Jedro

Komisionar je upravičen od komitenta terjati povračilo vseh stroškov in izdatkov, ki so mu dejansko nastali z izvršitvijo naročila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 2. (drugi) in 4. (četrti) točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... vsled delnega umika razveljavi za znesek 18.495,38 USD v tolarski protivrednosti (prva točka izreka izpodbijane sodbe), da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi za glavnico 110.004,62 USD v tolarski protivrednosti s pripadki (druga točka izreka), da se zahtevek za zamudne obresti od zneska 209.500,00 USD od 20.3.1991 do 23.5.1991 zavrne (tretja točka izreka) in da je tožena dolžna tožeči povrniti pravdne stroške (četrta točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala pasivno legitimacijo, tožeča pa tudi ni dokazala, da je res plačala špediterju vse vtoževane uvozne stroške, niti ni dokazala, ali je kaj plačala italijanskemu dobavitelju.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in med drugim navedla, da pogodba z družbo D. d.o.o. nikoli ni bila realizirana. Komitent mora komisionarju povrniti vse nastale stroške, torej tudi tečajne razlike.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s pogodbo o asignaciji z dne 28.12.1994 (priloga B5). Tožena stranka je že na glavni obravnavi dne 11.9.1995 (glej zapisnik na list. št. 54) predložila navedeno pogodbo in trdila, da gre za pogodbo o prevzemu dolga, s katero je obveznost tožene stranke prešla na družbo D. d.o.o., Ljubljana. O tem odločilnem dejstvu (ugovoru pasivne legitimacije) sodba sodišča prve stopnje sploh nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato je bilo sodbo potrebno razveljaviti že iz tega razloga.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa sodišče druge stopnje v izogib nadaljnjim zapletom ugotavlja naslednje: poslovno razmerje med strankama je mogoče opredeliti kot t.i. nakupno komisijo. Tožeča stranka je kot komisionar uvozila blago v svojem imenu in na račun tožene stranke kot komitenta, ki nosi breme celotnega posla in mora torej povrniti komisionarju vse izdatke, potrebne za realizacijo posla. Komisijska pogodba se lahko sklene ustno, s konsenzom strank o bistvenih sestavinah pogodbe (26. člen takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), zato dejstvo, da je bila pisna pogodba podpisana naknadno, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da t.i. tečajne razlike niti niso posebne vrste strošek, temveč gre za vrednost plačila po pogodbi, ki naj bi ga tožeča stranka izvršila tujemu dobavitelju za račun oz. namesto tožene stranke, zato mora komitent komisionarju ta izdatek povrniti. Ta komitentova obveznost izhaja že iz zakona (1. odst. 784. čl. ZOR), zato niti ni potrebno, da bi bila še posebej zapisana v pogodbi, čeprav je po oceni sodišča druge stopnje tudi ta obveznost tožene stranke zajeta v točki a) 7. člena Uvozne komisijske pogodbe št. 3 (priloga A8) pod postavko "drugi predvidljivi uvozni stroški". Glede na zgoraj povedano so neutemeljene pritožbene trditve, da bi tožeča stranka morala strošek t.i. tečajnih razlik predvideti v pogodbi ter da jih tožena stranka ni dolžna plačati, ker v pisni pogodbi niso izrecno navedene.

Pač pa je utemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni dokazala, da so ji vsi vtoževani stroški tudi dejansko nastali. Že iz samega besedila 1. odst. 784. čl. ZOR: "Komitent mora komisionarju povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršitev naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko so bili plačani," je jasno razvidno, da je komisionar župravičen samo do povračila tistih izdatkov za komitenta, ki so mu tudi dejansko nastali, sicer o stroških niti ni mogoče govoriti. Tožena stranka je že na glavni obravnavi dne 10.3.1994 (list. št. 25) ter v vlogi z dne 8.3.1994 (list. št. 27) ugovarjala, da tožeča stranka ni dokazala, kdaj in kako naj bi plačevala stroške. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka znesek 450.000,00 SIT odvedla špediterju, vendar o dejanskem nastanku ostalih vtoževanih stroškov sodba nima razlogov. Iz sporočil o obremenitvi z dne 14.3.1991 in 8.5.1991 (priloga A30) ni razvidno, da sta bili navedeni nakazili dejansko sprovedeni, zato pritožnik upravičeno opozarja, da ni dokazano, ali je tožeča stranka zares plačala za toženo špediterske storitve v zatrjevanem znesku. Prav tako tožeča stranka ni predložila nobenih dokazil, da je italijanskemu dobavitelju plačala znesek, ki ga vtožuje v tem postopku kot strošek, ki naj bi bil potreben za komitenta. Tudi o teh odločilnih dejstvih oz. ugovorih tožene stranke izpodbijana sodba nima razlogov.

