse morebitne dokaze za dokazovanje nekega dejstva, ampak ji omogoča, da nove dokaze predlaga šele po tem, ko se izkaže, da prvotno predlagani dokazi ne zadoščajo za dokazovanje tega dejstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 02-10-2004 z dne 25.10.2004 (pravilno: ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi), priznalo tožnici vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja do reintegracije, naložilo toženi stranki, da jo pozove nazaj na delo, ji vpiše v delovno knjižico delovno dobo, jo prijavi v zavarovanje, ji obračuna plačo v bruto zneskih po 1.006,55 EUR mesečno in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec. Kar je iz naslova neto plač zahtevala drugače (pravilno: več), je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.867,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo napotkom pritožbenega sodišča in zato odločilnih dejstev še vedno ni ugotovilo. Izvedlo je le dokaze v korist tožnice, nato pa v "dvomu odločilo v njeno korist", ne da bi sledilo dokaznim predlogom tožene stranke in ne da bi ocenilo vse dokaze, tudi tiste, ki tožnici niso v korist. Sodišče bi lahko odločalo v dvomu v korist tožnice le v primeru, če bi izvedlo vse predlagane dokaze, pa bi dvom še vedno obstajal. Da bi odpravilo dvome, zlasti glede dela, ki ga je opravljala tožnica in del, ki so jih po njenem odhodu prevzeli in opravljali drugi delavci, bi moralo zaslišati še M. in D.H. ter A.G.. Izvedbo teh dokazov je tožena stranka pravočasno predlagala, vendar predlogu sodišče brez obrazložitve ni sledilo. Če bi izvedlo vse predlagane dokaze, bi ugotovilo, da dvoma ni več in da je priča D. izpovedovala izključno za potrebe tega postopka. Po njenem pričevanju v tej zadevi in v zadevi tožnika T.T. (I Pd XXXX/XXXX), kjer je bila tudi zaslišana, so imeli vsi zaposleni več kot za 8 ur dnevno dela, ona pa naj bi kot pripravnica prevzela v celoti vse delo, ki ga je prej opravljala tožnica, poleg tega pa vse delo, ki sta ga opravljala T.T. in T.Š.. Sledeč njenim izpovedim je delala 24 ur na dan. Nerazčiščeno še vedno ostaja vprašanje o tem, v kakšnem obsegu in kdo je opravljal še preostala dela tožničinega ukinjenega delovnega mesta. Zato tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Napotkom pritožbenega sodišča sicer res ni v celoti sledilo (niti v izreku ni odpravilo napak, na katere je bilo opozorjeno v razveljavitvenem sklepu z dne 18.10.2007), vendar pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ampak ima za posledico še vedno nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je (še vedno) vprašljiva tudi pravilna uporaba materialnega prava. Ponovno je odločilo o sicer že pravnomočno zavrnjenem delu zahtevka (2. odstavek 3. točke izreka), kar pa tudi ne vpliva na zakonitost izpodbijanega dela sodbe.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in predhodno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da reorganizacija pri toženi stranki ni bila potrebna in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita tudi zaradi tega, ker naloga "priprava prireditev" ni zajeta v opisu del delovnega mesta poslovni sekretar. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem ni strinjalo. Izrecno je poudarilo, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil resen in utemeljen, če je tožena stranka namesto tožnice zaposlila drugo delavko. Če pa je njeno delo porazdelila med druge delavce, da so ga opravili poleg svojega dela, je razlog utemeljen. Sodišču prve stopnje je naložilo, da mora ugotoviti naslednja odločilna dejstva: - katera dela je tožnica dejansko opravljala kot poslovna sekretarka, - ali se je njihov obseg res zmanjšal in - ali se je njeno preostalo delo porazdelilo med obstoječe kadre.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da si izpovedi prič nasprotujejo, saj se po izpovedi S.D. in T.Š. obseg dela po tožničinem odhodu ni zmanjšal, ampak celo povečal, prevzela pa ga je S.D., ki ji je pomagala T.Š., po izpovedi A.K. pa se je obseg dela zmanjšal in so se naloge porazdelile med njega, T.Š. in T.T.. V takem dvomu, ko tožena stranka po oceni sodišča prve stopnje ni prepričljivo dokazala, da je bilo tožničino delo porazdeljeno med druge delavce, ki bi njeno delo opravili poleg svojega, je odločilo v tožničino korist. Dodatne dokazne predloge za zaslišanje treh prič je zaradi prekluzije zavrnilo.

Zaključek sodišča prve stopnje je najmanj preuranjen. Če pri delodajalcu preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). To lahko stori le v primeru, če je razlog resen in utemeljen (2. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ali prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (5. odstavek 88. člena ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (1. odstavek 82. člena ZDR).

