Jedro

Za mandatno razmerje gre v primeru plačila za trud in prizadevanje prevzemnika posla. V kolikor pa gre za dogovor, da je prevzemnik upravičen do prejetih denarnih zneskov zgolj v primeru, če doseže uresničitev dogovorjenega cilja, da je torej prevzel tudi riziko rezultata, pa pogodba ne bi imela več značilnosti naročila v opisanem pomenu in vsebini, temveč predvsem elemente pogodbe o delu.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 9.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 4.8.1994 znesek 717.102,00 SIT oz. sedaj 2.992,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 717.102,00 SIT od dne 18.10.2003 do 31.12.2006 in od zneska 2.992,41 EUR od dne 1.1.2007 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki 268,83 EUR pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, naj se pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijana sodba tako, da se ugodi v celoti tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, naj se sodba razveljavi. Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje zavzeti določeno stališče do kazenske sodbe. V kazenskem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, kolikšen denar je tožena stranka izročila tožeči stranki. Iz razlogov sodbe ni razvidno, zakaj sodišče ni verjelo tožeči stranki temveč izključno toženi stranki, da je ta prejela le 9.000 DEM. Sodišče ima dovolj opore za dokazno oceno, da je tožeča stranka toženi stranki izročila zatrjevanih 13.500 DEM. Ni jasno, zakaj sodišče ne verjame tožeči stranki v delu, ki presega znesek naveden v potrdilu. Stroški so bistveno prenizko odmerjeni.

Tožena stranka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa naj se sodba razveljavi ter vrne zadeva v novo sojenje. Vztraja pri ugovoru zastaranja. Poudarja, da upoštevaje, da toženka ni bila spoznana za krivo kaznivega dejanja, ni mogoče upoštevati 377. člena ZOR. Tudi ne gre za obogatitveni zahtevek. Poudarja, da sodišče ni kvalificiralo predmetno pravno razmerje kot pravni posel oz. ga sploh ni opredelilo. Tožena stranka se je zavezala zgolj zbirati informacije in obvestila oziroma dobiti kakršnekoli podatke o pokojnem T., nikoli pa se ni zavezala prevzeti rizika, da bo T. tudi našla, še manj pa, da bi se zavezala pripeljati ga v Slovenijo. Tožnica je bila dnevno v kontaktu s toženko, ki jo je sproti obveščala o poteku dogodkov, povedala ji je, da se mora obrniti na M., ki bo zadevo po njegovem zatrjevanju lahko uredil, kar pa bo povezano s stroški. Tožnica je na stroške očitno pristala, kar potrjuje dejstvo, da ji je denar izročala sproti in to toliko, kolikor je rekla, s tem, da je vedela, da ga toženka izroča M. oz. osebi, ki jo je on poslal po denar. O tem obstajajo podpisane listine. Iz listinskih dokazov tako izhaja, da toženka nobenega zneska ni prejela za sebe. Bila je le posrednica. Ni bila obogatena za znesek. Posel je bil sklenjen med toženko in mamo tožnice. Tožeča stranka torej ni legitimirana. Tožena stranka je za to predlagala zaslišanje prič, to je tožničinega moža in sina. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je te dokazne predloge zavrnilo. Tožena stranka je denar prejemala večkrat in ne naenkrat, kar pomeni, da je mati pokojnega T. denar izročala toženi stranki z opcijo rizika, da tudi toženka ne bo prišla do končnih informacij. Tožena stranka je psihiatrična bolnica in tudi invalidsko upokojena. Nikoli se ni zavezala, da bo jamčila za izpustitev moža, dejansko je opravljala le brezplačno humanitarno pomoč.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožnica utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje glede pravno odločilnega dejstva, kakšen skupen denarni znesek je tožnica izročila toženki, ni ocenilo podatke kazenskega spisa I K 1105/96, prav tako pa tudi ne nasprotujočih si izpovedb pravdnih strank (tožnica je izpovedala, da je skupaj izročila 13.500,00 DEM, toženka pa, da je prejela od tožnice le prisojenih 9.000,00 DEM). Zato je izkazana vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, po katerem mora sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti, katera dejstva šteje za dokazana. Ker je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno zgradilo le na listinskih dokazih – potrdilih o prejetih denarnih zneskih, izven tega dokaznega okvira pa ni razčiščevalo spornega dejstva, da naj bi tožnica vendarle izročila večji znesek (13.500,00 DEM in ne zgolj 9.000,00 DEM), je takšna formalno pomanjkljiva dokazna ocena (opustitev ocene naštetih dokazov) vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost oz. zakonitost sodbe. Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi, ki izpodbija zavrnilni del prvostopne odločitve, razveljaviti ta del in vrniti v tem delu zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v ožji dokazni oceni oceniti še tudi vse omenjene (predlagane in tudi že izvedene) dokaze, torej oceniti podatke navedene kazenske zadeve ter predvsem kritično oceniti izpovedbe pravdnih strank. Takšno dokazno aktivnost bo moralo sodišče prve stopnje opraviti seveda ob predpostavki, da ponovna presoja toženkinih ugovorov glede narave pravnega razmerja med strankama morda ne bo pokazala na potrebo po zavrnilni odločitvi (glej razloge v zvezi s toženkino pritožbo v nadaljevanju te pritožbene odločbe).

