Jedro

Tožeča stranka je v svoji pritožbi grajala prvostopenjsko odločitev iz točno določenih razlogov. Teh njenih konkretnih ugovorov ni mogoče zavrniti (zgolj) s sklicevanjem na določbo 231. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, po kateri predmet pritožbe ne morejo biti vnaprej postavljena merila za ocenjevanje vlog. Tožeča stranka je namreč imela vsebinske pomisleke glede izvajanja meril in ne glede meril samih, na katere pa zadovoljivega odgovora ni dobila. Z opustitvijo presoje vseh pritožbenih navedb je tožena stranka bistveno kršila pravila upravnega postopka.

Navedbe v tožbi glede primerjave projekta tožeče stranke s projekti bolj uspešnih ponudnikov na tem razpisu, kot tudi ugotovitve, koliko in v čem ostali ponudniki so oziroma niso izpolnjevali razpisnih pogojev, so nedopustna tožbena novota iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Tožeča stranka sicer v zvezi s tem navaja, da v pritožbenem postopku ni uspela pridobiti vseh podatkov, zato jih je posredovala v nadaljnji pripravljalni vlogi. Ključno pri tem pa je, da bi svoje pritožbene razloge tudi glede teh ugovorov morala podati že v upravnem postopku, torej v pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev. Zakaj tega ni storila, sploh ne obrazloži, zato se sodišče v te ugovore tožbe ni bilo dolžno spuščati.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kulturo, št. 61001-6/2009 z dne 7. 9. 2009 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 80,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je ministrica za kulturo v točki 3 izreka odločila, da so projekti, ki niso dosegli minimalnega kakovostnega kriterija, (najmanj 50 točk), oziroma niso izpolnjevali splošnih meril za izbor, opredeljenih v razpisni dokumentaciji, razvidni iz Priloge 3, ki je sestavni del tega sklepa. Iz omenjene Priloge je razvidno, da se točka 3 izreka izpodbijane odločbe nanaša tudi na tožečo stranko. V obrazložitvi upravni organ najprej podaja splošna pojasnila, v katerih pove, da je Ministrstvo za kulturo v Uradnem listu RS, št. 40/09 dne 29. 5. 2009 objavilo javni razpis za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada. Strokovna komisija se je ravnala v skladu z 222. in 223. členom Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik). Ocenila je vse popolne in pravočasne vloge in vloge, ki jih niso predložili upravičeni prijavitelji. Za vsako vlogo je sklepčno število članov strokovne komisije izpolnilo ocenjevalne liste. Projekti, ki niso izpolnjevali splošnih meril, so bili izločeni iz nadaljnjega ocenjevanja. Projekti, ki so izpolnjevali splošna merila, so bili v nadaljevanju ocenjeni na podlagi meril za ocenjevanje, ki so bila v naprej javno objavljena v razpisni dokumentaciji v točki 8.1. Strokovna komisija se je opredeljevala na podlagi meril za ocenjevanje, ki so zajemala utemeljitev relevantnosti namena in cilja projekta, utemeljitev ocene pričakovanih kratkoročnih in dolgoročnih učinkov, delovni program, utemeljitev strategije promocije projekta ter finančni načrt. Posamezni projekti so lahko dosegli največ 100 točk, minimalno kakovostno merilo pa je bilo najmanj 50 točk. Na tem razpisu je 53 projektov doseglo 50 točk in več. Skupno je bilo za sofinanciranje zaprošenega 5.230.163,32 EUR. Skupna višina razpoložljivih razpisnih sredstev je v tem razpisu znašala 1.575.910,00 EUR.