Tožena stranka je tožnici dne 25.10.2004 odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu poslovni sekretar iz poslovnega razloga, ker naj bi bilo bilo v okviru reorganizacije to delovno mesto ukinjeno. Po zatrjevanju tožene stranke tožnice pod spremenjenimi pogoji ni bilo mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu in tudi dokvalifikacija in prekvalifikacija nista prišli v poštev. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila odpoved podana v 30 dnevnem subjektivnem roku iz 5. odstavka 88. člena ZDR, saj je bilo delovno mesto ukinjeno 15.10.2004. Sodišče prve stopnje ni povsem sledilo napotkom pritožbenega sodišča, saj ni ugotovilo, katera dela je tožnica opravljala (povzelo je le navedbe tožene stranke), čeprav so o tem izpovedali vsi zaslišani. Še vedno pa tudi ni ugotovljeno, na kakšen način in v kakšnem obsegu se je tožničino delo po njenem odhodu nadaljevalo. Po izpovedi prič S.D. in T.Š. naj bi v polnem obsegu obstajalo še naprej, v glavnem pa ga je opravljala S.D., ki ji je pomagala T.Š.. Po izpovedi A.K. pa so delo prevzeli T.Š., T.T. in on sam, kar naj bi izhajalo tudi iz dnevnikov opravljenega dela. Ti pa po izpovedi prič S.D. in T.Š. niso verodostojni, ker ne odražajo dejanskega dela, ki sta ga ti dve delavki opravili.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da so tožničino delo opravljali po njenem odhodu drugi zaposleni. O tem ni nobenega dvoma, saj ni dokazano, da bi tožena stranka tožnico npr. nadomestila z novim delavcem. Neskladje v izpovedih zaslišanih prič in tožnice je le v tem, kdo in v kakšnem obsegu je to delo prevzel. Glede T.Š. so priče izpovedovale skladno. Vse so povedale, da je tudi T.Š. pomagala pri opravljanju nalog, ki so ostale po tožničinem odhodu. Na soočenju sta priči S.D. in K. skladno izpovedali, da se delo S.D., kot ga je opravljala v trenutku, ko je tožnici delovno razmerje prenehalo in delo, ki ga je opravljala od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje, ni razlikovalo. Priča S.D. je povedala, da je že tedaj, ko je tožnica še delala, tudi ona opravljala enako delo, da ji je pomagala in da je po tožničinem odhodu z delom nadaljevala ter da se ni nič spremenilo. Te izpovedi sodišče prve stopnje ni ocenilo, iz nje pa bi bilo mogoče sklepati, da se obseg dela ni povečal, kot je zatrjevala, če je delo, ki sta ga prej opravili dve delavki, opravila ena sama. Nerazčiščen je ostal položaj S.D., ki je delala sprva kot študentka, nato pa kot pripravnica v knjigovodstvu. Kot je izpovedala tožnica, pa tudi S.D. sama, je ta kot študentka pomagala tožnici, ni pa razjasnjeno, ali je delala še kaj drugega. V kolikor sta prej delo opravljali dve, po tožničinem odhodu pa le ena delavka, potem je očitno, da delo dveh delavk ni bilo potrebno. Če je bilo mogoče delo, ki sta ga prej opravljali dve delavki, opraviti v okviru študentskega dela, potem bi lahko govorili bodisi o zmanjšanem obsegu dela bodisi o racionalizaciji poslovanja. Tožena stranka je lahko racionalizirala poslovanje in odločila, da ne bo zaposlovala delavke na delovnem mestu, če je delo na tem delovnem mestu mogoče opraviti v okviru študentskega dela. Če pa je tožena stranka S.D. najela in kasneje zaposlila prav zato, da bo nadomestila tožnico (in edinole njo), odpovedni razlog ne more biti utemeljen.

K razjasnitvi teh vprašanj bi pripomoglo natančnejše zaslišanje priče S.D., pa tudi prič, ki jih sodišče ni zaslišalo, pa bi jih moralo, če je bilo v dvomu. Pritožba ima namreč prav, da pride načelo odločanja v korist delavca v poštev le v primeru, če je sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov še vedno v dvomu. Še v tem primeru pa ima na podlagi 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) možnost izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje - zlasti če je bilo v dvomu - ne bi smelo zavrniti dokaznih predlogov za zaslišanje dodatnih prič, ki bi razjasnile vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 18.10.2007. Dejstvo, da je tožničine naloge prevzel drug delavec, je sprva dokazovala s pričo A.K.. Ta dokaz pa sodišča prve stopnje očitno ni zadovoljil, o čemer se je tožena stranka seznanila šele, ko je prejela sodbo sodišča prve stopnje. Zato je upravičeno šele kasneje, v ponovljenem postopku, predlagala nove priče. Določba 286. člena ZPP ne pomeni, da mora stranka že takoj predlagati vse možne dokaze za dokazovanje nekega dejstva, ampak ponuja možnost, da nove dokaze predlaga šele po tem, ko se izkaže, da prvotno predlagani dokazi ne zadoščajo za dokazovanje določenega dejstva.

Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek z zaslišanjem predlaganih prič, nato pa vse dokaze skupaj in vsakega posebej oceni, pri čemer naj izpoved priče S.D. oceni tudi z vidika izpovedi, ki jo je podala v zadevi opr. št. Pd XXXX/XXXX.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe razveljavilo kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Po tej določbi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, dokazovanja pa ji z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni omogočilo, je pritožbeno sodišče ocenilo, da te pomanjkljivosti v skladu z namenom 30. člena ZDSS-1 ni smotrno odpravljati (popravljati) na pritožbeni obravnavi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.