Jedro

Ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti je v konkretnem primeru poseg v pravico do zasebnosti (glasu) zasebnega tožilca posebnega pomena za izvrševanje obdolženkine pravice do osebne varnosti, ki je s policiji prijavljenim kaznivim dejanjem nasilja v družini ogrožena že pojmovno. O utemeljenosti suma glede zakonskega znaka namena zlorabiti zaupno izjavo zasebnega tožilca zato ne more biti govora.

V opisu dejanja v tenorju zasebne tožbe ni konkretiziran oziroma substanciran zakonski znak namena zlorabe zvočno posnete zaupne izjave drugega, zato dejanje ni kaznivo že po samem zakonu.

Izrek

Pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo zoper „osumljeno“ B. B., ki naj bi storila kaznivo dejanje neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po drugem odstavku 137. člena KZ-1. Odločilo je, da je zasebni tožilec A. A. na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženke.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca zaradi kršitve 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Izrecnih pritožbenih predlogov niso podali. Dne 14. 1. 2016 so vložili še dopolnitev pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z navedbami, da sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni izvedlo dokazov, ki jih je v tožbi predlagal zasebni tožilec, pooblaščenci izkazujejo nepoznavanje določil kazenskega postopka v procesni fazi preizkusa zasebne tožbe. Pri materialnem (vsebinskem) preizkusu zasebne tožbe (v skrajšanem postopku na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP) sodišče opravi preizkus, ali so podani razlogi za ustavitev kazenskega postopka, ki so navedeni v prvem odstavku 277. člena ZKP, in imajo za procesno posledico zavrženje obtožnega akta. V tej fazi sodišče sprejme odločitev izključno na podlagi gradiva, ki ga je zasebni tožilec (že) priložil zasebni tožbi, in ne izvaja dokazov kot v procesni fazi glavne obravnave. Načelo materialne resnice (17. člen ZKP), na katerega se sklicuje pritožba, se nanaša na kazenski postopek, ki je torej že uveden. V primeru zavrženja obtožnega akta pa do začetka kazenskega postopka sploh še ni prišlo.

5. Pritrditi je pritožnikom, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo vloge z dne 6. 11. 2015 (tj. „dodatne pojasnitve“ zasebne tožbe), ki so jo pooblaščenci zasebnega tožilca poslali na Okrajno sodišče v Kranju, to pa jo je Okrajnemu sodišču v Ljubljani odstopilo šele po izdaji izpodbijanega sklepa. Kljub temu v konkretnem primeru ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj dejstvo, da sodišče pri izdaji sklepa z naknadno vlogo ni bilo seznanjeno in je torej ni moglo upoštevati, ni vplivalo na pravilnost odločitve v sklepu. V vlogi z dne 6. 11. 2015 pooblaščenci niso navedli nobenih relevantnih okoliščin ali dejstev, ki bi narekovala drugačno odločitev. Navsezadnje so vsebino vloge v celoti (dobesedno) povzeli tudi v pritožbi, do pritožbenih navedb pa se bo opredelilo sodišče druge stopnje. Pritožbena izvajanja o dvakratnem plačilu sodne takse za zasebno tožbo v istem postopku so za predmetno odločitev nerelevantna, še posebej ob ugotovitvi, da je bila preveč plačana taksa zasebnemu tožilcu že povrnjena, kot izhaja iz podatkov priloženega spisa.

6. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom v tč. 5 izpodbijanega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje v okvirih tretjega odstavka 15. člena Ustave RS in 2. člena ustave obrazloženo opravilo tehtanje ustavne pravice do zasebnosti zasebnega tožilca (35., 37. člen ustave) in na drugi strani pravic obdolženke do nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen), osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen) ter nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti (35. člen), vse v kontekstu snemanja telefonskega pogovora brez privolitve zasebnega tožilca. Kot pokaže spisovno gradivo, je v kritičnem telefonskem razgovoru zasebni tožilec obdolženki večkrat zagrozil, da jo bo na hčerinem maturantskem plesu ustrelil s pištolo, resnih groženj pa se je obdolženka močno prestrašila, saj oba vpletena kot bivša zakonca spremlja bogata zgodovina nasilja in konfliktov, zaradi česar se je obdolženka tudi odločila posneti pogovor. Zasebni tožilec naj bi namreč že predhodno istega dne obdolženki grozil, prav tako pa je že bil obravnavan zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini na škodo obdolženke, izrečen mu je bil tudi ukrep prepovedi približevanja. Zdravil se je v psihiatrični bolnišnici, obravnavan pa je bil tudi zaradi kršitev Zakona o orožju, saj je imel v posesti nelegalno polavtomatsko strelno orožje, s katerim je že grozil. Vse povzete okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča vodijo k sklepu, da je ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti v konkretnem primeru poseg v pravico do zasebnosti zasebnega tožilca posebnega pomena za izvrševanje pravice obdolženke do njene osebne varnosti. Ta je z očitanim kaznivim dejanjem nasilja v družini, ki ga je obdolženka prijavila policiji (v dokaz pa priložila posnetek telefonskega razgovora z zasebnim tožilcem kot domnevnim storilcem kaznivega dejanja), ogrožena že na pojmovni ravni, zato ne more biti govora o namenu obdolženke zlorabiti zaupno izjavo zasebnega tožilca, kar je zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 137. člena KZ-1. Pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa, da obdolženkin namen zaščititi svoje življenje in telo pretehta nad pravico zasebnega tožilca do zasebnosti (glasu), ne omajejo pritožbene navedbe (identične navedbam v vlogi z dne 6. 11. 2015), s katerimi pritožniki opisujejo odnos med obdolženko in zasebnim tožilcem ter dejstvo, da je bila na podlagi prijave obdolženke pri zasebnem tožilcu opravljena hišna preiskava, pri kateri so bili najdeni in zaseženi (zasebnemu tožilcu domnevno tuji) naboji. Gre za okoliščine (kot denimo, da obdolžena izziva, ni ogrožena, zlorablja pravne institute ipd.), ki so lahko predmet dokazne ocene v morebitnem kazenskem postopku glede kaznivega dejanja nasilja v družini, ne spreminjajo pa dejstva, da prijave domnevnega kaznivega dejanja ni mogoče enačiti z namenom zlorabe pri zagotavljanju za zasebnega tožilca obremenilnega dokaznega gradiva. V teh okvirih tudi ni moč uspeti s poudarjanjem vsebine nekaterih SMS sporočil med nekdanjima zakoncema, ki se, kot je dodati, nanašajo na obdobje po 20. 7. 2015 in posledično ne dokazujejo, kot meni pritožba, da se obdolžena ob resnih telefonskih grožnjah dne 12. 5. 2015 ni mogla počutiti ogroženo.

7. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje odločitev v izpodbijanem sklepu sprejelo na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP (dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje), v obrazložitvi sklepa vsebinsko utemeljuje odločitev na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, tj. da ni zadosti dokazov, da bi bila obdolžena utemeljeno sumljiva dejanja, ki je predmet obtožbe. Ne glede na tehtne razloge sklepa, ki jim sodišče druge stopnje pritrjuje, pa je treba dodati, da dejanje, ki se očita obdolženki, ni kaznivo dejanje že po samem zakonu, saj v opisu dejanja niti v zasebni tožbi niti v vlogi z dne 6. 11. 2015 ni z ničemer konkretiziran oziroma substanciran zakonski znak namena zlorabe zvočno posnete zaupne izjave drugega. Trditve, da je obdolženka posneto izjavo zlorabila z namenom, da bi jo posredovala policiji, ki bi nato ravno v času maturantskega plesa njune hčerke opravljala hišno preiskavo pri zasebnem tožilcu ter mu na ta način (domnevno) preprečila prihod na maturantski ples, se prvič pojavijo šele v obrazložitvi pritožbe, s čimer pa ni mogoče nadomestiti pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta. Tudi iz teh razlogov je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju zasebne tožbe pravilna, tj. na podlagi določil tako 1. kot 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP.

8. Po pojasnjenem je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščencev zasebnega tožilca A. A. zavrnilo kot neutemeljeno (člen 402/3 ZKP).

9. Zaradi pritožbenega neuspeha je zasebni tožilec dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR, odmerjenim v skladu s tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah, kot strošek pritožbenega postopka.