- K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede presoje ugovora zastaranja in se upoštevaje, da pa je potrebno izpodbijani ugodilni del prvostopne sodbe razveljaviti iz naprej navedenih razlogov, za sedaj le v celoti sklicuje na pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje v zvezi s spornim dejstvom ali je bilo pogodbeno razmerje vzpostavljeno med pravdnima strankama ali pa med toženko in tožničino taščo in da zato torej tožnica ni aktivno legitimirana, ni zaslišalo predlaganih prič, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne le, da sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo temveč, da sploh ni sprejelo dokaznega sklepa o teh dokaznih predlogih in neizvedbe teh dokazov tudi ni obrazložilo. Zato obstaja bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo na ta način toženki onemogočeno obravnavanje njenih dokaznih predlogov v postopku (kršitev načela kontradiktornosti, tudi kršitev pravice do izjave).

Pritožbeno sodišče nadalje tudi pritrjuje pritožnici, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s temeljnim vprašanjem, kakšno obligacijsko (pogodbeno) razmerje je bilo sploh sklenjeno med pravdnima strankama. Preuranjeno je zaključilo oziroma se zadovoljilo z ugotovitvijo, da gre za obogatitveni zahtevek zaradi neuresničene pravne podlage (odpadle kavze pogodbe). Procesno gradivo pa tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje namreč nakazujejo na sklenjeno pogodbo o naročilu (nalogu) med pravdnima strankama. V skladu z določbo 1. odstavka 749. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se s pogodbo o naročilu (nalogu) prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle, pri čemer dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi (drugi odstavek navedenega zakonskega določila). Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženka po naročilu tožnice zanjo uredila, da bo tožničin mož izpuščen iz taborišča Omarska med vojno v BIH, tožnica pa ji je izročila denarne zneske. Zato bi se po mnenju pritožbenega sodišča moralo sodišče prve stopnje najprej ukvarjati s presojo vsebine oz. značilnosti tega razmerja in sicer upoštevaje, da je bilo med pravdnima strankama sporno ali je tožnica upravičena do vrnitve izročenega denarja, ker tega toženka ni uspela urediti, predvsem v luči tretjega odstavka 749. člena ZOR, ki upravičuje prevzemnika posla, da prejme plačilo za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega, ter nadalje tudi na podlagi drugega odstavka 762. člena ZOR, ki je določal, da če je prevzemnik naročila brez svoje krivde opravil naročilo samo deloma, ima pravico le do sorazmernega dela plačila (1). Glede na to pa so v spornem primeru pravno pomembne okoliščine, na katere se sklicuje pritožnica, in sicer kaj sta se stranki dogovorili glede dejansko izročenih denarnih zneskov – ali so predstavljali plačilo za toženkin trud in prizadevanje in je torej nosilec ne le koristi, temveč tudi bremen oziroma rizika posla tožnica kot mandantka (2) ali pa je šlo vendarle za dogovor, da je toženka upravičena do prejetih denarnih zneskov zgolj v primeru, če doseže uresničitev dogovorjenega cilja, da je torej prevzela tudi riziko rezultata (v tem primeru pa pogodba ne bi imela več značilnosti naročila v opisanem pomenu in vsebini, temveč predvsem elemente pogodbe o delu v skladu z določbo 600. člena ZOR). V zvezi s tem je toženka zatrjevala, da denarja niti ni zadržala zase, temveč ga je morala izročati drugim zaradi izvršitve naročene naloge oziroma dogovorjenega prizadevanja tožnici pripeljati moža iz taborišča, da so torej prejeti denarni zneski lahko predstavljali zgolj stroške, ki so nastali zaradi posredovanja tretjih oseb pri izpolnitvi tega cilja, do katerih vrnitve tako tožnica ne bi bila upravičena (3). Do teh prvostopnih trditev, katere ponavlja pritožnica v pritožbi, se sodišče prve stopnje ni opredelilo (4). V navedenih smereh v izpodbijani sodbi tako ni razlogov oziroma so ti nejasni in se sodbe v teh smereh ne da preizkusiti. Zato je v tem delu izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje ugoditi tudi toženkini pritožbi, ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo tudi v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Posebni napotki za delo sodišča prve stopnje v novem postopku niso potrebni, saj so razvidni že iz zgoraj navedenih razlogov pritožbenega sodišča. (1) Ali če se upošteva logična argumentacija navede zakonske določbe – a minori ad maius – v konkretnem primeru, kakršnega zatrjuje tožnica, da tožnica sploh ni opravila nobenega obljubljenega dejanja, in torej ni izvajala aktivnosti pri iskanju ter prizadevanju za izpustitev njenega moža, da torej zato sploh ni upravičena do kakršnegakoli plačila in mora zato prejete zneske vrniti.

(2) Glej tudi v teoriji: dr. Stojan Cigoj: „Obligacijska razmerja, zakon s komentarjem“, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, stran 656. (3) Glej določbi 758. člena in prvega odstavka 759. člena ZOR.

(4) Kot sicer tudi ne po drugi strani do pravno odločilnih tožničinih trditev, da naj bi toženka sploh ne navezovala stikov s tretjimi osebami (predvsem M, ki naj bi posredoval za izpustitev tožničinega moža), da je denar torej neupravičeno obdržala zase ter do okoliščine, da se je izkazalo, da je bil tožničion mož mrtev že pred sklenitvijo spornega dogovora.