Jedro

Da bi bilo dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, morajo biti (kumulativno) izpolnjene predpostavke (pogoji za izpodbijanje), določene v prvem odstavku 271. člena ZFPPIPP in sicer: - dejanje je bilo storjeno v obdobju izpodbojnosti (kar v konkretnem primeru ni sporno) - posledica dejanja je neenaka obravnava upnikov (objektivni pogoj izpodbojnosti) in - oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, je takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj izpodbojnosti).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranki razveljavi učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 12. 11. 2008, s čemer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po več računih v znesku 3.066,00 EUR, zavrnilo pa je tudi zahtevek, po katerem bi moral toženec plačati navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka.

2. Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo z obrazložitvijo, da se je pritožnik skliceval na zakonito domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur.l. RS, št. 126/07 z dne 31. 12. 2007 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZFPPIPP), ki ni podana. Pri tem je spregledalo, da se tožnik ni skliceval zgolj na domnevo, pač pa je zatrjeval in dokazoval tudi objektivni pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (točka 5. tožbe, tč. III pripravljalne vloge). Tožnik je navajal in dokazoval, da je v posledici izpodbijanega dejanja prišlo do zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika ter, da bo zaradi izvedenega plačila poplačilo prednostnih upnikov izvedeno v manjšem deležu kot bi bilo, če dejanje ne bi bilo storjeno, o čemer pa izpodbijana sodba nima razlogov.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da gre med pravdnima strankama za trajno pogodbeno razmerje, kako ta pojem razlaga in kateri elementi iz razmerja med pravdnima strankama ga dokazujejo (pri čemer se toženec na trajno mandatno razmerje sploh ne sklicuje). Za odločitev je relevantna sočasnost izpolnitve; domneva, določena v 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP ohranja načelo, da objektivni pogoj izpodbojnosti obstaja, če izpolnitev ni bila opravljena po načelu sočasnosti oziroma, če je druga stranka svojo izpolnitev opravila prva. To domnevo lahko upnik izpodbije, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti, o čemer izpodbijana sodba prav tako nima razlogov. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil med strankama rok izpolnitve dogovorjen v pogodbi in je znašal 8 dni od izstavitve računa, tožnik pa je tožencu izpolnjeval z veliko zamudo, tudi več kot leto dni po opravljeni storitvi tožene stranke. Sodišče prve stopnje se zaradi napačne predpostavke, da je v konkretnem primeru šlo le za zakonito domnevo glede obstoja objektivnega pogoja, do teh dejstev ni opredelilo.

7. Katera dejanja stečajnega dolžnika so izpodbojna, opredeljuje 271. člen ZFPPIPP, pri čemer zakon določa domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje v 272. členu in izključitvene razloge izpodbojnosti v 273. členu. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo zgolj na ugotovitvi, da domneva iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ne obstoji ter, da se čista vrednost premoženja z izvedenim dejanjem ni zmanjšala, ni pa se opredelilo do navedb tožeče stranke in sicer, da je toženec z izpolnitvijo prejel več kot bi prejel kot stečajni upnik, medtem ko bodo stečajni upniki prejeli manj kot bi, če izpolnitve obveznosti toženca ne bi bilo. Načelo enakega obravnavanja upnikov zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (prim. 46. člen ZFPPIPP). Pravila o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, določena v pododdelku 5.3.4. ZFPPIPP, omogočajo odpravo negativnih posledic, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka na podlagi pravnih dejanj stečajnega dolžnika, s katerimi je ta krši obveznost enakega obravnavanja upnikov (prim. dr. Nina Plavšak, ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila str. 202 in naprej). Da bi bilo dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, morajo biti (kumulativno) izpolnjene predpostavke (pogoji za izpodbijanje), določene v prvem odstavku 271. člena ZFPPIPP in sicer: - dejanje je bilo storjeno v obdobju izpodbojnosti (kar v konkretnem primeru ni sporno) - posledica dejanja je neenaka obravnava upnikov (objektivni pogoj izpodbojnosti) in - oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, je takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj izpodbojnosti).

Pritožnik pravilno opozarja, da je tekst prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP potrebno razumeti v kontekstu zgoraj navedenega in sicer tako, da sta podana oba dela skupaj: del, ki govori o čisti vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in del, ki govori o posledici, da so zaradi dejanja tožnika drugi upniku oškodovani, ker bodo prejeli poplačilo iz razdelitvene mase v manjšem deležu, kot če izpodbijano dejanje ne bi bilo storjeno. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, da je toženec prejel svoje terjatve skoraj v celoti poplačane, medtem ko stečajni upniki (navadni in prednostni) prejmejo manj kot bi prejeli, če izpolnitve obveznosti tožencu ne bi bilo, o čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

8. Ker izpodbijana sodba nima razlogov, ki bi omogočali preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti zgoraj navedene pomanjkljivosti in o zahtevku ponovno odločiti.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3.odst. 165.čl. ZPP).