Jedro

Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove razpolaganje in obremenitev določene nepremičnine. V skladu z 2. odstavkom 270. člena ZPP mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica je izpolnitveno nevarnost izkazovala z oglasom prodaje poslovnih prostorov, objavljenem na spletnem portalu. Ker iz celotnega oglasa ni možno,brez dodatnih pojasnil, sklepati, da gre v resnici za poslovne prostore, ki so v Zemljiški knjigi vpisani kot last tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazala izpolnitvene nevarnosti. Zato predlog za izdajo predlagane začasne odredbe ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim bi se toženi stranki prepovedalo razpolaganje in obremenitev nepremičnine - posamezni del stavbe št. ... v stavbi ... k.o. ... na A. ulici 50 v B., za čas 30 dni po pravnomočnosti odločbe v tem postopku in s katero bi se Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani naložilo, da pri navedeni nepremičnini vknjiži prepoved razpolaganja in obremenitve za čas 30 dni po pravnomočnosti odločitve v tem postopku.

2. Zoper takšen sklep se pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni izkazano, da gre pri poslovnih prostorih, ki se prodajajo na podlagi oglasa, ki je priložen predlogu za izdajo začasne odredbe in pri nepremičnini, ki je v Zemljiški knjigi vpisana kot last tožene stranke, za isto nepremičnino. Sodišče prve stopnje je o tem sklepalo na podlagi dejstva, da iz Zemljiške knjige izhaja, da je lastnina tožene stranke v 3. in 4. etaži, iz oglasa pa izhaja, da se prodaja nepremičnina v 1. nadstropju na naslovu tožene stranke. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaza o nameravani prodaji nepremičnine. Po geodetskem slovarju je etaža del stavbe med dvema stropoma. Etaža je tako lahko pritličje (del stavbe, katerega prostori se nahajajo neposredno nad zemeljsko površino ali največ 1,40 metra nad njo), nadstropje (del stavbe, katerega prostori se nahajajo med dvema stropoma od pritličja navzgor), klet (del stavbe, katerega prostori se nahajajo od pritličja navzdol) ali mansarda (del stavbe, katerega prostori se nahajajo nad zadnjim nadstropjem in neposredno pod poševno, praviloma dvokapno streho). Iz portala GURS izhaja, da je 1. nadstropje v primeru nepremičnine tožene stranke dejansko 3. etaža stavbe, kot 2. etaža v stavbi pa je označeno pritličje. Navedeno pomeni, da oglas o prodaji poslovnih prostorov resnično kaže na aktivno ravnanje tožene stranke v smeri odtujevanja premoženja. Celotno ravnanje tožene stranke prezaposlovanje delavcev v družbo C. d.o.o., nameravana prodaja edinega premoženja, blokirani transakcijski računi, izogibanje izpolnitve obveznosti do tožnice) kažejo na subjektivno povzročeno nevarnost, da bo terjatev tožnice ostala nepoplačana. Če za čas trajanja postopka sodišče prepove razpolaganje in obremenitev nepremičnine, bo tožena stranka v njej še naprej lahko opravljala dejavnost, ne da bi iz tega naslova nastali stroški za najem. Po plačilu tožnice pa bo tožena stranka nepremičnino še vedno lahko prodala ali dodatno obremenila. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba izrecno ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pri takšnem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podana nobena od v 2. odstavku 350. člena ZPP navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje mora glede na določbo 2. odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2006 s spremembami) o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Ob tako kratkem roku za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, je razumljivo, da sodišče prve stopnje ne izvaja posebnega dokaznega postopka, temveč o predlogu odloči na podlagi navedb v predlogu in na podlagi listin, ki so mu priložene. Če te navedbe in predloženi dokazi ne zadoščajo za oceno, da je predlagatelj izkazal verjetnost predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe, potem sodišče predlog pač zavrne in v zvezi s tem ne izvaja posebnega dokaznega postopka. Celoten institut zavarovanja terjatev z začasnimi odredbami je urejen tako, da sodišče ne ugotavlja, ali je predlagatelj dokazal svoje trditve temveč le, ali je izkazal verjetnost predpostavk z izdajo začasne odredbe.