Ministrstvo za kulturo je s svojo odločbo, št. 61001-6/2009 z dne 7. 9. 2009 pritožbo tožeče stranke zoper omenjeni sklep zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je razpisna komisija vodila postopek odpiranja, pregleda in ocenjevanja vlog po določbah 223. do 225. člena Pravilnika in ob upoštevanju razpisnih meril, kar izhaja iz zapisnikov z dne 1. 7. 2009 ter z dne 23. 7. 2009. Citira še 3. odstavek 231. člena Pravilnika, po katerem mora pritožnik natančno opredeliti razloge, zaradi katerih je pritožba vložena, pri čemer predmet pritožbe ne morejo biti postavljena merila za ocenjevanje vlog. Ministrstvo tako na podlagi pregleda vložene pritožbe ugotavlja, da je strokovna komisija projekt ocenila na podlagi strokovne ocene vseh elementov projekta ter ugotovila, da so ciljne skupine slabše opredeljene. Napake v navajanju (obrazec 1), projekt pa pomeni primerno nadaljevanju s prejšnjim razpisom začetka dela in delovanja. Premalo je poudarka na dolgoročnih ciljih – dolgoročna zaposljivost ciljnih skupin, kar bi bilo potrebno bolj poudariti. V projektu je dobra povezava med terminskim in finančnim načrtom oziroma konsistentna povezava med predvidenimi aktivnostmi in načrtovanimi stroški. Pritožnik je dosegel 75,3 točke in s tem minimalno kakovostni kriterij, vendar ni prišel v poštev za sofinanciranje zaradi porabe razpisnih razpoložljivih sredstev.