Naposled pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka napačno izračunala višino svojega zahtevka, ki glede na izhodiščni znesek 128.500,00 USD in za tožečo nesporni plačili 17.965,55 USD (list. št. 14) ter 1.298,83 USD (list. št. 79) znaša pravilno 109.235,62 USD in ne 110.004,45 USD.

Ostale pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene. Sedmi člen uvozne komisijske pogodbe ni sam s seboj v nasprotju, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V točki a) navedenega člena je določena okvirna višina predujma, medtem ko je tožena stranka dolžna plačati tožeči znesek dejansko nastalih stroškov po končnem obračunu, kar tožeča tudi vtožuje v tem postopku. V nadaljnjih točkah 7. člena je določeno, kako komisionar izračuna ta končni znesek. Določilo o 90-dnevnem roku v prvem odstavku točke c) opredeljuje rok plačila, medtem ko točka e) zgolj podrobneje specificira, kdaj je plačilo pravočasno opravljeno glede na točko c) - če sredstva v roku devetdesetih dni prispejo na račun komisionarja ali banke. Drugi odstavek točke c) pa določa, kdaj oz. po katerem tečaju komisionar opravi končni obračun posla. Iz povedanega izhaja, da pogodbena določila 7. člena niso nejasna, saj je njihovo vsebino in s tem pogodbeno voljo strank moč prepoznati, zato tudi ne pridejo v poštev določbe ZOR o razlagi nejasnih pogodbenih določil. Sodišče druge stopnje se tudi povsem strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je do zamika plačila prišlo zaradi zamude tožene stranke. Tožena stranka nikoli ni zanikala trditev tožeče stranke, da je blago prispelo v Slovenijo dne 28.12.1990, carinjeno pa je bilo šele dne 4.2.1991, ker je tožena nesporno nakazala avans v višini 450.000,00 SIT dne 29.1.1991. Iz točke a) 7. člena uvozne komisijske pogodbe jasno izhaja, da je dolžan komitent pred uvozom blaga plačati predujem za predvidene uvozne stroške, kar pa se ni zgodilo, saj je bil predujem (in še to ne v celoti) nesporno plačan šele potem, ko je blago že prispelo v Slovenijo. Ob tem sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da šteje pisno pogodbo (priloge A8-A15) zgolj kot naknaden zapis že prej soglasno dosežene pogodbene volje strank. Drži pritožbena navedba, da ni podlage za uporabo valutne klavzule za uvozne (špediterske in carinske) stroške, vendar le-ti sploh niso predmet te pravde in jih je tožeča stranka že pred postopkom v celoti poravnala iz dinarskih delnih plačil tožene stranke (pregled plačil v prilogi A17).

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da problemi pri plačilih v tujino ne morejo biti v škodo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopisa Nove ljubljanske banke d.d. z dne 20.3.1996 (list. št. 61) povsem pravilno ugotovilo, da je šlo v spornem obdobju za posebne razmere, ko so bila plačila v tujino iz objektivnih vzrokov močno otežena, zato tožeča stranka ni namerno zavlačevala z nakazili v tujino. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bile v tistem času te razmere splošno znane vsem gospodarskim subjektom in ne zgolj tistim, ki so se ukvarjali z uvoznimi posli, zato bi tožena stranka s temi razmerami mogla in morala računati. Tudi če bi tožena stranka sama neposredno izvrševala plačila v tujino, bi lahko prišlo do enakih zamud, zato za nastale okoliščine ne more biti odgovorna tožeča stranka.

Zaradi v prejšnjih odstavkih navedenih bistvenih kršitev določb postopka je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. Napotki za nadaljnje delo so zajeti v obrazložitvi te odločbe. Sodišče druge stopnje še opozarja, da je druga točka izreka izpodbijane sodbe "... zamudne obresti po obrestni meri za devizne hranilne vloge vezane nad 1 letom ..." premalo določena, saj v izreku ni navedeno, obrestna mera katere banke naj se uporabi.

Odločitev o pritožbenih stroških obeh strank je na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.