7. Tožnica predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Pogoji za izdajo takšne začasne odredbe so določeni v 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami). Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica izkazala verjetnost obstoja vtoževane terjatve.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala verjetnosti nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe, določenega v 2. odstavku 270. člena ZIZ. Ta določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Izpolnitveno nevarnost tožnica izkazuje z oglasom prodaje poslovnih prostorov, objavljenem na spletnem portalu ... (priloga A11 in A12). Iz tega oglasa je razvidno, da ponudnik nepremičnine družba D. d.o.o. oglašuje prodajo poslovnih prostorov na A. ulici v skupni izmeri 506 kvadratnih metrov. Iz celotnega oglasa ni možno, brez dodatnih pojasnil, sklepati, da gre v resnici za poslovne prostore, ki so v Zemljiški knjigi vpisani kot last tožene stranke. V zvezi s tem pritožba nekorektno sodišču prve stopnje pripisuje, da je ugotovilo, da iz oglasa izhaja, da se prodaja nepremičnina v 1. nadstropju na naslovu tožene stranke. V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje nikjer ni zapisalo, da bi iz oglasa izhajalo, da je prodajana nepremičnina na naslovu tožene stranke. Kaj takšnega tudi ne izhaja iz samega oglasa. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazala izpolnitvene nevarnosti.

9. Na podlagi navedb v predlogu in priloženega oglasa ni mogoče sklepati, da gre pri oglasu v resnici za prodajo nepremičnine, ki je last tožene stranke. V oglasu je navedeno zgolj to, da se poslovni prostori nahajajo na območju B., da je objekt zgrajen leta 1988, adaptiran leta 2009, da se prostori nahajajo v 1. nadstropju ter, da je cena 600.000,00 EUR. Opisano je tudi, kaj vse prostori zajemajo: veliko sejno sobo, open space tajništvo, moške in ženske sanitarije, opremljeno čajno kuhinjo, dva manjša depoja, server sobo, 21 pisarn različnih kvadratur (od 6,8 do 26 kvadratnih metrov), open space dnevni prostor, primeren za sestanke. V kolikor bi tožnica želela izkazati verjetnost, da tožena stranka želi prodati te prostore, bi morala navesti vsaj to, da navedena specifikacija v celoti ustreza poslovnim prostorom tožene stranke ali pa da je na priloženih fotografijah prepoznala prostore tožene stranke ali pa, da je pri nepremičninskem posredniku opravila poizvedbe in ugotovila, da gre v resnici za prostore tožene stranke in podobno. Tožnica ni storila ničesar od navedenega.

10. Tožnica je šele s pritožbo v spis vložila izpis iz katastra, s katerim je dokazovala, da je napačno sklepanje sodišča prve stopnje o tem, da označba etaže v Zemljiški knjigi pomeni tudi označbo nadstropja v stavbi. V Zemljiški knjigi je namreč navedeno, da se poslovni prostori tožene stranke nahajajo v 3. in 4. etaži, tožnica pa z izpisom iz katastra in razlago geodetskega slovarja dokazuje, da v primeru tožene stranke 3. etaža v resnici pomeni 1. nadstropje. Očitno je sicer, da je sklepanje sodišča prve stopnje glede tega vprašanja v resnici zmotno, vendar pa to še vedno ne pomeni, da je s tem izkazano, da se oglas na portalu ... v resnici nanaša na poslovne prostore tožene stranke. Na to bi sicer kazala skoraj identična površina, navedena v oglasu (506 kvadratnih metrov) in katastru (506,6 kvadratnih metrov), in da dejstvo, da 3. etaža lahko pomeni tudi 1. nadstropje, vendar pa je to tudi vse. Na podlagi navedenega še vedno ni možno sklepati, da se sporni oglas nanaša na poslovne prostore tožene stranke. Tožnica, ki te poslovne prostore prav gotovo dobro pozna bi zlahka navedla eno od okoliščin, ki jih je pritožbeno sodišče primeroma naštelo v 9. točki obrazložitve, s katerimi bi utemeljila verjetnost, da bo zaradi ravnanja tožene stranke (prodaje prostorov) uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Ob dejstvu, da tožnica navedb, da tožena stranka prodaja nepremičnino, ki je njeno edino premoženje, ni dovolj substancirala, kar ji sodišče prve stopnje utemeljeno očita, je pravilna odločitev, da se predlagana začasna odredba zavrne, saj tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja izpolnitvene nevarnosti.

11. V skladu s 3. odstavkom 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnica to verjetnost izkazala že zgolj z navedbo, da bo tožena stranka nepremičnino, ki je njeno edino premoženje, še naprej lahko nemoteno uporabljala za poslovne prostore in da predlagana začasna odredbe ne posega v že vpisana zavarovanja terjatev. Ni mogoče šteti, da bi toženi stranki nastala zgolj neznatna škoda, če se ji prepove obremenitev in odsvojitev njenega edinega premoženja, zlasti še v razmerah, ko ima tožena stranka očitno hude težave z likvidnostjo in poslovanjem.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

13. Tožnica ima v nadaljevanju možnost znova predlagati izdajo začasne odredbe in pri tem z ustreznimi navedbami in dokazili izkazati obstoj izpolnitvene nevarnosti.