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z izpodbijano odločbo ne strinja. Predvsem graja oceno pri posameznih merilih. Ugotavlja, da sta dva člana strokovne komisije v glavnem tožečo stranko ocenila usklajeno z visoko oceno, eden od članov pa je podal odstopajočo oceno 2, kar pomeni pomanjkljivosti. S tem, ko tožena stranka v svoji obrazložitvi zapiše, da projekt kaže k povečanju zaposljivosti ciljne skupine, istočasno pa na koncu obrazložitve navaja, da bi bolje kazalo opredeliti prispevek k dolgoročni zaposljivosti ciljnih skupin, gre za očitno neskladnost obrazložitve tožene stranke v odločbi, kar tožeča stranka v nadaljevanju toženi še večkrat očita s konkretnimi ugovori. Prav tako obrazloži svojo trditev, da so podane ocene posameznih ocenjevalcev očitno neskladne s postavljenimi merili in kot take prenizke. V nadaljevanju pa tožeča stranka poudarja, da je želela za podkrepitev svoje tožbe primerjati nedodeljene točke za posamezne kriterije s točkami prijaviteljev, ki so zbrali več točk, kot jih je zbrala sama. Vendar tožena stranka slednjemu ni ugodila pred potekom roka za vložitev tožbe, tako da tožeča stranka iz objektivnih razlogov ne more navajati kot primerjave višino dodeljenih točk pri posameznem kriteriju z drugimi uspešnejšimi prijavitelji. Poleg omenjenega pa želi opozoriti še na dodatne nepravilnosti, ki kažejo na precejšen dvom v pravilnost dodeljevanja točk na omenjenem javnem razpisu. Pogoja iz razpisne dokumentacije v točki 6, da mora biti predlagan projekt podpora tako imenovanemu krovnemu projektu ter da je prijavljeni projekt namenjen kvalitetnejšemu, hitrejšemu ali učinkovitejšemu zaključku slednjega, niso izpolnili vsi prijaviteljev na javni razpis. Pri tem omenja društvo A., zavod B., društvo C. ter združenje D. Prav tako prijavitelj društvo E., ki je dobilo največje število točk, v svoji vlogi ne predlaga krovnega projekta. Tako ne vsebuje zahtevanih vsebin po točki D razpisne dokumentacije. Tudi podatki o dolgoročnih rezultatih iz točke E2 so po mnenju tožeče stranke pomanjkljivi in zelo splošni oziroma pavšalni, tako da prijavitelj ne bi smel dobiti visokega števila točk. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijani sklep v zvezi s sklepom drugostopnega upravnega organa odpravi in vrne upravnemu organu v ponovne odločanje. Svoje stališče pojasnjuje tudi v nadaljnji pripravljalni vlogi ter v nadaljevanju želi prikazati nepravilnosti tožene stranke pri ocenjevanju določenih predlogov drugih projektov. Pri tem se opredeli do projekta prijavitelja društvo F., klub G. ter društvo E. oziroma društvo H. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 103/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča mora obrazložitev odločbe v smislu 214. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) obsegati dejansko in pravno podlago za odločitev. Obrazložitev mora torej vsebovati zlasti dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekuje odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev odločbe tožene stranke take vsebine nima, stranka nima možnosti, da razloge izpodbija. Tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe. Tožeča stranka je v zvezi z izdano prvostopno odločbo v svoji pritožbi grajala prvostopenjsko odločitev iz točno določenih razlogov. Ugotavljala je neskladnost med ocenjevalci ter nepravilno uporabo postavljenih meril. Meni tudi, da so ocenjevalci določene ključne elemente iz njenega projekta prezrli ter da ocenjevalci niso zadostno upoštevali utemeljitve pričakovanega povečanja zaposljivosti oziroma trajnosti načrtovanih zaposlitev. Tudi mnenje ocenjevalcev, ki so ga v zvezi s projektom tožeče stranke podali, po njenem ni pravilno, saj bi se po njenem ocenjevalci jasno morali izreči o negativnem oziroma pozitivnem predlogu za sofinanciranje. Tožeča stranka tako na splošno meni, da se ocene zdijo prilagojene finančni situaciji, pri čemer mnenje ni zmeraj skladno z ocenami. Ni sporno, da v smislu 231. člena Pravilnika predmet pritožbe ne morejo biti vnaprej postavljena merila za ocenjevanje vlog. Zato tožničinih konkretnih ugovorov s sklicevanjem na omenjeno pravno podlago ni mogoče zavrniti. Tožeča stranka je namreč, kot navaja sodišče zgoraj, imela vsebinske pomisleke glede izvajanja meril in ne meril samih. Na slednje pa zadovoljivega odgovora ni dobila, saj tožena stranka razen, da se je sklicevala na 231. člen Pravilnika in povzela sklepne ugotovitve strokovne komisije, na pritožbene navedbe ni odgovorila. V 1. odstavku 254. člena ZUP je določeno, da se določbe zakona, ki se nanašajo na pritožbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi. Tožena stranka je zato z opustitvijo presoje vseh pritožbenih navedb tožnice kršila pravila postopka iz 2. odstavka 254. člena ZUP. S tem, ko tožena stranka ni spoštovala pravil postopka, je bistveno kršila pravila upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Kar se tiče navedb tožeče stranke v tožbi glede primerjave njenega projekta s projekti bolj uspešnih ponudnikov na tem razpisu, kot tudi ugotovitve, koliko in v čem ostali ponudniki so oziroma niso izpolnjevali razpisnih pogojev, pa sodišče pripominja, da gre za nedopustno tožbeno novoto iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Tožeča stranka sicer v zvezi s primerjavo svojega projekta s projekti drugih navaja, da v pritožbenem postopku ni uspela pridobiti vseh podatkov, zato jih je posredovala v nadaljnji pripravljalni vlogi. Ključno pri tem pa je, da bi tožeča stranka pritožbene razloge tudi glede slednjih ugovorov morala podati že v upravnem postopku, torej v pritožbi zoper prvostopno odločitev. Zakaj slednjega ni storila, pa tožeča stranka sploh ne obrazloži, zato se sodišče v slednje ugovore tožbe ni bilo dolžno spuščati.

Ker v postopku pred izdajo upravnega akta po povedanem niso bila spoštovana relevantna pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Pri presoji do upravičenosti stroškov postopka se je sodišče oprlo na 3. odstavek 25. člena ZUS-1.